Jedro

S tem, ko je tožena stranka uveljavljala pravico do zadržanja plačila iz razloga neizročitve potrjenih računov oziroma situacij za podizvajalce je v bistvu uveljavljala ugovor delne nepravilne izpolnitve, ki pa ga je dopustno uveljavljati v okviru ugovora neizpolnitve, saj za izpolnitev šteje samo ravnanje, ki v celoti ustreza vsebini obveznosti.

Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi, ko podizvajalec naročniku postavi zahtevek, pod pogojem, da obenem izkaže, da glavni izvajalec pripoznava terjatev, da je terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca dospela in da obstaja koneksna in dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Če pa podizvajalec ne zahteva plačila od naročnika in tudi niso izpolnjeni drugi pogoji, da naročnik plača podizvajalcu, mora naročnik plačati glavnemu izvajalcu, četudi je ta svoji potrjeni situaciji priložil potrjeno situacijo svojega podizvajalca ali obratno, četudi situaciji niso priložene, saj predložitev potrjenih situacij sama po sebi ne spreminja obveznosti naročnika do glavnega izvajalca, tudi nepredložitev potrjenih situacij ne spreminja obveznosti naročnika do glavnega izvajalca.

Če je naročnik prejel zahteve za plačilo s strani podizvajalcev, mora naročnik podizvajalce pozvati, da predložijo vsa dokazila o utemeljenosti svojega direktnega zahtevka do nje. Če podizvajalec v primernem roku predloži dokazila in so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu, mora naročnik plačati podizvajalcu. Če pa podizvajalec v roku ne predloži zahtevanih dokazil, mora naročnik plačati glavnemu izvajalcu.

Okoliščina, da tožena stranka ni plačala niti tožeči stranki niti podizvajalcem, kaže na kršitev načela vestnosti in poštenja, ko se tožena stranka želi izogniti plačilu in ugovarja dospelost vtoževane terjatve z ugovorom delne nepravilne izpolnitve.

Izrek

Pritožba se v izpodbijanem delu glede I. in III. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 954/2013 z dne 20. 5. 2014 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 104108/2013 z dne 21. 6. 2013, se vzdrži v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 123.461,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 404,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje, vse v 15 dneh. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 104108/2013 z dne 21. 6. 2013, se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 123.461,90 EUR od 22. 10. 2011 do 5. 12. 2011 in se tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrne. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 4.780,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.„

2. Zoper to sodbo je glede I. in III. točke izreka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v tem delu zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži še plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba trdi, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker ima tožena stranka že na podlagi med strankama sklenjene pogodbe D št. …, katere predmete je bila izgradnja premostitvenega objekta viadukt S. pravico zadrževati vtoževani znesek in sicer iz naslova 5. člena med strankama sklenjene Pogodbe, tako da vtoževana terjatev tožeče stranke v tem postopku tako sploh še ni zapadla v plačilo.

4. Pritožba meni, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da kršitev 5. člena Pogodbe s strani tožeče stranke (ki jo je sicer sodišče kot nesporno ugotovilo v 11. točki izpodbijane sodbe) ne predstavlja utemeljenega razloga, da je tožena stranka tožeči stranki zadržala izplačilo vtoževanega zneska (12. - 15. točka izpodbijane sodbe).

5. Pritožba izpostavlja, da je v tretjem odstavku 5. člena Pogodbe določeno, da: “v primerih, ko izvajalec (v konkretnem primeru tožeča stranka tega postopka) dela izvaja s podizvajalci, mora računu oziroma situaciji obvezno priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev”. Tožeča stranka slednjega ni izpolnila in to dejstvo med strankama ni sporno. Skladno z 19. členom Pogodbe so sestavni del Pogodbe tudi Splošni pogoji FIDIC, ki v 5.3. členu določajo podobno.

6. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka kršila 5. člen med strankama sklenjene Pogodbe, je tako njegova presoja v 12. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravno zmotna.

7. Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno ugotovilo dejansko stanje, ko navaja, da naj bi v konkretni zadevi tožena stranka prejela le tri neposredne zahtevke podizvajalcev. Navedeno ni pravilno. V končni obračunski situaciji št. 11-240112 z dne 22. 9. 2011 so obračunana tudi dela podizvajalcev tožeče stranke (kar slednja nikoli ni zanikala), in sicer gre za naslednje podizvajalce: B. s.p., G1. d. o. o., M. d. o. o., G2. d. o. o., Z1., I., S. d. d., Z2., in E. M. d. d., da so tudi slednji na tožečo stranko naslovili neposredni zahtevek je potrdila tudi priča N. P. (na zaslišanju dne 20. 5. 2014). Glede na navedeno je torej jasno, da tožeča stranka ni imela podlage, da bi od tožene stranke zahtevala izplačilo vtoževanega zneska, saj zahtevek tožeče stranke sploh še ni zapadel v plačilo in je zato njen zahtevek najmanj preuranjen.

8. Pritožba trdi, da je tožena stranka iz v tem postopku obravnavane Pogodbe že prejela neposredne zahtevke podizvajalcev, pri čemer sta tako podizvajalec G1. d.o.o. v dopisu z dne 25. 1. 2011, v katerem zahteva poplačilo za v tem postopku obravnavano Pogodbo v znesku 41.493,80 EUR, kot podizvajalec B. s. p. v dopisu z dne 18. 1. 2011, v katerem zahteva poplačilo za v tem postopku obravnavano Pogodbo v znesku 68.415,41 EUR, specificirala svoj zahtevek in je napačna drugačna ugotovitev naslovnega sodišča v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Končno pritožba še meni, da je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od vtoževanega zneska v višini 123.461,90 EUR od 6. 12. 2011 dalje (točka 24. izpodbijane sodbe), saj tožena stranka s plačilom (zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke) sploh še ni prišla v zamudo, ker terjatev tožeče stranke do tožene stranke sploh še ni zapadla v plačilo. Prav tako je zmotna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (točka 25 izpodbijane sodbe).

10. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

11. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje po mnenju pritožbenega sodišča zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in razloge za svojo presojo tudi obrazložilo ter so razlogi prepričljivi in nedvoumni, tako da jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in svoje.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (-) tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta 24. 12. 2008 sklenili Pogodbo d.d. št. … (priloga B 2), katere predmet je bila izgradnja premostitvenega objekta: viadukta …; (-) da med strankama ni sporno, da ima tožena stranka na podlagi Pogodbe obveznost do tožeče stranke v vtoževanem znesku in da to izhaja iz računa št. … (priloga A 6), ki ga je tožena stranka potrdila in ga knjižila v svoje poslovne knjige (odprte postavke v prilogi A 7); (-) da je tožena stranka opomin za zapadle obveznosti z dne 14. 11. 2011 (priloga A 8) požigosala (brez nasprotovanja terjatvi) in nanj zgolj dopisala, da so sredstva zadržana zaradi razlogov s podizvajalci; (-) da je tudi končna situacija externa številka 11-240112 (priloga A 9) prav tako požigosana in potrjena s strani tožene stranke; (-) da tudi tožena stranka sama obstoj svoje obveznosti (po temelju in višini) do tožeče stranke priznava, vendar meni, da tožnikov zahtevek še ni zapadel, oziroma je preuranjen; (-) da ni sporno, da je tožeča stranka pogodbena dela (vsebovana v končni situaciji in računu) izvajala (tudi) s podizvajalci in tožena stranka se plačilu vtoževane terjatve zoperstavlja s trditvijo, da tožeča stranka ni izpolnila vseh pogodbenih obveznosti, ker svoji situaciji/računu ni predložila potrjenih računov, oziroma situacij svojih podizvajalcev, čeprav bi to morala storiti glede na določbo tretjega odstavka 5. člena Pogodbe; (-) da je v tretjem odstavku 5. člena Pogodbe določeno, da mora izvajalec, ki dela izvaja s podizvajalci računu oziroma situaciji obvezno priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev, česar tožeča stranka evidentno ni storila; (-) da je tožena stranka prejela neposredne zahtevke treh podizvajalcev, pri čemer dopis B. s. p. (priloga B 4) sploh ni zahtevek na direktno plačilo naročnika podizvajalcu, ampak proučitev možnosti poplačila iz vnovčene bančne garancije in v njem še znesek terjatve podizvajalca ni naveden, da podobno velja za vlogo M. d. o. o. (priloga B 5), ki toženi stranki zastavlja le določena vprašanja in edini pravi zahtevek je le tisti od družbe G1. d. o. o. (priloga B 6), ki pa se le v manjšem delu nanaša na viadukt … (prilogo do B 32 do B 36) in tudi ni zneskovno ovrednotena podizvajalčeva terjatev za ta objekt; (-) da tožena stranka podizvajalcem, ki jih navaja, ni plačala, tega ni niti trdila niti dokazovala, pa čeprav so od prejema njihovih zahtevkov minila že štiri oziroma tri leta.

16. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke (razen deloma v delu glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti) ugodilo.

17. Pritožba spregleda za presojo v sporni zadevi odločilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka nima zakonskega upravičenja, da bi uveljavljala ugovor neizpolnjene pogodbe, ki bi ji dajala pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni tožeča stranka.

18. Gre za ugovor neizpolnjene pogodbe po 101. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ga pri dvostranskih pogodbah sme uveljavljati tista stranka, od katere se zahteva izpolnitev, če nasprotna stranka še ni izpolnila.

19. Nedvomno drži, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in kar izpostavlja pritožba, da tožeča stranka svoje pogodbene zaveze ni izpolnila (v celoti) s tem, ko ni toženi stranki k sedaj vtoževanemu računu priložila potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev, pri čemer ni bilo sporno, da je tožeča stranka dela izvajala (tudi) s podizvajalci.

20. S tem, ko je tožena stranka uveljavljala pravico do zadržanja plačila iz razloga neizročitve potrjenih računov oziroma situacij za podizvajalce je v bistvu uveljavljala ugovor delne nepravilne izpolnitve, ki pa ga je dopustno uveljavljati v okviru ugovora neizpolnitve, saj za izpolnitev šteje samo ravnanje, ki v celoti ustreza vsebini obveznosti(1).

21. Nepravilna je namreč tudi delna izpolnitev in je takšen ugovor dopusten, če dolžnik ne izroči kakšnih listin, vendar pa tedaj, če pomeni delna izpolnitev pretežno izpolnitev, je potrebno z načela vestnosti in poštenja ugotoviti ali so zadostni razlogi, da se prizna ugovor nepravilne izpolnitve ali v širšem smislu ugovor neizpolnitve kot materialno pravni ugovor z dilatoričnim učinkom (ena stranka je dolžna izpolniti samo, če izpolni tudi druga stranka)(2).

22. Prav načelu vestnosti in poštenja po 5. členu OZ je sledilo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo ali je ugovor delne nepravilne izpolnitve tožene stranke utemeljen in ko je presodilo, da ni in zmotno trdi pritožba, da je sodišče prve stopnje s tem napačno uporabilo materialno pravo, saj vsaka kršitev pogodbe še ne pomeni protipravnega ravnanja in ne pravice druge pogodbene stranke, da se izpolnitvi svoje pogodbene obveznosti upira (v okoliščinah konkretnega primera plačilu vtoževane terjatve, ki jo predstavlja del pogodbene vrednosti po gradbeni pogodbi, po kateri je tožeča stranka kot izvajalec izvedla dela po tej pogodbi, tožena stranka pa je kot naročnik zavezana, da mu opravljeno delo plača - 649. člen OZ).

23. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, kar ni pritožbeno izpodbijano (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožena stranka podizvajalcem, na katere se je sklicevala, ni plačala, tega ni niti trdila niti dokazovala, pa čeprav so od prejema njihovih zahtevkov minila že štiri oziroma tri leta.

24. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki prav tako ni pritožbeno izpodbijan, da nekajletnega roka nikakor ni mogoče opredeliti, kot okoliščinam primernega, za dodatno utemeljitev zahtevkov podizvajalcev do direktnega plačila in da mora tožena stranka dela plačati tožeči stranki, kot glavnemu izvajalcu in svojemu pogodbenemu partnerju.

25. Pri tem pritožba zmotni trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožena stranka ni trdila in dokazala, da ima več kot tri neposredne zahtevke podizvajalcev za plačilo, saj mora pritožba ločiti med navedbami tožene stranke, ko je trdila, da je dela, ki se zaračunavajo, tožeča stranka opravljala s podizvajalci, kar res ni bilo sporno med pravdnima strankama in trditvijo, da ima že tri neposredne zahtevke podizvajalcev (njena pripravljalna vloga z dne 21. 3. 2014 - listna številka 57 - 58 spisa), izpovedba priče P. pa njenih trditev ne more nadomestiti, kot zmotno trdi pritožba.

26. Pritožba pa zgolj pavšalno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je tožena stranka navajala, da je prejela neposredne zahtevke treh podizvajalcev in da dopis B. s. p. (priloga B 4) sploh ni zahtevek na direktno plačilo naročnika podizvajalcu, ampak proučitev možnosti poplačila iz vnovčene bančne garancije in da v tem dopisu še znesek terjatve podizvajalca ni naveden. in da podobno velja za vlogo M. d. o. o. (priloga B 5), ki toženi stranki zastavlja le določena vprašanja in da je edini pravi zahtevek le tisti od družbe G1. d. o. o. (priloga B 6), ki pa se le v manjšem delu nanaša na viadukt … (prilogo do B 32 do B 36), saj pritožba navede le, da je podizvajalec G1. d.o.o. v dopisu z dne 25. 1. 2011 zahteval poplačilo za v tem postopku obravnavano Pogodbo v znesku 41.493,80 EUR, podizvajalec B. s.p. pa je v dopisu z dne 18. 1. 2011 zahteval poplačilo za v tem postopku obravnavano Pogodbo v znesku 68.415,41 EUR in da sta s tem specificirala svoj zahtevek, ne izpodbije pa s temi pavšalnimi navedbami zaključka sodišča prve stopnje, da zahtevek B. s.p. ne predstavlja zahtevka po 631. členu OZ, temveč za poplačilo iz bančne garancije niti ne izpodbije konkretno zaključka sodišča prve stopnje, da iz listin ne izhaja, da bi G1. d.o.o. postavila konkretni zahtevek po višini, saj pritožba ne konkretizira vsebine listin B 4 in B 6 tako, da bi ju bilo mogoče drugače presoditi, kot jih je sodišče prve stopnje.

27. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zavrnilo ugovor delne nepravilne izpolnitve, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da ima odprte neposredne zahtevke podizvajalcev v zvezi s pogodbo za viadukt Sejanca po 631. členu OZ, saj podizvajalec sme pod pogoji iz 631. člena OZ terjati plačilo od naročnika in le če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji, mora naročnik plačati podizvajalcu.

28. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom vzpostavi, ko podizvajalec naročniku postavi zahtevek, pod pogojem, da obenem izkaže, da glavni izvajalec pripoznava terjatev, da je terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca dospela in da obstaja koneksna in dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Če pa podizvajalec ne zahteva plačila od naročnika in tudi niso izpolnjeni drugi pogoji, da naročnik plača podizvajalcu, mora naročnik plačati glavnemu izvajalcu, četudi je ta svoji potrjeni situaciji priložil potrjeno situacijo svojega podizvajalca ali obratno, četudi situaciji niso priložene, saj predložitev potrjenih situacij sama po sebi ne spreminja obveznosti naročnika do glavnega izvajalca, tudi nepredložitev potrjenih situacij ne spreminja obveznosti naročnika do glavnega izvajalca.

29. Po stališču pritožbenega sodišča je pravilen dejanski in pravni zaključek sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožba ne izpodbija), da mora v primeru, da je naročnik prejel zahteve za plačilo s strani podizvajalcev, naročnik, torej tožena stranka, podizvajalce pozvati, da predložijo vsa dokazila o utemeljenosti svojega direktnega zahtevka do nje. Če podizvajalec v primernem roku predloži dokazila in so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu, mora naročnik plačati podizvajalcu. Če pa podizvajalec v roku ne predloži zahtevanih dokazil, mora naročnik plačati glavnemu izvajalcu.

30. Sodišče prve stopnje je presodilo (18. točka izpodbijane sodbe), kar kot navedeno, ni pritožbeno izpodbijano, da evidentno niso bili izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo podizvajalcem, kar na drugi strani pomeni, da mora tožena stranka dela plačati tožeči stranki, kot glavnemu izvajalcu svojemu pogodbenemu partnerju.

31. Prav tako pritožba zmotno meni, da Splošni pogoji …, kot sestavni del pogodbe, dajejo toženi stranki podlago za zadrževanje plačila tožeči stranki, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi tožena stranka morala tudi po teh pogojih ali plačati podizvajalcem, kar evidentno ni storila, ali pa tožeči stranki, ne pa da ne plača ne enemu ne drugemu.

32. Pri tem pritožbeno sodišče meni, da ravno slednje, torej okoliščina, da tožena stranka ni plačala niti tožeči stranki niti podizvajalcem, kaže na kršitev načela vestnosti in poštenja, ko se tožena stranka želi izogniti plačilu in ugovarja dospelost vtoževane terjatve z ugovorom delne nepravilne izpolnitve.

33. Tožena stranka že po logičnem sosledju, če je prejela popolni zahtevek podizvajalcev tožeče stranke in če so izpolnjeni pogoji za njihova plačilo (pri čemer je brez pomena ali tožeča stranka izroči potrjene račune podizvajalcev ali ne, ker jih morajo naročniku po 631. členu OZ predložiti podizvajalci sami), ne more imeti ugovora neizpolnitve, saj je tedaj dolžna plačati podizvajalcem in ko bi prejela zahtevek tožeče stranke kot glavnega izvajalca, bi zoper njega imela le ugovor ugasle pravice (ker je pravica tožeče stranke zahtevati plačilo prenehala zaradi izpolnitve podizvajalcem).

34. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za zadrževanje plačila vtoževane terjatve s strani tožene stranke in da ima tožeča stranka pravico do plačila za delo, ki ga je opravila na podlagi Pogodbe, saj se ji je tožena stranka zavezala, da ji bo za njeno delo plačala.

35. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 104108/2013 z dne 21. 6. 2013, vzdrži v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 123.461,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 404,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje, razveljavilo pa ga je v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 123.461,90 EUR za čas od 22. 10. 2011 do 5. 12. 2011 in tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrnilo. Pri tem je pravilno upoštevalo, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ), pri čemer se je po četrtem odstavku 5. člena Pogodbe tožena stranka zavezala nesporni del situacije plačati v roku 60 dni od prejema. Tožena stranka je končno situacijo externo št. … prejela 6. 10. 2011 in je torej prišla v plačilno zamudo šele 6. 12. 2011 in ne 22. 10. 2011, kot to zahteva tožeča stranka.

36. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (378. člen OZ), vendar v konkretnem primeru šele od 6. 12. 2011 dalje.

37. Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

38. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

39. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP).

Op. št. (1): M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 555. Op. št. (2): Stojan Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, I. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, strani 402-404.