Jedro

Sodišče je argumentiralo razloge, zakaj je verjame tožencu, tožena stranka pa se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede sklepanja o tem, da tožena stranka ni dokazala, da je bil dogovor med strankama, da obdrži znesek.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku B. d.n.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) in naložilo T. N. (v nadaljevanju tožena stranka) plačilo 8.014,51 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2007 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek po osnovni tožbi tožeče stranke je zavrnilo. Delno je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in naložilo tožeči stranki plačilo 15.227,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2000 dalje do plačila. V presežku je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da tožeča stranka plača toženi stranki 4.321,84 EUR s pripadki.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se sklicuje pravilno na 239. člen OZ. Vendar ocena dokazov pokaže drugače oziroma, da tožena stranka ni podala podatkov tožniku o izkoristku lesa in ostalih podatkov za kalkulacijo cene. Sodišče sprejema pogodbo med strankama, vendar zaključi, da v obveznosti tožene stranke ni bila cena oziroma podatki. Ob koncu poslovanja je toženec dal dva pisna izdelka, ki dokazujeta obstoj dogovora oziroma, da je toženec dajal tožniku napačen podatek. Ko je bil toženec opozorjen na napako, jo je priznal in naredil drugi zapis. Strinja se, da je bilo dogovorjeno za skupno proizvodnjo in prodajo transportnih palet, pri katerem bi toženec vodil proizvodnjo, tožnik pa marketing in prodajo. Po pogovorih je tožnik izračunal konkurenčno ceno. Že vrsto let pa prodaja in sodeluje s tožencem, kateremu so znani podatki. Šele po poteku poslovnega leta je uvidel, da je cena oblikovana prenizka. Porabljeno je bistveno več hlodovine v postopku proizvodnje, kot je prikazoval izračun toženca. Za napako, katero je toženec na koncu priznal, nosi odgovornost toženec. Zato je bila cena prenizka. Glede nasprotne tožbe pa se sklicuje na del pritožbe zoper prvo sodbo.

3. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Toženec se strinja s stališčem sodišča, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za 25.132,00 EUR. Do 1. 12. 2006 sta sodelovala tako, da je tožena stranka samostojno izdelovala palete, tožeča pa jih je kupila in prodajala naprej za ceno, ki jo je sam oblikoval tožnik. Zato sta se dogovorila, da poslujeta drugače oziroma tako, kot piše v najemni pogodbi. Toženec je za vnaprej dogovorjeno fiksno denarno vsoto prispeval svoje delo in obrat, tožeča stranka pa je krila vse stroške in samostojno prodajala palete na trgu. Toženec meni, da je tožnik oblikoval ceno palet skladno ceni, za katero je prodajal palete pred novim načinom sodelovanja. Tožnik je tudi izpovedal na glavni obravnavi 2. 6. 2010, da mu je toženec povedal, da palete prodaja prepoceni. Povedal je tudi, da je bilo nemogoče že med poslovanjem ugotoviti razliko med kupljeno in porabljeno hlodovino in da na začetku ni ničesar računal. Izpodbija obsodilni del glede plačila 8.014,51 EUR, saj sta se pravdni stranki dogovorili, da se denar od odpadkov nakaže na toženčev račun in se bodo poravnali stroški. Toženec je denar porabil po navodilih tožeče stranke in sicer je plačal na roke delavca M. M. 3.441,42 EUR, 3.700,00 EUR za elektriko, 2.575,00 EUR pa je dvignil B. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je na glavni obravnavi izpovedal, da je dvignil z računa toženca od 2.500,00 do 3.000,00 EUR, ker naj bi imel toženec finančne težave in naj bi mu tožnik posodil denar. Sodišče ni argumentirano zavrnilo, zakaj ne sledi tožencu in zaslišanje prič o prejetem denarju. Sodišče bi moralo zaključiti, da je toženec dokazal kritje stroškov za delavce iz prejetega denarja. Sodišče spregleda, da je toženec dokazal, da je za plačilo elektrike 3.700,00 EUR predložil odrezke za elektriko in sicer za 2.617,13 EUR, zato je jasno, da je od stroškov prodanih odpadkov toženec kril stroške. Nesporno pa je, da je bil dogovor glede poslovanja usten in da je tožnik dolžan kriti vse stroške, toženec pa v najem da svoj obrat in delo za fiksno ceno. Zakoniti zastopnik B. je na glavni obravnavi 2. 6. 2010 izpovedal, da računa za elektriko ni prejel. Nesporno je, da tožnik ni plačal elektrike iz svojega računa, toženec pa ga ni bil dolžan kriti. Zato bi sodišče moralo zaključiti, da verjame tožencu o stroških. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede plačevanja nafte. Toženec je izpovedal, da je nafto plačeval sam, tožnik pa le nafto za agregat. Tožnik je pojasnil, da so potrebovali tako nafto za agregat kot za delovne stroje in traktor. Izvedenec je zapisal, da je bilo nafte za 11.604,00 EUR. To bi vsaj moralo sodišče priznati. Po pogodbi bi tožnik moral nafto poravnati tudi za delovni stroj, ki je deloval 7 ur dnevno, 10 litrov na uro. Sodišče bi moralo priznati tudi znesek za prevoz delavcev 834,50 EUR, saj je iz izpovedbe tožnika moč zaključiti, da je toženec vozil delavce na delo. Pritožuje se tudi zoper stroške, ker meni, da bi sodišče moralo upoštevati pritožbo tožene stranke, ki je uspel s pritožbo.

4. Na vročeni pritožbi stranki nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka vlaga pritožbo proti zavrnilnemu delu svojega tožbenega zahtevka in v obsodilnem delu po nasprotni tožbi, ko mu je sodišče prisodilo plačilo 15.793,81 EUR. V obrazložitvi pa ima pritožba razloge le o zavrnilnem delu, to je odškodnini v znesku 25.132,31 EUR. Glede zahtevka po nasprotni tožbi, kjer pritožnik ni uspel, pa se pritožba sklicuje na pritožbo zoper razveljavljeno sodbo. Pritožbeno sodišče ne more upoštevati teh navedb, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo in je preizkus izpodbijane sodbe mogoč le znotraj pritožbenih navedb, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb ZPP, kot to določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Ker v sodbi ni zaslediti absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa ne uveljavlja tega pritožbenega razloga, ostane pritožbenemu sodišču za preizkus o obsodilnem delu sodbe po nasprotni tožbi le še pravilna uporaba materialnega prava. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že v tožbi kot nesporno priznal, da je toženec sam kupil 211,89 m3 hlodovine in teh navedb kasneje ni spreminjal, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila dolžnost nakupa hlodovine tožnikova, saj gre za material in da zato mora tožeča stranka toženi to povrniti. Ker je tožnik v tožbi priznal, da je bilo kupljene vse hlodovine 2.231,32 m3 (skladno s prilogo A4), je sodišče zahtevku po nasprotni tožbi utemeljeno ugodilo za prisojeni znesek.

7. Tožnik pa obrazloži v pritožbi, zakaj se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za odškodnino 25.132,31 EUR. Tudi v pritožbi vztraja, da ga je toženec z opustitvijo podatkov o porabi lesa, ki so pomembni za kalkulacijo cene, pripeljal do tega, da je postavil ceno prenizko. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnikova trditvena podlaga je, da je zaradi nepravilnih podatkov o izkoristku hlodovine, kar naj bi moral storiti toženec, tožnik pri končni kalkulaciji prodajne cene postavil ceno prenizko. Pritožba opozarja na pogodbo, po kateri bi moral toženec obveščati tožnika o hlodovini. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotovi, da gre za pogodbo, katero sta stranki podpisali tik pred prenehanjem pogodbenega razmerja oziroma pred odpovedjo (priloga A2). Sodišče tudi pravilno ugotovi, da v pogodbi ni najti določbe, da bi pred začetkom prodaje toženec vplival na oblikovanje cene. Sodišče je do tega sklepa prišlo na podlagi zaslišanja strank in priče U. M., kakor tudi na podlagi pogodbe (A2). Trditev tožnika je, da naj bi ga toženec zavedel že ob začetku sodelovanja zavedel z napačno oceno o porabi hlodovine. Vendar sodišče pravilno sklepa, da kar mu je toženec predložil (priloga A3 in A4), so bili izračuni po zaključki poslovanja; takrat je bila cena že določena in domnevna škoda že nastala. Pritožbeno sodišče opozarja, da je v razveljavitvenem sklepu z dne 21. 8. 2013 naložilu sodišču, da pozove stranki v mejah 258. člena ZPP, da navedeta vsa odločilna dejstva, kakšno pogodbo sta pravdni stranki sklenili, katere so bistvene sestavine, kako sta jo izvajali in elemente za odškodninsko obveznost (list. št. 330). Pravdni stranki sta nato reagirali tako, da je tožeča stranka izjavila, da vztraja pri dosedanjih navedbah (list. št. 345), tožena stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2013 izjavila, da je bilo pogodbeno razmerje sprva urejeno ustno, kasneje pa s pisno pogodbo in da je bil pred tem ustni dogovor, da je tožeča stranka krila vse stroške in samostojno prodajala palete na trgu, tožena stranka pa ji je dala na razpolago delo in obrat. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je šlo za skupni podjem oziroma sodelovanje med pravdnima strankama, v katerem je tožnik nosil marketinški del oziroma prodajo, toženec pa je izvajal vse ostalo. Ugotovilo je tudi, da je že iz tožbenih navedb, čemur toženec ne nasprotuje, izhajalo, da se je tožnik zavezal plačati material za izdelavo palet (primerjaj sodbo v točkah 9, 10 in 14). Pozneje je dokazni postopek to potrdil. Pritožbeno sodišče torej sprejema sklepanje sodišča prve stopnje o pogodbeni naravi sodelovanja pravdnih strank. Tudi iz pogodbe, ki sta jo sklenili tik pred prenehanjem pogodbenega razmerja (priloga A2) izhaja takšna vsebina pogodbenega razmerja.

8. Tako se izkaže, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi v poslovno sfero tožene stranke spadala določitev cene oziroma sporočitev vseh stroškov za izdelavo ene palete. Gre torej za ugotovitve o tem, da je bila odgovornost tožeče stranke, da organizira marketing in prodajo. To tudi pritožba prizna. Ob takšni delitvi posla pa ni mogoče ob ugotovljenem dejanskem stanju očitati tožencu, da je zakrivil, da je bila cena, ki jo je določil tožnik, prenizko določena.

O pritožbi tožene stranke:

9. Tožena stranka obširno pritrjuje sodišču prve stopnje o tem, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine 25.132,31 EUR. Te navedbe se nanašajo na del tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim ni uspela oziroma je uspela tožena stranka z ugovori. Zato se pritožbeno sodišče s tem delom pritožbe ni ukvarjalo.

10. Pač pa obrazloži pritožba, zakaj graja obsodilni del sodbe o tožbenem zahtevku za plačilo 8.014,51 EUR. Gre za znesek, katerega je toženec prejel, ko je prodal odpadke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in s tem se je toženec strinjal, da je stroške nabave materiala za izdelovanje palet, nosila tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da so koristi (odpadek prodan za 8.014,51 EUR) del, ki bi ga tožena stranka morala nakazati tožeči stranki. Sodba o tem ima konzistentne razloge in dokazni oceni ni kaj dodati. Pač pa je tožena stranka trdila in tudi v pritožbi vztraja, da je ta znesek ostal na njenem računu zato, ker sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da se ta znesek porabi za stroške, katere bi moral plačati tožnik tožencu. Tako je tožena stranka trdila, da je plačala delavcu „na roke“ M. M. znesek 3.441,42 EUR, zatrjevala je plačilo elektrike 3.700,00 EUR, znesek 2.575,00 EUR pa naj bi celo dvignil zakoniti zastopnik tožeče stranke v gotovini. Sodišče prve stopnje je za te zneske ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati dogovora oziroma da je toženec sam izpovedal, da s tožnikom glede prihodka od prodaje odpadkov nista naredila obračuna in iz česar je sodišče sklepalo, da tožnik dejansko ni vedel za ta znesek od odpadkov. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno oprlo svojo odločitev za znesek 8.014,51 EUR na določbe o neupravičeni obogatitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob pogodbi oziroma dogovoru med pravdnima strankama jasno, da ima korist od prodaje odpadkov lahko le tožnik, saj je to korist od prodanega ostanka materiala, katerega je po pogodbi plačal tožnik. Gre torej za toženčevo kršitev pogodbe. Predvsem pa ni toženec dokazal poračunavanja in tudi ni bilo tožnikovega soglasja, da obdrži toženec denar. Sodišče tudi pravilno šteje, da toženec poračunavanja stroškov ni dokazal tudi zato, ker zatrjevanih stroškov nikoli ni zahteval. Za denar, katerega je očitno v soglasju s tožencem tožnik dvignil z računa toženca, pa je sodišče ugotovilo, da je šlo za denar, katerega je podjetje oziroma tožeča stranka plačala za toženca za kupljena dva elektromotorja in škarje.

11. Pritožbeno sodišče še odgovarja obema pritožnikoma, da je njuno poslovanje bilo, kar ugotovi tudi sodišče prve stopnje „po domače“. Sodišče je upoštevalo le dogovore, ki sta jih dokazala. Stranki nista predložili natančnega dogovora zlasti o tem, kako se deli dobiček oziroma izguba v zvezi z navedenim poslom. Tožena stranka je po pogodbi (priloga A2, 2. člen) očitno prejemala najemnino, tožeča stranka pa naj bi imela korist od prodaje. Zmotno meni pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (smiselno uveljavlja 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), ko meni, da sodišče ni argumentirano zavrnilo, zakaj ne verjame tožencu. Sodišče je svoje razloge argumentiralo (točka 12 obrazložitve). Pač pa se tožena stranka v bistvu ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede sklepanja o tem, da tožena stranka ni dokazala, da je bil dogovor med strankama, da obdrži znesek 8.014,51 EUR. Vendar se z dokazno oceno pritožbeno sodišče strinja. Pritožba še izpostavi pričanje priče M. M., ki je izpovedal, da je toženec plačeval delavcem na roke in je sodišče prve stopnje verjelo, da je prišlo do takšnega ravnanja toženca. Vendar je ugotovilo, da toženec ni dokazal, da sta se s tožnikom dogovorila, da pride do poračunavanja teh stroškov. Toženec bi zlahka dokazal svoje trditve, če bi predložil kakšen obračun med izvajanjem same pogodbe, iz katerega bi lahko črpal svoje dokaze. Tako pa le predloži dokazila o plačilih delavcem, ne pa kakšnega obračuna med pravdnima strankama. Za pritožbo je odločilno dejstvo, da je pri prvem sojenju sodišče prve stopnje prišlo do drugačnih sklepov. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ponovljenem sojenju sodišče tehtalo zatrjevano pravno podlago oziroma pogodbo med pravdnima strankama in nato ugotovilo, kaj sta pravdni stranki dokazali v tej pravdi. Enako velja za zatrjevane dokaze v zvezi s plačilom elektrike. Toženec ni od tožnika prej zahteval plačila elektrike in ni dokazal, da bi se s tožencem dogovoril, da se ta znesek poračuna v znesku 8.014,51 EUR. Toženec bi zlahka dokazal, da je plačal elektriko za izdelavo palet in te račune predložil tožeči stranki in da le–ta tega ni plačal. Tedaj bi bilo logično, da je tožnik soglašal, da se ta znesek poračuna iz prodanih ostankov. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se ugovori toženca v tem delu ne pokrivajo z vsoto, ki jo je toženec prejel za prodane odpadke. Vse to kaže, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna in da v tem delu pritožbi ni mogoče pritrditi.

12. V nasprotni tožbi je toženec zahteval plačilo nafte in sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik kupoval nafto (2.300 do 2.400 litrov mesečno) in pritožnik je trdil, da je vso nafto plačal. Res je po pogodbi to dolžnost tožeče stranke, vendar sodišče ugotavlja, da toženec ni zahteval od tožnika oziroma mu ni izstavil računa za plačano nafte. Zato sodišče sklepa, da je tožnik svoje obveznosti v zvezi s pogodbo izpolnil. Pritožbeno sodišče pa le opozarja, da je ob takšnem poslovanju „po domače“, ko ni dokumentacije o tem, kaj je toženec trošil v zvezi s pogodbo, kaj pa je mogoče še potreboval, dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Ob takem poslovanju „po domače“ je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec nekaterih svojih zahtevkov ni dokazal. Sodišče pravilno sklepa, da tožena stranka ni vedela, s kakšnim avtom se vozijo delavci, ni vedela izstopne in vstopne točke teh delavcev, porabe goriva. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da bi podjetnik vse to zlahka dokazoval z ustreznimi listinami. Teh listin pa pravdni stranki nista predložili, zato je sodišče sledilo izpovedbi tožnika. To velja za zatrjevano porabljeno nafto, za plačilo stroškov prevoza delavcem in za bencin za motorke. Sodišče je presojalo zaslišanje tožene stranke in mu v tem delu ni sledilo. Ker tožena stranka ni podala pisnih dokazov v zvezi s tem, je sodišče prve stopnje moralo odločiti o zahtevkih na podlagi zaslišanja. Pri tem ni odločilno dejstvo, da sicer tožnik priznava, da so bili prevozi opravljeni. Vendar sodišče šteje, da toženec ni dokazal višine tega zneska oziroma ni vedel povedati dejstva, ki bi opravičevalo ta znesek (točka 16 sodbe).

13. Pritožba tožene stranke še graja odločitev o stroških in opozarja, da je s pritožbo uspel. Pri tem spregleda, da sta obe pravdni stranki po prvotnem pritožbenem postopku uspeli. Sodišče je odločilo na podlagi 154. člena ZPP oziroma po obsegu uspeha celotnega postopka. Pritožbeno sodišče temu načinu pritrjuje, saj ni razlogov, da bi odločali drugače. 14. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da pri tem ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).