Jedro

Tožnik se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo, zato je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Tožnik tudi ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. alinee 3. člena v povezavi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 – uradno prečiščeno besedilo) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19. 4. 2011 pri toženi stranki ponovno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, za katero je prvič izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že dne 20. 2. 2011, ko je bil obravnavan s strani Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Brežice. Iz depeše PP Brežice izhaja, da je tožnik s sopotniki na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v Azilnem domu v .... Skupaj so dne 19. 2. 2011 zapustili Azilni dom v ... in odšli proti Sloveniji, kjer so na nedovoljen način prestopili državno mejo. Tedaj je tožnik že izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito, ki pa jo je dne 23. 2. 2011 z lastnoročno pisno vlogo v farsi jeziku umaknil. Zatem je bil vrnjen hrvaškim varnostnim organom, kjer je bil ponovno nastanjen v Azilnem domu v ..., od koder je s sopotniki ponovno pobegnil in ponovno ilegalno prestopil državno mejo z Republiko Slovenijo. Pri sebi je imel račun o menjavi denarja Privredne banke Zagreb z dne 13. 4. 2011, izdan v kraju ... na Hrvaškem. Ob podaji prošnje dne 19. 4. 2011 je tožnik navedel, da je bila zanj Hrvaška varna država, edina napaka je bilo to, da je bil dan enak dnevu, z jutranjim zajtrkom, kosilom in večerjo, ki ji je sledilo spanje, brez kakršnihkoli aktivnosti ali možnosti učenja, tako da bi se kar naenkrat zbudil star 25 let in se ne bi naučil ničesar ter bi tako postal človek brez haska. Kot drugo slabo stran Hrvaške pa je navedel, da bi moral po zakonu, ki velja za tiste, ki pobegnejo, za eno leto v zapor. Na izrecno vprašanje svoje tedanje pooblaščenke, ali je bil na Hrvaškem preganjan iz razlogov po Ženevski konvenciji, torej če je bil ogrožen ali preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, je tožnik odgovoril nikalno in dodal, da samo zakon na Hrvaškem ni bil v redu. Na nadaljnje vprašanje pooblaščenke, zakaj zakon ni bil v redu, je pojasnil, da je zakon takšen, da bi ga zaprli za eno leto ter dodal, da s svojimi stroški ni mogel oditi k zdravniku. Tožena stranka se pri odločitvi sklicuje na 61. člen ZMZ, v skladu s katerim se lahko za varno tretjo državo razglasi državo, ki izpolnjuje pogoje, ki so v nadaljevanju podrobneje opredeljeni ter ugotavlja, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 razglasila Republiko Hrvaška za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/08). V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZMZ se v postopkih nacionalnega in evropskega koncepta varne tretje države namreč prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države s sklepom zavrže. Tudi Upravno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem na visoki ravni, kot izhaja iz sodbe št. I U 1982/2011 z dne 14. 1. 2011. Tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, saj številna ugotovljena dejstva kažejo na njegovo predhodno zadrževanje na ozemlju Republike Hrvaške. Ker se je pred prihodom nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo, je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, ker je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da tožnik pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni navedel nobenih utemeljenih osebnih in konkretnih okoliščin, zaradi katerih tožnika ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško. Tožnik se je namreč skliceval na bivanje v Azilnem domu na Hrvaškem, obenem pa ni navedel, da bi bil izpostavljen preganjanju ali resni škodi, prav tako pa ni navedel, da bi mu bilo kršeno načelo nevračanja.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja še, da je prišel v Republiko Slovenijo skozi Republiko Hrvaško v tranzitu, to pa ne pomeni, da je bival v Republiki Hrvaški, temveč, da je potoval skozi Republiko Hrvaško, zato meni, da tožena stranka ne bi smela uporabiti 63. in 61. člena ZMZ. Nadalje navaja, da tožena stranka ni upoštevala njegovih navedb, da v Republiki Hrvaški pri podaji prošnje za azil ni imel tolmača za iranski, temveč za arabski jezik, ki ga ne razume in da v tej državi ni imel dostopa do zdravnika. Tožena stranka tudi ni upoštevala 96. člena ZMZ, ki določa, da je potrebno pri delu z mladoletniki brez spremstva upoštevati načelo največje otrokove koristi, v katerega je vgrajen mehanizem o nevračanju, brez vsebinskega reševanja prošnje za mednarodno zaščito. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sklep spremeni. Hkrati prosi za taksno oprostitev, ker zaradi svojega premoženjskega stanja ne zmore plačila sodnih taks. Hkrati s tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe v tej zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila hkrati z listinami predmetnega upravnega spisa navaja, da tožnik ni bil v Republiki Hrvaški zgolj v tranzitu, temveč je tam bival vsaj dva meseca, tako da zanj Hrvaška zagotovo ni bila zgolj tranzitna država, pri čemer opozarja, da pri uporabi koncepta varne tretje države ni pomembno ali je bila ta država za prosilca zgolj tranzitna ali ne, pač pa le dejstvo, da prosilec prihaja iz varne tretje države. Pri tem opozarja na odgovor tožnika na vprašanje uradne osebe, kako se je počutil na Hrvaškem in je tedaj tožnik povedal, da edina napaka, ki jo je videl na Hrvaškem je bila ta, da je zjutraj jedel zajtrk, popoldne kosilo in potem večerjo, nato pa so spali, naslednji dan pa je bil isti, brez kakršnihkoli aktivnosti, iz česar brez dvoma izhaja, da je tožnik bival v Azilnem domu v ... in da ni zgolj prečkal države, kot zatrjuje v tožbi. V zvezi s tožbeno navedbo, da v Republiki Hrvaški ni imel tolmača za iranski, temveč za arabski jezik, ki ga ne razume ter da v tej državi ni imel dostopa do zdravnika, tožena stranka meni, da gre za popolnoma neverodostojno tožbeno navedbo, ki je brez vsebinskega smisla, saj je v odgovor na vprašanje uradne osebe, ali je na Hrvaškem skušal zaprositi za mednarodno zaščito, ko je bil s strani Republike Slovenije deportiran nazaj na Hrvaško, tožnik prvič navedel, da je bila takrat njegova prošnja izničena in da so mu dali prevajalca za arabski jezik, za katerega je rekel, da ga ne razume. Na ponovno vprašanje, da naj pojasni, ali je skušal zaprositi za azil na Hrvaškem ali ne, je povedal, da so mu dali kos papirja, da ga podpiše, da prevajalca ni razumel ter po opozorilu, da ponovno ni odgovoril na zastavljeno vprašanje in ko mu je bilo isto vprašanje postavljeno še tretjič, je odgovoril z ne, iz česar izhaja, da tožnik po tem, ko je bil iz Slovenije deportiran nazaj na Hrvaško, sploh ni skušal zaprositi za azil, zato so njegove navedbe, da ni razumel prevajalca, neresnične. Tudi sicer pa je tožnik v svojih izjavah ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 19. 4. 2011 navedel, da je bila zanj Hrvaška varna država. Edina napaka, ki jo je videl pa je bila ta, da so zjutraj jedli zajtrk, popoldne kosilo in nato večerjo, potem pa so spali, naslednji dan pa je bil isti, nobenih aktivnosti ni bilo, nobenih možnosti učenja, naenkrat bi se zbudil star 25 let in se ne bi naučil ničesar in bi postal človek brez haska. V nadaljevanju pa je povedal, da je druga zelo slaba stran Hrvaške ta, da bi moral v zapor za eno leto, kajti po zakonu tiste, ki pobegnejo, čaka eno leto zapora, vendar navedena trditev po mnenju tožene stranke zagotovo ni resnična, saj bi v tem primeru moral biti prosilec v zaporu že takrat, ko je bil prvič vrnjen na Hrvaško, vendar ga niso odpeljali v zapor, temveč je bil nastanjen v Azilni dom v .... Tudi na izrecno vprašanje svoje pooblaščenke, ali je bil na Hrvaškem na kakršenkoli način ogrožen ali preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, je tožnik odgovoril nikalno in dodal, da samo zakon na Hrvaškem ni bil v redu ter na nadaljnje vprašanje, zakaj tako meni, je pojasnil, da je zakon takšen, da bi ga zaprli za eno leto ter dodal, da s svojimi stroški ni mogel oditi k zdravniku. Tožena stranka na podlagi navedenega meni, da je podana zadostna podlaga za ugotovitev, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški in da je zanj Republika Hrvaška popolnoma varna država, glede ostalih tožbenih navedb pa se v celoti sklicuje na svojo obrazložitev v izpodbijanem sklepu in uveljavljeno sodno prakso, zato meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen ter pri njem izrecno vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj meni, da so tožbene navedbe v celoti neutemeljene in nekonsistentne. Na podlagi določb 60., 61. in 63. člena ZMZ v zvezi z Odlokom Vlade Republike Slovenije z dne 15. 5. 2008 o razglasitvi Republike Hrvaške za varno tretjo državo ter po vpogledu Poročila o napredku Republike Hrvaške kot države kandidatke za vstop v EU, ki ga je Evropska komisija objavila dne 9. 11. 2010, tožena stranka šteje, da ima Republika Hrvaška zakonodajo na področju azila v celoti usklajeno z zakonodajo EU, kar posledično pomeni, da spoštuje načelo nevračanja, da brez ovir omogoča dostop do azilnega postopka ter da je na Hrvaškem mogoče pridobiti mednarodno zaščito. Glede na to, da ima Republika Hrvaška v celoti implementirano zakonodajo EU s področja mednarodne zaščite, ki jo izvaja tudi v praksi, tožena stranka šteje, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem najmanj na enaki ravni kot v Republiki Sloveniji in z zagotavljanjem enakega nivoja pravic in postopkovnih jamstev kot v Republiki Sloveniji, iz česar izhaja, da je Republika Hrvaška za tožnika osebno varna tretja država.

Sodišče je o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo in ji ugodilo s sklepom opr. št. I U 792/2011-7 z dne 3. 5. 2011, s katerim je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep, s katerim je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo (ponovno) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji iz razloga, ker je tožnik v Slovenijo prišel iz varne tretje države, Republike Hrvaške.

ZMZ v 1. odstavku 63. člena določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Koncept varne tretje države opredeljuje določilo 60. člena ZMZ, po katerem je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Skladno z 2. odstavkom 61. člena ZMZ je Vlada Republike Slovenije razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo z Odlokom, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/08. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, kar pomeni, da se je tam nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato Republika Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa tožene stranke, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) ne ponavlja razlogov, ki jih je za odločitev pravilno navedla tožena stranka, ampak se na njeno utemeljitev na tem mestu le sklicuje. Sodišče le še poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo, zato je iz tega razloga tožena stranka pravilno odločila, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Prav tako pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj se je pri tem v prošnji skliceval zgolj na monotono in brezciljno bivanje v azilnem domu na Hrvaškem, obenem pa ni navedel, da bi bil sam osebno kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi, prav tako pa ni navedel, da bi mu bilo kršeno načelo nevračanja. Tožbena navedba, da v Republiki Hrvaški pri (ponovni) podaji prošnje za azil ni imel tolmača za iranski jezik, temveč tolmača za arabski jezik, ki ga ne razume ter da v tej državi ni imel dostopa do zdravnika, po mnenju sodišča za odločitev ni relevantna, ob dejstvu, da te navedbe tožnik v tožbi ni kakorkoli izkazal oziroma ni podrobneje obrazložil in utemeljil, medtem ko iz njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 19. 4. 2011 niti ne izhaja, da bi imel kakršnekoli zdravstvene probleme ali posebne potrebe, razen tega pa je na podlagi podrobnejših vprašanj uradne osebe v zvezi z vložitvijo ponovne prošnje za azil na Hrvaškem na podvprašanje uradne osebe pojasnil, da prošnje po vrnitvi iz Republike Slovenije niti ni podal. Sodišče iz teh razlogov lahko sledi stališču tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnik po deportaciji iz Republike Slovenije nazaj na Hrvaško sploh ni skušal zaprositi za azil in zato tudi ni mogoče kot resnične sprejeti njegove navedbe, da ni razumel prevajalca. Po mnenju sodišča je pri presoji izpodbijanega sklepa v konkretnem primeru relevantno predvsem to, ali je tožnik dejansko prišel iz Republike Hrvaške in ali je Republika Hrvaška, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena za varno tretjo državo v smislu določil 60. člena ZMZ zanj osebno varna tretja država oziroma, ali je tožnikovo izpodbijanje zakonske domneve varne tretje države v obravnavanem primeru utemeljeno. Sodišče ne pritrjuje niti tožbenim navedbam, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški zgolj v tranzitu, saj je sam povedal, da je bil nastanjen v Azilnem domu v ... in da je v Republiki Hrvaški celo zaprosil za mednarodno zaščito, svoje bivanje v azilnem domu pa je tudi sam prepričljivo opisal kot monotono in brezciljno. Iz navedenega izhaja, da ni bil v Republiki Hrvaški le v tranzitu. Sodišče zato zavrača tožnikove navedbe v tožbi kot neutemeljene.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj bi moral biti predlog za izvajanje dokazov na obravnavi obrazložen in utemeljen. Navesti bi bilo potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba teh dokazov vplivala na odločitev. Tega pa ni v predlogu, ki ga je za razpis glavne obravnave smiselno podal tožnik (s tem, da je v tožbi podal dokazni predlog za zaslišanje tožnika), zaradi česar sodišče obravnave ni razpisalo in je odločilo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, na nejavni seji senata.

Glede zahtevka za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče tožniku le še pojasnjuje, da je na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/2010) oproščen plačila sodnih taks po samem zakonu.