Jedro

Dolžnost staršev, da preživljajo otroke po doseženi polnoletnosti obstaja le, če se otroci redno šolajo (123. čl. ZZZDR). Odločilna okoliščina, od katere je odvisna odločitev o preživninski obveznosti toženca, je torej redno šolanje tožnika. O tej okoliščini pa sodba prve stopnje nima razlogov (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), čeprav sta pravdni stranki v dokaz njenega (ne)obstoja navajali dejstva in tudi predlagali dokaze. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1.odst. 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbama ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačevanje preživnine v znesku 20.000,00 SIT od 12.3.1998 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 12.060,00 SIT. S sklepom pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in glede stroškov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo stroške šolanja. Res je tožnik knjige fotokopiral, kot je izpovedala njegova mati, saj je bila to edina možnost, da jih je imel za učenje. Zaradi tega pa toženec ne more biti upravičen do manjšega plačila preživnine. Sodišče je spregledalo, da ima toženec na banki 150.000,00 DEM, da nima slabega dohodka in da je bila zahtevana res minimalna preživnina. Sodišče je ugotovilo, da predstavlja 50.000,00 SIT mesečno nujno potreben strošek in da je torej izpoved matere povsem realna. Ni pa razsodilo, da mora oče plačevati polovico tega zneska, ampak samo 40%. Zaslužka tožnika ni mogoče upoštevati, saj ga dve leti ne bo, ker bo moral redno študirat. Tožnik je sedaj v 2. letniku redne šole. S tem se je izognil plačilu šolnine, ki letos znaša 340.000,00 SIT, ima pa to obveznost, da letnik naredi v enem letu. V 2. letniku je 10 predmetov in dodaten zaslužek v celoti odpade. Mati knjig ne bo mogla več kopirati zaradi strožjega režima, v kratkem pa gre tudi v pokoj. Sodišče je upoštevalo, da mora toženec plačevati šolanje na policijski šoli, kar pa bi moralo biti poravnano do junija 1998 in je sedaj tudi že poravnano. Toženec se je tudi skliceval na kredit, ki pa ga je najel zato, da je dal denar vezati, da se bo izognil plačilu preživnine. Če sodišče tožnika že ni oprostilo plačila sodnih taks, pa bi lahko toženi stranki naložilo povračilo stroškov v celoti, saj s tem, ko tožnik ni uspel v celoti, niso nikomur nastali dodatni stroški. V nadaljevanju pritožbe na novo postavlja tožbeni zahtevek in predlaga ustrezno dopolnitev (spremembo) sodbe prve stopnje. Toženec v pritožbi navaja, da ga sin toži za preživnino, čeprav se redno ne šola in je star 21 let. Šolo obiskuje izredno (večerno) in je tudi zaposlen. Njegov dohodek je približno 70.000,00 SIT mesečno in je čudno, da se s tem denarjem ne more preživljati. Dohodek toženca je 110.000,00 SIT in s tem denarjem mora odplačevati 35.000,00 SIT posojila, 30.000,00 SIT pa Ministrstvu za notranje zadeve, ker sin ni zaključil šolanja na policijski šoli, ker so mu mamila, alkohol in cigareti pomenili več kot šola. Mesečno plačuje položnice v znesku 30.000,00 do 40.000,00 SIT. Če bo moral plačevati še preživnino, bo ogrožen njegov socialni položaj. Poleg navedenega mora plačevati tudi stroške doma ostarelih v Škofji Loki za mamo. Ni mu jasno, kako je lahko sodišče določilo preživnino brez obravnave, saj ni nikdar prejel uradnega vabila na obravnavo. Tudi po mnenju socialne službe ni dolžan plačevati preživnine, saj sin ne študira redno. Sin naj bolj skromno živi, saj mu ni treba piti, kaditi in uživati mamila, vzdrževati avta in dveh motorjev. Nima potrebe po nobeni preživnini. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Iz pritožbe tožene stranke jasno izhaja, da jo izpodbija v ugodilnem delu, medtem ko iz pritožbe tožeče stranke izpodbijani del sodbe prve stopnje ni povsem jasen: pritožba graja višino prisojene preživnine in porazdelitev preživninskega bremena (v višini 40%) na toženca ter njegove (prenizko) ugotovljene preživninske možnosti, v nadaljevanju pa postavlja tožbeni zahtevek, ki višino preživnine zvišuje šele v obdobju po izdaji sodbe prve stopnje (po 1.10.2000). Glede na prej citirano določilo ZPP je zato pritožbeno sodišče štelo, da jo tožnik izpodbija v delu, v katerem ni zmagal v sporu, torej v celotnem zavrnilnem delu. Ker sta pritožbo vložili obe pravdni stranki, je zato pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje preizkusilo v celoti. Iz pritožbe tožene stranke sledi, da toženec uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi mu z opustitvijo vročitve sodišče ne dalo možnosti obravnavanja na sodišču (kršitev iz 8. tč. 2.odst. 339. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil toženec na glavno obravnavo povabljen preko naslova zaposlitve in, kot je razvidno in povratnice, mu je bilo pismo vročeno osebno v roke (povratnica, pripeta k str. 70 spisa), medtem ko sam očitno ni želel s svojim podpisom potrditi prejema, kar se je dogajalo že tudi prej (prim. povratnico, pripeto k str. 60 spisa). Za vročanje na delovnem mestu toženca se je sodišče odločilo, ker mu na domu kljub večkratnim poskusom vročitve tudi preko sodnega kurirja, sodnih pisanj ni bilo mogoče vročiti. Če se vroča na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči, pa tega ni najti tam, se lahko vroči pisanje osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če ga hoče sprejeti (2.odst. 140. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je postopalo v v skladu s tem in torej toženca pravilno povabilo na narok. Očitana kršitev torej ni podana. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je torej podana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero mora po določilu 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Katera so odločilna dejstva za razsojo, izhaja iz določb materialnega prava, ki jih je treba uporabiti v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da to predstavlja določilo 123.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), četudi je v sodbi napačno izračunalo datum, ko naj bi tožnik postal polnoleten. Kot izhaja iz podatkov spisa (npr. razvezne sodbe), je tožnik rojen 13.6.1979 in je bil torej polnoleten že v času vložitve te tožbe (12.3.1998). Dolžnost staršev, da preživljajo otroke po doseženi polnoletnosti, pa obstaja le, če se otroci redno šolajo. Odločilna okoliščina, od katere je odvisna odločitev o preživninski obveznosti toženca, je torej redno šolanje tožnika. O tej okoliščini pa sodba prve stopnje nima razlogov, čeprav sta pravdni stranki v dokaz njenega (ne)obstoja navajali dejstva in tudi predlagali dokaze. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 1.odst. 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti novo glavno obravnavo in ugotoviti, ali se tožnik redno šola, pri čemer bo treba upoštevati, da zakonsko besedilo o rednem šolanju predstavlja pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, ki ga zakonodajalec uporabi v primerih, ko ni mogoče vnaprej točno določiti vsebino zakonske norme za vsak posamezen primer, temveč zajema vrsto podobnih situacij. Kriterije in merila za napolnitev pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza takemu pravnemu standardu. Tudi v konkretnem primeru bo torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti in oceniti, ali tožnikovo šolanje pomeni redno šolanje v smislu 123. čl. ZZZDR in zato še vedno obstaja preživninska obveznost toženca. Nadalje pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti tudi višino potreb preživninskega upravičenca in zmožnosti preživninskih zavezancev ter porazdeliti preživninsko breme. Določilo 129. čl. ZZZDR namreč terja od sodišča, da celovito ugotovi in oceni na eni strani potrebe preživninskega upravičenca (glede na starost, interese, šolanje, zdravstvene in druge pogoje) in na drugi strani zmožnosti preživninskih zavezancev - od dohodkov, siceršnjega premoženjskega stanja, morebitnih njunih drugih preživninskih obveznosti, gmotnih razmer, v katerih živita, ipd. je odvisna ocena možnosti preživljanja. Le tako ugotovljeno dejansko stanje je lahko podlaga za pravilno materialnopravno odločitev o višini preživnine. Pritožbeno sodišče to poudarja zato, ker sta pravdni stranki v svojih vlogah že doslej navajali dejstva, ki kažejo na večjo ali manjšo možnost zavezanca (npr. da ima toženec prihranke oziroma vezano večjo količino denarja, da toženec prispeva stroške za oskrbnino za svojo mamo ipd.) in ki jih obe stranki ponovno poudarjata v pritožbi, sodba prve stopnje pa o njih nima ustreznih ugotovitev, kar kaže tudi na utemeljenost pritožbe tožeče stranke, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi česar je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo tudi v zavrnilnem delu (355. čl. ZPP). Tudi ta dejstva bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in ustrezno upoštevati pri določitvi preživnine, seveda če bo ugotovilo, da je tožnik do nje upravičen.