Jedro

V okviru splošnih pravil o izpolnitvi, 1. odst. 271. čl. OZ določa, da lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Pri tem preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami na tretjega: na podlagi zakona, če je tretji izpolnil zato, ker je imel pri tem kakšen pravni interes (275. čl. OZ: subrogacija po zakonu), ali pa, poleg tam navedenega primera, na podlagi pogodbe, sklenjene pred izpolnitvijo med dolžnikom in izpolniteljem (2. odst. 274. čl. OZ).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu spremeni tako, da se poleg v I. točki izreka ugotovljenega obstoja terjatve, ugotovi tudi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 96.715,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2007 dalje; višji tožbeni zahtevek se zavrne (II. točka); tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.873,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje; v ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 144.587,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 2.288,19 EUR od 1.1.2006; od zneska 36.317,97 EUR od 25.11.2005; od zneska 105.980,92 EUR od 1.3.2007; II.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 209.264,96 EUR s pp; III.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz pobotnega ugovora v višini 352.569,00 EUR; IV.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki 701,62 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je glede odločitve v II. in IV. točki izreka, tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da kar se tiče razlogov sodbe glede plačila po asignacijah, ne gre prezreti, da sta pravdni stranki pravna subjekta in poslujeta po načelu tržnih zakonitosti, zaradi česar ni pričakovati, da bo katera od pravnih oseb plačevala za drugo, ne da bi v zameno za to prejela nadomestilo ali da bi si zagotovila plačilo. V svoji zadnji pripravljalni vlogi je tožeča stranka pojasnila, da je asignacija glede na navajanja tožene stranke v postopku naslovnega sodišča Pg 540/2010 očitno sporna, zaradi česar je njeno prerekanje asignacij šteti kot odstop od le-te, kar ima za posledico uveljavljanje terjatev po tej tožbi. O navedenem se sodba ni opredelila. Trdi, da ne drži, da tožnik ni navedel podlage za plačilo konkretno zneska 9.376,43 EUR, saj navedeno jasno izhaja iz zadnje vloge na strani 4, ko je pojasnil, da kar se tiče B. d.d., vtoževana terjatev izhaja iz dogovora z dne 15.6.2005, kjer je navedeno, da je imela tožena stranka dolg do navedene banke. Namesto tožene stranke je ta dolg plačala kot solidarni dolžnik tožeča stranka, oz. po njenem pooblastilu H. d.o.o. Gre za znesek v višini 18.865,99 EUR. Nadalje pa je del obveznosti iz navedene pogodbe z dne 15.6.2005 plačala tudi neposredno tožeča stranka, kar izhaja iz priloženih plačilnih nalogov – položnic, in sicer gre za terjatev v skupnem znesku 9.376,43 EUR. Na naroku je bilo pojasnjeno, da je bil dogovor, da se bo ta znesek vrnil s strani tožene stranke. Glede na to ima tožeča stranka že po zakonu pravico zahtevati nazaj, kar je plačala namesto tožene stranke. Prav tako je bilo pojasnjeno tudi glede zahtevka v višini 5.325,24 EUR, gre za debis A. v zadnji vlogi. V kolikor se je sodišču zdelo, da tožeča stranka ni navedla zadostne pravne podlage za zneske v obrazložitvi izp. sodbe pod točko 11, potem bi moralo tožečo stranko, ne glede na to, da ima ta pooblaščenca, pozvati, da to podlago dopolni. Splošno glede vseh terjatev je tožeča stranka pojasnila, da je bil dogovor med pravdnima strankama, da se bo navedeni znesek vrnil, nadalje se je v svojih vlogah tudi sklicevala na pravila vračanja, po katerih mora tožena stranka tožeči stranki vrniti, kar je bilo za toženo stranko plačano. Toliko bolj pa ne gre prezreti, da je tožeča stranka v podkrepitev svojih navedb predlagala tudi zaslišanje tožeče stranke kot tudi prič, vendar izp. sodba temu dokazu ni sledila, tega pa tudi ni obrazložila. Nadalje je tožeča stranka na naroku dne 18.5.2011 (stran 3, 4. odst.) tudi pojasnila, da so bile določene obveznosti plačane na podlagi poroštva in da lahko na tej osnovi zahteva nazaj svoj plačani denar, bodisi na podlagi dogovora o plačilu, odstopu terjatve ali na podlagi dogovora, da se bo denar vrnil. V zvezi s plačilom zneska 11.911,32 EUR je tožeča stranka poleg plačil (A8), predložila tudi pogodbo o pristopu k dolgu med njo in S. d.d. z dne 8.12.2004, iz katere jasno izhaja, da ima navedena banka dolg (verjetno: terjatev) do tožene stranke, tega slednja ni zanikala. Navedena pogodba je bila priložena vlogi z dne 14.10.2009. Nadalje je tožeča stranka v svoji zadnji vlogi predlagala, da se o tem opravijo poizvedbe pri S. d.d.. Meni, da je tožeča stranka upravičena ne glede na sklenjen pristop k dolgu zahtevati nazaj plačani znesek, saj je bil takšen dogovor med strankama, glede katerega je predlagala tudi zaslišanje direktorja in prič, sodišče pa temu dokaznemu predlogu neutemeljeno ni sledilo, s čimer je kršilo določila ZPP. Smiselno enako velja tudi glede plačila preostanka dolga do S. d.d., ki ga je tožeča stranka plačala na način, da je prodala svojo nepremičnino in je bil del kupnine plačan neposredno s strani kupca, saj je šlo za t.im leasing back. Gre za plačilo dodatnih 96.715,96 EUR (in sicer je bil dolg plačan iz kupnine za nepremičnino, prodano s strani tožeče stranke H. d.o.o. z dne 12.2.2007). Tožeča stranka je bila kot lastnik nepremičnine upravičena do plačila celotne kupnine, vendar je del slednje neposredno po njenem nalogu nakazal njen dolžnik, torej kupec H. d.o.o. O tem je bil predlagan dokaz s poizvedbo pri H. d.o.o., da dostavi dokazila o plačilu celotnih dolgov, navedenih v pogodbi. Tožeča stranka ni bila dolžna plačati nesporne obveznosti tožene stranke, ne da bi v zameno za to od nje dobila kakršnokoli korist. V konkretnem primeru je tožeča stranka namesto tožene stranke plačala njen kredit in glede na medsebojni dogovor med pravdnima strankama je lahko navedeni znesek zahtevala nazaj. V konkretnem primeru je tožeča stranka pristopila k dolgu in odgovarja poleg tožene stranke in ne namesto nje, zato lahko zahteva vrnitev. V tem primeru so na mestu določila o subrogaciji. Navsezadnje ne gre prezreti, da je bila pri nepremičnini vknjižena skupna hipoteka S. d.d. v višini 422.000,00 EUR, zaradi česar je tožeča stranka tudi po tem imela zagotovo interes, da izpolni obveznost tožene stranke do S., saj bi sicer nepremičnina, ki jo je kupila tožeča stranka, bila prodana na dražbi. Dejstvo je, da ravno višina dolga S. (96.715,96 EUR), ki je bila plačana s strani H. izhaja iz pogodbe o pristopu k dolgu med njo in S. d.d. z dne 8.12.2004, prav tako je tožnik predlagal o tem zaslišanje in poizvedbe pri S., tako, da je zaključek o tem, da ni dokazal, da gre za dolg toženca, napačen in preuranjen. V pravočasno vloženi dopolnitvi pritožbe tožeča stranka še navaja, da velja smiselno enako kot za plačilo ostalih zneskov tudi za zneska 1.329,78 EUR in 27.779,74 EUR. Ne drži, da ni tožeča stranka navedla, komu naj bi navedena zneska plačala, to je razvidno iz kopij plačilnih nalogov. Jasno je tudi povedala, da so bili zneski plačani za toženo stranko, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo, če bi izvedlo po tožeči stranki predlagane dokaze z zaslišanjem stranke in prič. Kar se tiče pristopa k dolgu glede plačila B. d.d. ne gre prezreti, da med strankama nikoli ni bilo govora, da tožena stranka dolga ne bo povrnila, ravno nasprotno. Glede na to bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze. Zgolj okoliščina, da je bila sklenjena pogodba o pristopu k dolgu še ne pomeni avtomatsko, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tožena stranka je od navedenega imela korist, premoženje tožeče stranke pa se je zato zmanjšalo. Napačen je tudi zaključek sodišča, ki se nanaša na zavrnitev plačila po asignaciji, ker navedena okoliščina ni relevantna glede na dogovor o vračilu zneska (A. d.o.o.) in bi sodišče moralo upoštevati dogovor med strankama, da bo znesek vrnjen. Tožeča stranka ima iz naslova plačane terjatve T. d.o.o. pravico do povračila celotne terjatve skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ne tako kot zmotno navaja izp. sodba. Kar se tiče dolga S. ne gre prezreti, da je hipoteka na nepremičnini, katero je kupil in potem tudi prodal tožnik, bila vknjižena v korist tožene stranke in je šlo dejansko za njen dolg. V kolikor sodišče tem navedbam ni verjelo, bi moralo izvesti dokaz s poizvedbam pri S. in zaslišanju prič, kar pa ni storilo. Da je šlo za dolg toženke, izhaja iz pogodbe o pristopu k dolgu.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka konkretno izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka glede zneska 9.376,43 EUR, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil B. d.d. plačan z asignacijo. Ker je glede na tiste asignacijske pogodbe, ki jih je tožeča stranka predložila, pri tem ugotovilo, da je tožeča stranka s plačilom tretjemu poravnala svojo obveznost do tožene stranke, je utemeljeno zaključilo, da do vrnitve navedenega zneska ni upravičena. Tožeča stranka tega zaključka ne more omajati s trditvijo v pritožbi, češ da je navedeni znesek plačala na podlagi dogovora z dne 15.6.2005 (gre za Dogovor o pristopu k dolgu, pripoznavi dolga in izvensodni poravnavi obveznosti št. 178/05, dalje: Dogovor z dne 15.6.2005), glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno navedlo, da je sama sklenitev navedenega Dogovora k temu ne upravičuje, ker gre za pristop tožeče stranke k dolgu tožene stranke po 432. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), pri katerem tožeča stranka nima regresnega zahtevka do tožene stranke kot dolžnika (v pritožbi omenjeni znesek 18.865,99 EUR, glede katerega je bil tožbeni zahtevek ravno tako zavrnjen, je omenjen le v kontekstu iste pravne podlage, kot velja za znesek 9.376,43 EUR). Kar se tiče trditve, da je zadnjenavedeni znesek neposredno tožeča stranka tudi plačala, kar izhaja iz priloženih plačilnih nalogov – položnic, je prav to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, s tem, da je šlo za asignacije.

Ni mogoče soglašati s pritožnico, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do asignacij; ugotovilo je, da je bil pri obravnavanih asignacijah nakazanec nakazovalčev dolžnik (torej: tožeča stranka je bila dolžnica tožene stranke), kar je razbralo tudi iz predloženih asignacijskih pogodb (priloga A 4, 2. čl.), kjer je navedeno, da tožeča stranka kot asignat sprejema pooblastilo in da bo s plačilom asignatarju (tretji osebi), poravnala svojo obveznost do tožene stranke kot asignanta. Za takšen primer pa 3. odst. 1045. čl. OZ določa, da z izpolnitvijo nakazila, izdanega na podlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, je nakazanec v enaki meri prost svojega dolga nasproti nakazovalcu. Torej so brezpredmetne pritožbene trditve, češ da sta pravdni stranki pravna subjekta, ki poslujeta po načelu tržnih zakonitosti, zaradi česar da ni pričakovati, da bi ena plačevala za drugo, brez da bi v zameno za to prejela nadomestilo, ravno tako pa pritožnica ne more izvajati pravnih zaključkov zgolj na podlagi ugotovitve, da so v nekem drugem pravdnem postopku, za toženo stranko bile predmetne asignacije sporne.

V okviru splošnih pravil o izpolnitvi, 1. odst. 271. čl. OZ določa, da lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Pri tem preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami na tretjega: na podlagi zakona, če je tretji izpolnil zato, ker je imel pri tem kakšen pravni interes (275. čl. OZ: subrogacija po zakonu), ali pa, poleg tam navedenega primera, na podlagi pogodbe, sklenjene pred izpolnitvijo med dolžnikom in izpolniteljem (2. odst. 274. čl. OZ). To pomeni, da mora tretji izkazati ali obstoj pravnega interesa za to, da je sam izpolnil dolžnikovo obveznost in v obravnavanem primeru ni zadoščala zgolj posplošena trditev, ki jo uveljavlja tožeča stranka (češ da sta pravdni stranki pravna subjekta, ki poslujeta po načelu tržnih zakonitosti, zaradi česar ni pričakovati, da bi katera od pravnih oseb plačevala za drugo brez da bi v zameno za to prejela nadomestilo), ali pa obstoj pogodbe oziroma dogovora o prehodu upnikovih pravic na izpolnitelja.

Kar se tiče vprašanja obstoja dogovora med pravdnima strankama po 2. odst. 274. čl. OZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica na več mestih sklicuje na svojo trditev, češ da je bil s toženo stranko dosežen dogovor, da bo slednja plačane zneske tožeči stranki vrnila; da je v podkrepitev teh navedb predlagala tudi zaslišanje tožeče stranke (ne pove, koga konkretno, glede na to, da je tožeča stranka pravna oseba), poleg tega pa tudi zaslišanje prič (ne pove konkretno, katerih), čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, pritožbeno sodišče pa zaradi nekonkretizacije teh trditev ne more upoštevati.

Obramba tožene stranke je bila v tej pravdi podana v smeri trditev, da je bilo poslovanje tožene stranke neodplačno preneseno na tožečo stranko in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v povezavi s tem tožeča stranka sprva zatrjevala odsotnost kakršnegakoli dogovora v zvezi s plačanimi zneski; šele naknadno pa je pričela pavšalno zatrjevati obstoj dogovora o tem, da bo tožena stranka tožeči stranki plačane zneske vrnila. Ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje o vsebini zatrjevanega dogovora tožeča stranka ni navedla nič konkretnega niti na naroku po opozorilu sodišča na kontradiktornost podanih navedb (česar v pritožbi ne zanika), sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu tožeče stranke za izvajanje dokazov v navedeni smeri.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 96.715,96 EUR; razlog, ki ga je pri tem navedlo sodišče prve stopnje je v tem, da iz prodajne pogodbe za nepremičnino z dne 12.2.2007 izhaja izrecno, da se z nakazilom kupnine banki namesto tožniku kot prodajalcu s strani družbe H. d.o.o., plačuje dolg tožnika. Vendar pa je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem zatrjevala, to pa ponavlja tudi v pritožbi, da je s poravnavo navedenega zneska iz kupnine za nepremičnino, tožeča stranka plačala kredit namesto tožene stranke in da je bila na prodani nepremičnini vknjižena skupna hipoteka S. d.d. v višini 422.000 EUR, zaradi česar je imela tožeča stranka interes, da izpolni obveznost tožene stranke do navedene banke, saj bi bila sicer nepremičnina prodana na dražbi. Teh trditev tožena stranka ni konkretno izpodbijala, ravno tako pa tudi ne trditev, da je bilo plačilo S. d.d. izvedeno; v zvezi s tem je navajala le, da ni bilo pravne podlage za to, da bi tožeča stranka na podlagi prodajne pogodbe s H. d.o.o. plačala namesto tožene stranke njen dolg do S. d.d., poleg tega pa je menila, da tožeči stranki ne gredo terjatve iz tega naslova, ker da je tožeča stranka s tem razbremenjevala poslovanje in premoženje, ki ga je pridobila s strani tožene stranke v nasprotju z zakonom (za kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži). Ker je glede na navedeno tožeča stranka imela pravni interes za plačilo zneska 96.715,96 EUR (275. čl. OZ), je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je zahtevek v tem delu zavrnilo.

Glede v pritožbi izpostavljenega zahtevka v višini 5.325,24 EUR, pri katerem gre po navedbah tožeče stranke za debis A., pritožnica trdi, da je bilo pojasnjeno v njeni zadnji vlogi, vendar pri tem ne pove, kaj konkretno naj bi bilo pojasnjeno. Ravno tako nekonkretizirano in zato neupoštevno tudi trdi, da je na naroku pojasnila, da so bile določene obveznosti plačane na podlagi poroštva in da lahko na tej osnovi zahteva nazaj svoj plačani denar.

Zavrnitev zahtevkov iz 11. točke obrazložitve izpodbija pritožnica le nasplošno in že zato neutemeljeno. Kolikor pa v zvezi s tem trdi, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati na dopolnitev podlage, če je menilo, da ta ni zadostna, je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da zaradi odsotnosti že splošnih navedb, takšna razjasnjevalna obveznost sodišča v obravnavanem primeru ni bila podana, predvsem upoštevaje tudi dejstvo, da je na odsotnost podlage za zahtevke oziroma na pomanjkanje navedb o pravnorelevantnih dejstvih na naroku dne 18.5.2011 opozorila tudi tožena stranka.

Ker pogodba o pristopu k dolgu z dne 8.12.2004 sama zase ne upravičuje tožeče stranke, da od tožene stranke zahteva povrnitev zneska 11.911,32 EUR, ni pomembno, ali je tožeča stranka v tej pravdi dokazala, da je navedeni znesek tretjemu plačala; glede na to sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu tožeče stranke, da se o tem opravijo poizvedbe. Kar se pa tiče zneskov: 1.329,78 EUR in 27.779,74 EUR, se je tožeča stranka sklicevala zgolj na asignacijo, v zvezi s katero pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se je s plačili po asignacijah zapiral dolg tožeče stranke do tožene stranke. Torej ni pomembno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je iz kopij plačilnih nalogov razvidno, komu je tožeča stranka navedena zneska plačala in da ju je plačala za toženo stranko. Tožeča stranka konkretno izpodbija še ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s terjatvijo, ki jo je tožeči stranki odstopila družba T. d.o.o. V zvezi s tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka od tožene stranke pravico terjati zgolj izpolnitev prenesene terjatve, ne pa povrnitev zneska, ki ga je tožeča stranka plačala za odstopljeno terjatev.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je navedeno v izreku (5. alineja 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. (353. čl. ZPP).

Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo pravdni stroški tožeče stranke, ki so bili za pravdo potrebni, 9.103,17 EUR, takšni stroški tožene stranke pa znašajo 7.238,14 EUR (25. tč. obrazložitve). Glede na uspeh (68 %) se tožeči stranki odmerijo v znesku 6.190,15 EUR, toženi stranki (32%) pa v znesku 2.316,20 EUR. Po medsebojnem pobotu je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov znesek 3.873,95 EUR. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela s približno 46 % zahtevka; njeni pritožbeni stroški znašajo 4.618,00 EUR (sestava pritožbe z materialnimi stroški, DDV in sodna taksa za pritožbo) in ji mora tožena stranka glede na uspeh (1. odst. 154. čl. ZPP) povrniti te stroške v znesku 2.124,00 EUR, vključno z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.