Jedro

Tožeča stranka mora, če naj si zagotovi revizijo, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta dolžnost je izrecno predpisana v 2. odstavku 186. člena ZPP. Da pa je prav ta in samo ta vrednost odločilna za dovoljenost revizije, je še posebej določeno v 2. odstavku 40. člena v zvezi s 35. členom ZPP ter 3. odstavku 382. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po 3. odstavku 382. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. V 3. odstavku 10. člena navedene novele pa je določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 6.11.1991, je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi, presegala 8.000,00 SIT.

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta v tožbi ni navedla. Tega tudi ni storila na naroku za glavno obravnavo pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Šele po končanju naroka z dne 5.12.1991, (po podajanju tožbe in po tem, ko je tožena stranka svoje navedbe iz odgovora na tožbo dopolnila in sta stranki predlagali ustrezne dokaze, sodišče pa je zaradi njihove izvedbe narok preložilo za nedoločen čas) sta se stranki "sporazumeli", da se vrednost spornega predmeta "določi" v znesku 50.000,00 SIT. Sodišče je to vrednost sprejelo in jo v postopku obravnavalo kot vrednost, določeno po 2. odstavku 40. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tako določena vrednost spornega predmeta ne more biti podlaga za dovoljenost revizije. Tožeča stranka mora, če naj si zagotovi revizijo, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta dolžnost je izrecno predpisana v 2. odstavku 186. člena ZPP. Da pa je prav ta in samo ta vrednost odločilna za dovoljenost revizije, je še posebej določeno v 2. odstavku 40. člena v zvezi s 35. členom ZPP ter že navedenem 3. odstavku 382. člena ZPP.

Smisel navedenih določb je v tem, da se omejitev glede dovoljenosti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno drugostopno odločbo dosledno spoštuje. Z izrednim pravnim sredstvom stranki posegata v že pravnomočno razsojena in praviloma tudi izvršena razmerja, kar pomeni, da morata tudi spoštovati omejitve, ki jih ZPP za vložitev takšnega sredstva predpisuje. Če gre za nedenarni tožbeni zahtevek, mora biti že iz tožbe razvidno (za obe stranki), da gre za spor, v katerem bo dovoljena tudi revizija. Vrednost spornega predmeta je torej sestavni del tožbe.

Ker pa je tožbo, v kateri vrednost spornega predmeta ni navedena, možno obravnavati, je navedena pomanjkljivost podobna tisti, ki jo obravnava 3. odstavek 40. člena ZPP. Po tej določbi se mora sodišče v primeru, ko je tožnik navedel očitno previsoko ali očitno prenizko vrednost, najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. To pa je tudi zadnja priložnost, ko lahko stranki opozorita sodišče, da naj ravna po navedeni določbi ZPP. Toda če sodišče tako ne ravna, ne stori nobene bistvene kršitve ZPP. Opustitev stranke, da si zagotovi izredno pravno sredstvo s tem ni sanirana. Zato tudi revizijsko sodišče tožeči stranki tega sredstva ne more naknadno zagotoviti.

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (389. člen ZPP).