Jedro

Stranka ni dolžna plačati dogovorjene pogodbene kazni, če za neizpolnitev pogodbe ni odgovorna (naprimer višja sila).

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče ugotovilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati pogodbeno kazen, ki je dogovorjena v 10. členu Pogodbe o skupnem proizvodnem sodelovanju v hmeljarski proizvodnji v letu 1992. Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev postopka. V pritožbi navaja, da je res prodala hmelj drugam, to pa je storila upravičeno, ker ji je tožeča stranka zaračunavala storitve in repromaterial brez 20 % popusta.

Tožeča stranka je v pogodbah sankcionirala le kršitve kmetov, ne pa svojih kršitev in odstopanj. Treba je uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o razlagi pogodb. Skupni namen pogodbenikov je bil oddaja hmelja in na drugi strani nakup repromateriala s popustom. Iz sodbe ni razvidno, na katero leto se nanaša pogodbena kazen. Članarine res ni plačal, ker je imel le 35 arov hmeljišča in je bil izenačen neupravičeno z večjimi pridelovalci. Predlaga razveljavitev sodbe ali zavrnitev zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno odločilo glede temelja plačila pogodbene kazni. V 10. členu Pogodbe o skupnem proizvodnem sodelovanju v hmeljarski proizvodnji v letu 1992 je določena pogodbena kazen za obe pogodbeni stranki pod enakimi pogoji in v enaki višini. Po pogodbi je treba pogodbeno kazen plačati v primeru, če katerakoli stranka ne izpolni pogodbe, torej če ne odda vsega v pogodbi dogovorjenega hmelja, oziroma če druga stranka ne odkupi vsega dogovorjenega hmelja.

Pogodbena kazen je za obe stranki dogovorjena samo za primer neizpolnitve sklenjene pogodbe in za pogodbeno kazen torej niso postavljeni nobeni drugi pogoji.

Zato se toženec ne more sklicevati na neizpolnitev drugih obveznosti s strani tožeče stranke, saj takšne obveznosti niso zajete v dogovoru o pogodbeni kazni.

Pogodbo je treba razlagati tako kot je bila sklenjena, v pogodbi pa v zvezi s pogodbeno kaznijo ni bila dogovorjena obveznost dobave repromateriala po znižani ceni. Takšna obveznost je bila lahko dogovorjena v kakšni drugi pogodbi, ali pa v pravilih zadruge, vendar to vprašanje ni predmet te pravde.

Sodišče je pravilno ugotovilo odgovornost tožene stranke za neizpolnitev pogodbe, saj je sama priznala, da ni oddala niti najmanjše količine hmelja. Toženec pa je za kršitev pogodbe navedel neopravičljiv razlog (opravičljiv razlog bi npr. bil, če bi vremenska ujma uničila pridelek in podobno), ampak se je zavesto odločil za kršitev pogodbe, ki jo je tožeča stranka bila pripravljena izpolniti, torej prevzeti vso dogovorjeno količino hmelja.

Sodišče je na strani 2 sodbe zapisalo, da se pogodbena kazen nanaša na leto 1992. Pri določanju višine pogodbene kazni pa bo sodišče lahko upoštevalo vse okoliščine primera in bo lahko kazen po čl. 274 ZOR ustrezno znižalo, če bo ugotovilo utemeljene razloge za znižanje.

Glede na zavrnitev pritožbe tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.