Jedro

Nestrinjanje z odločitvami sodišč brez vsakršnih drugih dokazov ne more izkazovati utemeljenega suma očitno nevestnega ravnanja v postopku udeleženih sodnikov.

Nastanek večje premoženjske škode ali hujši kršitev pravic drugega mora biti v opisu kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 zadovoljivo konkretizirano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper osumljeni A. A. in B. B. zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca C. C. v smeri očitka kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Odločilo je še, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in morebitne potrebne izdatke osumljenk.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, kot je uvodoma navedel, iz pritožbenih razlogov iz 1. do 3. alineje prvega odstavka 370. člena v zvezi s 399. do 404. in 283. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo oziroma nadaljnje odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sprejelo pravilno odločitev, saj je subsidiarni obtožni predlog zoper osumljeni sodnici utemeljeno zavrglo. Ne glede na to, da je svojo odločitev oprlo (le) na razlog iz prvega odstavka 437. člena v povezavi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, se ob dovolj kritični presoji razlog za zavrženje zrcali tudi v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.

5. Izvršitveno ravnanje, kot ga je z dikcijo obtožbenega očitka uokviril oškodovanec kot tožilec, je v tem, da naj bi osumljeni sodnici (A. A. v vlogi poročevalke na seji pritožbenega senata, B. B. pa v vlogi dodeljene sodnice, ki je o zadevi „dejansko“ poročala) kot uradni osebi očitno nevestno ravnali v službi, čeprav sta predvidevali ali bi morali in mogli predvidevati, da lahko zaradi tega nastane hujša kršitev pravic drugega ali premoženjska škoda, in je res nastala hujša kršitev pravic drugega in (večja) premoženjska škoda, kar sta objektivna pogoja kaznivosti. Pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani je s sklepom II Kp 15614/2014 z dne 12. 11. 2014 ugodil pritožbam zagovornikov osumljenih Č. Č., D. D. in E. E. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 15614/2014 z dne 11. 7. 2014, s katerim je zunajobravnavni senat odločil, da se zoper navedene osebe opravi preiskava v smeri kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Z domnevnim kaznivim dejanjem naj bi družbi F. d. o. o., katere „lastnik“ in zakoniti zastopnik je bil oškodovanec kot tožilec, nastala premoženjska škoda v višini najmanj 1.071.200,00 EUR. Po odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je sklep zunajobravnavnega senata spremenilo, je bila v tej zadevi zahteva za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva RS zavrnjena.

6. Kaznivo dejanje po 258. členu KZ-1 je naklepno kaznivo dejanje, kar pomeni, da mora biti očitno nevestno ravnanje v službi (kot izvršitvena oblika po obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca) v storilčevi zavesti, očitna nevestnost pa mora biti tudi voljna. Istočasno mora biti nevestnost dela očitna in ugotovljiva takoj, tj. malodane prima facie, in brez poglobljenih (strokovnih) pregledov dela.1 Pravilni so zato nosilni razlogi izpodbijanega sklepa (zlasti točke 10 – 15 obrazložitve), da o očitni nevestnosti na ravni, ki se zahteva za uvedbo kazenskega postopka zoper osumljenki, ne more biti govora. Po obtožbeni tezi naj bi sodnici zahtevo za preiskavo presojali, kot da bi v fazi odločanja o preiskavi veljali enakovrstni in povsem enako visoki dokazni standardi kakor v fazi presoje obtožnega akta po izvedeni glavni obravnavi. Vendar v utemeljitev takšnega očitka oškodovanec kot tožilec ni predložil prav nobenega dokaza. Iz problematiziranega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani namreč na več mestih izhaja, da je pritožbeno sodišče, ki je instančno, torej hierarhično nadrejeno sodišče Okrožnemu sodišču v Ljubljani, presojalo izključno to, ali iz procesnega gradiva, priloženega zahtevi za preiskavo, izhaja dovolj podatkov za utemeljen sum, da so osumljeni Č. Č., D. D. in E. E. izvršili domnevno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče nedvomno ni, kot je razumeti subsidiarni obtožni predlog, ocenjevalo procesnega gradiva po načelu proste presoje dokazov niti na ravni dokaznega standarda prepričanja o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki pritiče izrekanju sodbe po opravljeni glavni obravnavi. Sodniki so glede na njihov ustavni položaj in zakonska pooblastila upravičeni in dolžni sprejemati odločitve, nestrinjanje strank ali udeležencev postopka oziroma prizadetih oseb pa še zdaleč ne pomeni, da je bila konkretna odločitev oziroma ves pritožbeni postopek prepojen z očitno nevestnim delom sodnice poročevalke in dodeljene sodnice. To velja tudi v hipotetičnem primeru, če bi se neka odločitev (v postopkih s predvidenimi pravnimi sredstvi) izkazala za zmotno (do česar v danem primeru sploh ni prišlo), vsekakor pa je za utemeljen sum v smeri očitno nevestnega dela v službi treba ponuditi bistveno več kot zgolj osebno nestrinjanje z določeno odločitvijo. Da obtožni predlog ne temelji na osebnem prepričanju oškodovanca kot tožilca, skuša pooblaščenec prikazati z navedbami, da se je subsidiarni tožilec skliceval na odločitev zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani kot na „avtoritativno odločitev sodišča“ z „vsemi splošno znanimi pravnimi posledicami“. S tem ne bo mogoče uspeti, saj spremenjeni sklep zunajobravnavnega senata pravnih posledic nima, in to prav zaradi intervencije, kot je bilo že povedano, hierarhično nadrejenega instančnega sodišča, katerega odločitev je v enaki ali (zaradi hierarhije v stopnjah sodnega odločanja) celo še v večji meri avtoritativna kot je odločitev sodišča prve stopnje.

7. Obtožbeni očitek, da naj bi osumljeni sodnici dali neupravičeno prednost pisnim dokazom pred zaslišanjem oškodovanca C. C., kljub temu, da ZKP ne pozna t. i. formalnega dokaznega prava in nobeni vrsti dokazov ne daje večje teže, je že izhodiščno konceptualno zgrešen, zato ne more odražati nevestnega dela kazenskih sodnikov. Preiskavo je zoper določeno osebo dopustno uvesti, če obstaja utemeljen sum, da je izvršila kaznivo dejanje (prvi odstavek 167. člena ZKP). Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (točka 12 obrazložitve) korektno predstavilo ustavnopravne elemente utemeljenega suma kot dokaznega standarda, ki se zahteva za začetek preiskave, vključno z merilom predhodnosti (antecedenčnosti). To pa pomeni, da mora biti potreben dokazni standard za uvedbo preiskave podan že v trenutku odločanja o uvedbi in mora izhajati že iz procesnega gradiva, ki ga je zahtevi za preiskavo predložil upravičeni tožilec, tj. v zadevi I Kpr 15614/2014 Specializirano državno tožilstvo RS. Utemeljenega suma ni dopustno (hipotetično) izkazovati s pričakovanimi izsledki dokazov, ki naj bi se šele izvedli v preiskavi ali celo kasneje v sodnem postopku. Če dokazni viri, ki sta jih na ravni presoje ne/obstoja utemeljenosti suma upravičeno vrednotili tudi osumljeni sodnici in posledično pritožbeni senat, niso vsebovali oškodovančeve „izpovedbe“, gre to pripisati drugim vzrokom, ne pa osumljenkama, ki sta v tem delu ravnali v skladu z zakonom in utrjeno sodno prakso, ne pa očitno nevestno. Nikakršne podlage ni za očitek, da sta osumljeni sodnici „napačno razumeli in uporabili“ dokazni standard utemeljenega suma, ki zadošča za uvedbo preiskave. Če je upravičeni tožilec kot predlagatelj preiskave v tej fazi neuspešen, saj ni predložil dovolj tehtnega gradiva za začetek sodnega postopka, je brezpredmetno ugibanje, v čem bi izpovedba oškodovanca kot zakonitega zastopnika oškodovane gospodarske družbe (A., d. o. o.) izkazala obstoj preslepitve v izvršitvenih ravnanjih Č. Č., D. D. in E. E. S tem pooblaščenec pravzaprav sam nakazuje, da utemeljenega suma v smeri preslepitvenega namena obdolženih (še) ni bilo, s čimer negira bistvo očitkov v subsidiarnem obtožnem predlogu. Gotovo pa gre za navedbe, ki ne konstruirajo utemeljenosti suma za nevestno ravnanje obeh sodnic, zato decidirane razloge o problematiki zasliševanja oškodovanca v izpodbijanem sklepu pritožnik neutemeljeno pogreša. 8. Sodišče prve stopnje je v doslej obravnavanem delu za svojo odločitev navedlo vse potrebne razloge, ki so v bistvenem pravilni, pritožbeno sodišče pa jim, kot še dodatno pojasnjeno, pritrjuje. O obstoju utemeljenega suma, da naj bi sodnici A. A. in B. B.nevestno ravnali v službi, ni govora. Obrazložena presoja sodišča prve stopnje, da v podkrepitev očitka, da gre za nevestno delo, subsidiarni tožilec ni predložil nobenega upoštevnega dokaza, pomeni napolnitev smotra procesne faze t. i. materialnega preizkusa obtožnega predloga po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, nikakor pa ne uresničitve faze dokazne presoje po opravljeni glavni obravnavi na stopnji prepričanja o krivdi, do katere glede na pomanjkljivosti obtožnega akta ne more in ne sme priti. Zato so predstave pritožnika, kako in z izvedbo katerih dokazov naj bi glavna obravnava potekala, docela irelevantne. O prekoračitvi ustavnih in zakonskih pooblastil, pristranskem ravnanju ter kršitvah 22. in 23. člena Ustave posledično ne more biti govora, izpodbijani sklep pa prav tako ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Pritožbeno sodišče dodaja še, da obtožni predlog ne more prestati predhodnega preizkusa tudi iz razloga, ker v opisu osumljenkama očitanih ravnanj niso niti konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (razlog za zavrženje obtožnega predloga po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP). Vsak obtožni predlog mora (prvi odstavek 434. člena ZKP) med drugim vsebovati tudi opis kaznivega dejanja, iz katerega morajo izhajati (zadostno substancirani) vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Če kateri koli od konstitutivnih zakonskih znakov umanjka, očitano dejanje že po samem zakonu ni kaznivo dejanje.

10. Objektivni pogoji kaznivosti pri kaznivem dejanju nevestnega dela v službi so nastanek večje premoženjske škode (2. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), hujša kršitev pravic (ki se odraža v izgubi pomembne pravice nepremoženjske narave, ki upravičencu pripada) ali večja škoda na javni dobrini. Opis dejanja v obtožnem predlogu zgolj na abstraktni ravni zatrjuje, da naj bi „res prišlo do premoženjske škode“, pri čemer obstoja (večje) premoženjske škode nadalje z ničemer ne konkretizira. Le iz obrazložitve obtožnega predloga, ki nesklepčnega opisa dejanja nikakor ne more nadomestiti, izhaja, da naj bi premoženjska škoda v znesku najmanj 1.071.200,00 EUR nastala družbi F. d. o. o., „posredno“ pa oškodovancu kot tožilcu, vendar zaradi kaznivega dejanja goljufije, očitanega Č. Č., D. D. in E. E., ne pa zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, očitanega osumljenima sodnicama. Objektivni pogoj kaznivosti ostaja potemtakem povsem nesubstanciran.

11. Nastanek hujše kršitve (nepremoženjskih) pravic drugega je v tenorju obtožnega predloga zatrjevan z navedbami, da je bilo „organu pregona“ (državno tožilstvo mimogrede ne more biti oškodovanec pri tem kaznivem dejanju) in oškodovancu kot tožilcu preprečeno uveljavljanje pravnega interesa v kazenskem postopku, pri čemer C. C. ni mogel prevzeti pregona v navedeni kazenski zadevi ter bil s tem oviran v uveljavljanju premoženjskih in „drugih zahtevkov“ zoper osebe, zoper katere je bila zahteva za preiskavo zavrnjena. Prvič, če naj bi bil subsidiarni tožilec „oviran“ pri uveljavljanju zahtevkov, še to ne pomeni, da je bil pri takšnih pravnoprocesnih ravnanjih onemogočen. Navsezadnje je oškodovanec kot tožilec v pravdnem postopku III P 2158/2018 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložil tožbo zoper Mestno občino Ljubljana prav zaradi plačila odškodnine v višini 1.857.000,00 EUR, medtem ko se pravdni postopek (kot navaja že v obrazložitvi obtožnega predloga) nanaša na „istovetno dejansko stanje“ kot pred tem zahteva za preiskavo. Obrazložitev obtožnega predloga prav tako (pravilno) navaja, da sklep sodišča druge stopnje, s katerim se zahteva za preiskavo zavrne, pod pogoji iz 409. člena ZKP ne ustvarja učinkov pravnomočno razsojene stvari (ne bis in idem), oškodovanec kot tožilec pa je dne 1. 3. 2021 Specializiranemu državnemu tožilstvu RS ponovno naznanil utemeljen sum kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, s čimer naj bi „prevzel kazenski pregon“. Sam oškodovanec kot tožilec na ta način relativizira in ruši koherentnost objektivnega pogoja kaznivosti, opisanega v tenorju obtožnega predloga, še pomembneje pa je, da problematizirana odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, oškodovancu kot tožilcu že pojmovno ni mogla odvzeti pravice prevzeti pregon. Tudi če bi bila odločitev nasprotna in po mnenju oškodovanca kot tožilca pravilna, torej zavrnitev pritožb zagovornikov in uvedba preiskave, subsidiarni tožilec pregona ne bi mogel prevzeti, saj bi bil upravičeni tožilec še vedno Specializirano državno tožilstvo RS. Hipotetične špekulacije, kaj bi se v sledečem teku postopka nemara pripetilo in ali bi bili sploh podani pogoji za prevzem pregona, pa so v tolikšni meri nepovezane z obtožbeni očitki, da z njimi objektivnega pogoja kaznivosti ni mogoče konkretizirati. Pokaže se, da je ponujeni opis kaznivega dejanja tudi iz teh razlogov nesposoben nadaljnjega obravnavanja v kazenskem postopku.

12. Ker pritožnik v ničemer ne omaje pravilnosti odločitve v izpodbijanem sklepu, je bila pritožba, tj. ob izostanku uradoma preizkušanih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), zavrnjena kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Zaradi neuspeha pooblaščenca v postopku s pritožbo je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot stroška tega postopka, ki je določena na podlagi tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah.

1 Deisinger M.: Kazenski zakonik – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 579, tč. 3.