Jedro

Odločba o zavarovanju terjatve z začasno odredbo v pravdnem postopku ni končna odločba. Končna odločba bo odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Pritožba zoper sklep predsednika sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev zato ni dovoljena.

Po določbi 58. člena ZIZ sodišče odloči o ugovoru, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, pri tem pa šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. V obravnavni zadevi je bil upniku vročen ugovor v odgovor, vendar nanj v odrejenem roku ni odgovoril. Po toženkinem pritožbenem stališču bi zato moralo prvostopenjsko sodišče pri odločanju o ugovoru izhajati iz domneve resničnosti vseh njenih ugovornih navedb. Nedvomno domneva resničnosti ne more veljati glede tistih navedb iz ugovora, ki jih je toženka postavila že v odgovoru na tožbo, pripravljalni vlogi in obeh narokih za glavno obravnavo in jih je tožnik zanikal. Zahteva po podvajanju istih navedb bi bila nesmiselna. Domnevo resničnosti bi tako bilo mogoče vzpostaviti zgolj za v ugovoru navedena nova dejstva.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep Su 211/2018 z dne 30. 3. 2018 se zavrže. II. Pritožbi zoper sklep P 1920-2016-I z dne 8. 5. 2018 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep sodišča prve stopnje P 1920/2016-I z dne 19. 2. 2018 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

1. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom Su 211/2018 zavrnil zahtevo za izločitev okrožne sodnice v zadevi P 1920-2016-I. 2. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 1920/2016-I z dne 19. 2. 2018 izdalo začasno odredbo s katero je toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnin, ki naj bi po tožnikovi tožbi spadale v skupno premoženje pravdnih strank. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo.

3. Toženka je vložila pritožbo zoper sklep o zavrnitvi izločitve sodnice in hkrati pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njenega ugovora zoper začasno odredbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice spremeni tako, da razpravljajočo sodnico izloči iz obravnavanja zadeve in hkrati, da naj sklep o zavrnitvi ugovora spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi.

4. V pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge, posebej pa izpostavlja kršitev določila prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj tožnik kot upnik na ugovor ni odgovoril. V tem primeru pa ste šteje, da so trditve dolžnice - toženke v ugovoru resnične. Sodišče bi torej moralo šteti za resnične navedbe iz ugovora, da je bil tožnik vsa leta obstoja zakonske zveze vzdrževana oseba, da je svoje edino posebno premoženje vložil v nakup avtomobila oz. jadrnice, da prvih pet let kot ilegalni begunec ni bil zaposlen, da se je zaposlil pet let po poroki v skupnem podjetju, vendar ni zaslužil niti za svoje potrebe, da omenjeno podjetje ni dobro poslovalo in nikoli ni ustvarjalo omembe vrednega dobička, da ga je morala toženka zaposliti v ordinaciji in mu tako zagotovila normalno eksistenco, da se z njenim sinom ni dosti ukvarjal in da s poroštvom, ki ga je dal za njeno posojilo ni imel nikakršnih stroškov. Iz navedenega sledi, da življenjska skupnost pravdnih strank ni bila hkrati tudi ekonomska, tako da bi skupaj ustvarjala skupno premoženje. Ker tožnik ni odgovoril na ugovor, tudi ni ovrgel trditev in dokazov iz ugovora, da ni nevarnosti, da bi bila njegova terjatev onemogočena zaradi razpolaganja s stanovanjem na P. Tožnik je zamolčal bistvene podatke iz zemljiškoknjižnega izpiska za navedeno stanovanje oz., da je toženka sama kupila stanovanje v letu 1995 oz. v letu, ko sta se s tožnikom poročila, da je šlo za njeno posebno premoženje, ker ga je kupila iz dediščine prejete po pokojnem stricu, da sta se v stanovanje v letu 1995 vselili njeni hčerki, da je stanovanje leta 2006 podarila hčerki A., kot izhaja iz darilne pogodbe z dne 16. 3. 2006 in da se je hčerka nato kot lastnica še formalno vpisala v zemljiško knjigo 18. 1. 2017. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da mora tožbene trditve najprej dokazati tožnik, ta pa do sedaj ni predložil dokazov za svoje trditve.

5. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice ni dovoljena, pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo pa je utemeljena.

7. Po določbi petega odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev sodnika zavrne, ni posebne pritožbe. Po določbi 363. člena ZPP se sme v primeru, da zoper sklep ni posebne pritožbe, sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Odločba o zavarovanju terjatve z začasno odredbo v pravdnem postopku, ni končna odločba. Končna odločba bo odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Pritožba zoper sklep predsednika sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev zato ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP).

8. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v stanovanjski stavbi na naslovu M., z atrijem in parkirnim mestom v kletnih prostorih stanovanjske stavbe, v prvem nadstropju v stanovanjski stavbi na naslovu P., poslovni prostor z oznako X v 1. etaži stanovanjske stavbe S., da znaša delež na skupnem premoženju vsake od pravdnih strank do 1/2 celote in da mu je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino na podlagi katere se bo lahko pri navedenih nepremičninah vpisal njegov delež na skupnem premoženju. Hkrati je zahteval plačilo zneska 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (polovico kupnine za stanovanje na Č.). Tožnik torej uveljavlja nedenarno in denarno terjatev. Za zavarovanje nedenarne terjatve je vložil začasno odredbo.

9. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, so določeni v 272. členu ZIZ. Upnik mora najprej verjetno izkazati obstoj terjatve. V konkretnem primeru to pomeni, da bi moral tožnik izkazati za verjetno, da nepremičnine, ki so predmet tožbe, spadajo v skupno premoženje. Hkrati mora izkazati za verjeten obstoj ene izmed predpostavk, ki so določene v drugem odstavku 272. člena ZIZ in predstavljajo vzrok za potrebnost začasne odredbe. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje izkaz obstoja objektivne nevarnosti, torej ne glede na to, ali ta izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile oz. ne glede na to, kaj jo je povzročilo1. Kljub temu, da zakon ne zahteva izkazanosti vira nevarnosti, pa mora upnik zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin, take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Zgolj možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika2. Tožnik je navedel, da je toženka po vložitvi tožbe začela z odtujevanjem skupnega premoženja. 18. 1. 2017 (predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen 7. 2.2018) je namreč prišlo do prenosa lastninske pravice na stanovanju na P. s toženke na njeno hčerko. Navedel je, da bo v primeru, če bo toženka nadaljevala z odtujevanjem nepremičnin skupnega premoženja, onemogočena ali otežena uveljavitev njegove terjatve (predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

10. Toženka je v ugovoru zoper začasno odredbo postavila več dejanskih trditev, ki naj bi izkazovale, da verjetnost s tožbo uveljavljene terjatve ne obstoji, saj ni izpolnjen normativni dejanski stan iz drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem je skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Hkrati je navajala, da je stanovanje na P., ki naj bi ga po tožnikovi navedbi odsvojila tekom pravde, njeno posebno premoženje, ki ga je kupila isto leto, kot sta se s tožnikom poročila (1995) in nato že leta 2006 podarila hčerki A., kar izhaja iz ugovoru priložene darilne pogodbe z dne 16. 3. 2006 s potrdilom o oddanem elektronskem ZK predlogu. 18. 1. 2017 se je hčerka (le) še formalno vpisala v zemljiško knjigo.

11. Postopek odločanja o ugovoru je kontradiktoren postopek, v katerem sodelujeta obe stranki. Z ugovorom se dolžniku zagotovi možnost izjave pred sodiščem prve stopnje. Remonstrativnost tega pravnega sredstva omogoča sodišču seznanitev tudi z dolžnikovo trditveno in dokazno podlago ter ponovno ugotavljanje dejanskega stanja, tokrat na podlagi gradiva obeh strank3. Zakon zato določa obvezno vročitev ugovora upniku (57. člen ZIZ). Po določbi 58. člena ZIZ sodišče odloči o ugovoru, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, pri tem pa šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. V obravnavni zadevi je bil upniku vročen ugovor v odgovor, vendar nanj v odrejenem roku ni odgovoril. Po toženkinem pritožbenem stališču bi zato moralo prvostopenjsko sodišče pri odločanje o ugovoru izhajati iz domneve resničnosti vseh njenih ugovornih navedb. Nedvomno domneva resničnosti ne more veljati glede tistih navedb iz ugovora, ki jih je toženka postavila že v odgovoru na tožbo, pripravljalni vlogi in obeh narokih za glavno obravnavo in jih je tožnik zanikal. Zahteva po podvajanju istih navedb bi bila nesmiselna. Domnevo resničnosti bi tako bilo mogoče vzpostaviti zgolj za v ugovoru navedena nova dejstva4. 12. Nove so dejanske trditve5, da je stanovanje na P., ki naj bi ga toženka odsvojila med pravdo, njeno posebno premoženje, ki ga je kupila že leta 1995, da ga je kupila iz dediščine prejete po pokojnem stricu, da sta se takoj leta 1995 vanj vselili njeni hčerki, da je stanovanje že leta 2006 podarila hčerki in da je 18. 1. 2017 prišlo zgolj do formalnega vpisa lastništva hčerke v zemljiško knjigo. Če je tako, potem toženki ni mogoče očitati razpolaganja s skupnim premoženjem. Razpolaganje z njenim posebnim premoženjem pa ne izkazuje verjetnega obstoja nevarnosti onemogočitve ali otežitve uveljavitve tožnikove terjatve do skupnega premoženja. Poleg tega pa je šlo za razpolaganje iz leta 2006 (devet let pred razvezo zakonske zveze), ko naj bi bila sklenjena darilna pogodba s hčerko in tudi izdano ZK dovolilo, kar izhaja tudi iz začasni odredbi priloženega izpiska iz zemljiške knjige. Po takšnih ugovornih navedbah, ki jim tožnik ni nasprotoval ne v ugovornem postopku niti v pritožbenem postopku, ni mogoč zaključek, da je izkazana verjetnost, da stanovanje na P. spada v skupno premoženje, prav tako pa razpolaganje z njim (leta 2006) ne predstavlja okoliščin, ki bi kazale na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnika onemogočena ali precej otežena. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da navedene ugovorne navedbe ne vplivajo na pravilnost odločitve6, je zato napačen.

13. Ker pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve niso bili izpolnjeni, bi moralo prvostopensko sodišče ugoditi toženkinemu ugovoru in razveljaviti izdano začasno odredbo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku spremenilo izpodbijani sklep, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

1 Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredba v civilnih sodnih postopkih, str. 38. 2 Prav tam, str. 38. 3 Prav tam, str. 288. 4 Prav tam, str. 296. 5 Če so bila dejstva navajana pri zaslišanju pravdnih strank, ne pomeni da sodijo v njihovo dejansko trditveno podlago (prim. A. Galič, D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 69. 6 Prvostopenjsko sodišče takšnega zaključka ne obrazloži.