Jedro

Za presojo, ali je sprememba tožbe smotrna (in v tem okviru ali bi zaradi spremembe tožbe prišlo do spremembe stvarne pristojnosti), ni odločilen trenutek, ko sodišče dejansko odloča o spremembi tožbe, pač pa trenutek, ko je toženec podal izjavo, da s spremembo tožbe ne soglaša. S trenutkom, ko toženec spremembi tožbe nasprotuje, se vzpostavi situacija, glede na katero mora sodišče odločiti, ali je sprememba tožbe smotrna. Pri tem na odločitev ne more vplivati sprememba procesnega zakona, ki je začela veljati kasneje, ko so nastopili vsi pogoji, od katerih je odvisna odločitev sodišča.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi, sodba pa v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo odškodnine nad 5.682,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2008 dalje do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 14.997,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2008 do plačila. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 29.1.2002 do 28.9.2008 je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženki je naložilo tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 3.174,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sklepu in sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo in sklep in zadevo vrne v ponovno sojenje z imenovanjem novega izvedenca. Navaja, da sprememba tožbe, ki jo je sodišče dovolilo z izpodbijanim sklepom ni bila smotrna. Tožnik se je pred pravdo poslužil strokovnega mnenja in je glede na njegove ugotovitve vtoževal in zatrjeval škodo. Temu primerno se je tožena stranka tudi lahko branila. Mnenje, ki ga je sodišče pridobilo v postopku, pa je za toženko popolno presenečenje, zato je ogroženo načelo kontradiktornosti in pravičnosti, zaradi česar razlog smotrnosti za spremembo tožbe ne more biti na mestu. Dalje meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 254. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker kljub dvomom o pravilnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja tudi po zaslišanju izvedenke ni postavilo novega izvedenca, da bi se odpravile nejasnosti in dvomi. Tožena stranka se je sklicevala na mnenje ZRMK-ja, ker ima ta institucija v Slovenji renome in je kot kompetentna ter strokovno usposobljena organizacija sodelovala pri popotresni obnovi v Posočju, zaradi česar ni dvomiti v njihove izkušnje. Izvedenka je napačno vzela pod obračun za sanacijo škode celotno stanovanjsko površino, kjer naj bi se sanacija opravila, namesto da bi upoštevala zgolj površino dela, kjer je razpoka. Toženka se strinja, da bi bilo potrebno pobarvati celotno steno in strope ne le v območju popravljenih razpok, ne pa tudi izvesti preostala dela za celotno površino, kot jih taksativno našteva pod točko 2.1.1., zato je nesmiselno, da je pri izračunu kratkotrajnih komponent izvedenka vzela osnovo za obračun seštevek vseh del. Poleg tega je izvedenka obračunala oziroma zajela v sanacijo postavke, ki sploh niso bile potrebne oziroma jih tudi sama ni ugotovila. Toženka tudi napada laično mnenje sodišča, da zaradi miniranja lahko pride do poškodb na inštalacijah, na stavbnem pohištvu in na strešni konstrukciji. Do tega lahko pride, če gre za izredno močne vibracije, ki pa jih v konkretnem primeru ni bilo. Prav nobene fotografije oziroma ugotovitve izvedenke na strani 5 do 11 ni, da naj bi prišlo do poškodbe strešne konstrukcije, stavbnega pohištva, instalacij... Izvedenka ni znala pojasniti razlike med njeno oceno manjvrednosti in oceno manjvrednosti izvedenca S. ter ZRMK-ja. Mnenje je v tem delu strokovno nepodkrepljeno in nedokazano. Mnenja, da se je mestoma razrahljalo vezivo in da bi v primeru dodatnih zunanjih vplivov prišlo do dodatne poškodbe ni podprto z nobenim statičnim izračunom in dokazili o tem, da naj bi bili elementi razrahljani. Poleg tega bodoče škode ni mogoče z gotovostjo zatrditi, saj jo izvedenka pogojuje z dodatnim miniranjem ali potresom. Navedbe sodišča prve stopnje, da izvedenka ugotavlja, da je prišlo so določenih premikov temeljnih tal, ki so povzročile poškodbe so protispisne, saj je izvedenka podala le svoje mnenje o manjvrednosti, ni pa ugotovila poškodb temeljev, še manj pa navedeno strokovno podkrepila. Pritožnica se tudi sprašuje, kako je lahko izvedenec Skuk ugotovil vrednost nepremičnine pred nezgodo na cca 34 mio, izvedenka pa na 50 mio. Izračun manjvrednosti je napačen tudi zato, ker je izvedenka upoštevala vrednost hiše ob izgradnji – torej brez upoštevanja amortizacije oziroma stanja na dan poškodbe. Prav tako izvedenka ni upoštevala povišanja vrednosti nepremičnine ob bodoči sanaciji (sama je povedala, da ta razlika bo), niti ni upoštevala razlik v ceni med centralno Slovenijo in Primorsko, niti ni upoštevala trenutnega zmanjšanja cen gradbenega materiala zaradi globalne recesije in dejstva, da so se cene nepremičnin na trgu znižale. Glede mnenja sodišča prve stopnje, da zgolj neugodno mnenje za toženo stranko še ne pomeni nestrokovnosti in pristranskosti izvedenca, pritožnica navaja, da je v zvezi s škodo na objektih sklenila že 26 poravnav s sosedi tožnika. V ta namen je tudi angažirala strokovno institucijo, da se korektno in strokovno ugotovi škoda na objektih, pri čemer so se odškodnine v povprečju gibale okrog 4.200 EUR.

Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine v višini 1.611.850,00 SIT (ali 6.726,13 EUR). Zaradi delnega plačila odškodnine je nato zahtevek skrčil na 1.361.850,00 SIT (ali 5.682,90 EUR), o čemer je sodišče prve stopnje že izdalo sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen (sklep pod red. št. 15). Z vlogo, vloženo 17.10.2008, je tožnik zahtevek za plačilo razširil na 14.997,15 EUR, takšni spremembi tožbe pa je toženka nasprotovala v vlogi, vloženi 19.11.2008. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 8.6.2009 že enkrat odločalo o spremembi tožbe in jo dovolilo. Ker je zaradi spremembe tožbe prišlo do spremembe stvarne pristojnosti, saj je vrednost spornega predmeta po spremembi presegala 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR (13. člen Zakona o uvedbi eura – Uradni list RS, št. 114/2006), sodišče mimo volje toženke ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, saj zaradi spremembe stvarne pristojnosti sprememba tožbe ni bila smotrna (1. odst. 185. člena ZPP). Višje sodišče je zato na podlagi pritožbe tožene stranke izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče zopet dovolilo spremembo tožbe, saj je štelo, da je sprememba tožbe glede na uveljavitev sprememb 30. in 32. člena ZPP s 1.1.2010 (132. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP - ZPP-D) zdaj smotrna, ker se glede na ob ponovnem odločanju (11.3.2010) veljavnih pravil o stvarni pristojnosti zaradi spremembe tožbe stvarna pristojnost sodišča ne spreminja. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je napačno. Za spremembo tožbe je, potem ko je tožba vročena toženi stranki, potrebna njena privolitev (prvi odstavek 185. člena ZPP). Sodišče sicer lahko (kljub nasprotovanju tožene stranke) dovoli spremembo, vendar le pod pogojem, da je ta smotrna (za dokončno ureditev razmerja med strankama). Za presojo ali je sprememba tožbe smotrna (in v tem okviru ali bi zaradi spremembe tožbe prišlo do spremembe stvarne pristojnosti), ni odločilen trenutek, ko sodišče dejansko odloča o spremembi tožbe, pač pa trenutek, ko je toženec podal izjavo, da s spremembo tožbe ne soglaša. S trenutkom, ko toženec spremembi tožbe nasprotuje, se vzpostavi situacija, glede na katero mora sodišče odločiti, ali je sprememba tožbe smotrna. Pri tem na odločitev ne more vplivati sprememba procesnega zakona, ki je začela veljati kasneje, ko so nastopili vsi pogoji, od katerih je odvisna odločitev sodišča. Ker je sodišče kljub nasprotovanju toženke dovolilo spremembo tožbe, čeprav le-ta ni bila smotrna, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke glede sklepa ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). To hkrati pomeni, da tožba ni bila spremenjena, saj sodišče prve stopnje ni moglo in smelo nadomestiti (ne)privolitve tožene stranke v spremembo.

O pritožbi zoper sodbo: V zvezi s pritožbenimi očitki glede izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za presojo višine odškodnine in glede kršitve postopka, ker sodišče ni postavilo drugega izvedenca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni.

Toženka s sklicevanjem na mnenje ZRMK, ki ga je pridobila pred pravdo in s katerim se tožnik ni strinjal, ne more uspeti. Kadar stranka pred pravdo pridobi izvedensko mnenje, le-to v skladu z uveljavljeno sodno prakso (glej npr. sodbo II Ips 780/2006, sodbo II Ips 278/2004, sodbo in sklep II Ips 381/2009) lahko predstavlja le del navedb, ki jih mora stranka še dokazati v okviru dokaznega postopka, ki ga opravi sodišče. Sodišče je v postopku postavilo izvedenko, katere ugotovitve se res razlikujejo od ugotovitev izvedencev, ki sta jih stranki angažirali pred pravdo, vendar to ne pomeni, da je mnenje sodno postavljenega izvedenca že zgolj zaradi tega napačno.

Glede konkretnega očitka toženke, da je izvedenka uporabila pri izračunu stroška za sanacijo vsa dela, našteta pod točko 2.1.1. izvedenskega mnenja, za celotne stene in ne zgolj za del, kjer so razpoke, se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na pojasnila izvedenke ob zaslišanju. Izvedenka je zaslišana izpovedala, da je pri izračunu stroškov upoštevala zgolj površine, ki so bile prizadete. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je upoštevanje vrednosti vseh kratkotrajnih komponent, med katere sodijo tudi zaključna dela in inštalacije, stvar metodologije izračuna, v pravilnost katere pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe nima razloga, da bi dvomilo.

Pritrditi je pritožbi, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je zaradi miniranja prišlo do poškodb na inštalacijah objekta, stavbnem pohištvu in strešni konstrukciji in je sodišče prve stopnje navedena dejstva zmotno ugotovilo. Vendar zaradi navedenega odločitev sodišča prve stopnje glede ocene manjvrednosti objekta zaradi trajnih poškodb, ni napačna. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zaradi miniranja prišlo do premikov temeljnih tal, ki so povzročili poškodbe na hiši. Te poškodbe so v obliki „razrahljanja“ nosilnih elementov (to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in ni upoštevalo morebitnih poškodb na inštalacijah objekta, stavbnem pohištvu in strešni konstrukciji). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je takšna manjvrednost objekta dokazana. Izvedenka je utemeljeno, sklicujoč se na svoje izkušnje kot strokovnjakinja in upoštevajoč vidne poškodbe na objektu ter vzrok za njihov nastanek (premik temeljnih tal – o tem je izpovedala izvedenka na zaslišanju in ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega ni protispisna), ocenila, da je mestoma popustilo vezivo med zidaki. Pri tem je pojasnila, da zahteva, kakršno postavlja tožena stranka pomeni, da bi bilo potrebno odkopavati temelje, da bi se te poškodbe lahko videle, kar pa seveda ne bi bilo smotrno. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da je kljub dejstvu, da poškodb nosilnih elementov izvedenka ni neposredno zaznala, pač pa je nanje sklepala glede na svoje izkušnje, trdnost objekta upoštevajoč zunaj vidne poškodbe (na ometih in fasadi), zaradi miniranja gotovo načeta. Zaradi tega pa je zgradba, katere bistvena kvaliteta je gotovo njena trdnost in stabilnost, manjvredna. Do razpok na zunanjih delih sten ne more priti, če ne pride hkrati do neenakomernih premikov notranjih delov sten, ki pa, kot pravilno ugotavlja izvedenka, pustijo posledice. Manjvrednost objekta glede na naravo poškodb tudi ne predstavlja bodoče škode. Trdnost zgradbe je že načeta in že zgolj zaradi tega je objekt manj vreden, ne glede na to, kako se bo v prihodnosti zmanjšana trdnost hiše kazala (v zunaj vidnih razpokah, hitrejši in obsežnejši poškodbi ob potresih...).

Pritožbeno sodišče dalje tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost izračuna višine škode zaradi manjvrednosti. Izvedenka je ocenila, da je zaradi poškodb, ki jih ne bo mogoče odpraviti s sanacijo, ekonomska življenjska doba objekta zmanjšana za približno 5%. Kakšno denarno odmeno to predstavlja, pa je mogoče ugotoviti z upoštevanjem vrednosti novega objekta in ne vrednosti objekta, ki je bil že delno amortiziran. Izvedenka je namreč ugotovila odstotek zmanjšanja celotne (!) ekonomske življenjske dobe in ne odstotek zmanjšanja preostale ekonomske življenjske dobe.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede izračuna vrednosti nadomestitvenega objekta in v zvezi s tem očitki glede cen, ki bi jih izvedenka morala upoštevati in odstopanj v oceni vrednosti med izvedenskimi mnenji. Do le-teh se je opredelilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče se z razlogi sodbe v tem delu strinja ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje (8. stran sodbe). Očitek, da bi izvedenka morala upoštevati znižanje cen gradbenega materiala zaradi globalne recesije, je toženka podala prvič šele v pritožbi, zato tudi opredeljevanje izvedenke in sodišča prve stopnje glede tega, ni bilo potrebno.

Ne glede na mnenje izvedenke, postavljene v postopku, ki ga je sodišče upravičeno upoštevalo in iz katerega izhaja, da je višina škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi ravnanja zavarovanke tožene stranke 14.997,15 EUR, pa je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki presega pred spremembo tožbe zahtevano odškodnino, to je 1.361.850,00 SIT ali 5.682,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za odločanje o višji odškodnini glede na razveljavitev sklepa o dovolitvi spremembe tožbe namreč ni bilo nobene podlage, saj ni bilo zahtevka (357. člen ZPP). Sicer je v preostalem delu pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanim a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V stroškovno odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni posegalo, saj tožniku kljub priglašenim višjim stroškom zaradi spremembe tožbe le-ti niso bili priznani, njegov uspeh v postopku pa je bil z izpodbijano sodbo pravilno ugotovljen.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih toženka ni priglasila.