Jedro

Nepremičnine, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, se v denacionalizacijskih postopkih vračajo v naravi, razen če so ugotovljene ovire za vračanje, ki jih določa zakon.

Nepremičnine, če je ugotovljen status javnega dobra, ni mogoče vrniti, za krajinski park v obravnavani zadevi pa ni izkazano, da šteje za nepremičnino, ki je javno dobro.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica zavezanka za vrnitev v last nepremičnin s parc. št. 1518 in 1529, obe k.o. ..., ki sta njena last do 1/16, pokojnemu A.A. kot upravičencu do deleža 1/48 in da je dolžna vrnjeno premoženje izročiti v posest B.B. kot skrbnici za posebni primer, zahtevo za vračilo navedenih nepremičnin v deležu 45/48 C.C. kot upravičencu pa je zavrnila. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila B.B. ter uveljavljala vračilo parcel 1518 in 1529, obe k.o. ..., ki sta bili podržavljeni njenemu očetu A.A. do 1/48 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), v deležu 45/48 pa sta bili zaplenjeni C.C. Ker vlagateljica ni izkazala pravnega nasledstva po prejšnjem lastniku C.C., je organ zahtevo za vračilo temu podržavljenega premoženja zavrnil. Organ je v postopku med drugim ugotovil, da sta bili parceli 1518 in 1529 po podržavljenju prenumerirani ter sta bili v času podržavljenja to parceli 621 in 633, obe k.o. ... Ti parceli sta bili leta 1984 razglašeni za naravno znamenitost na podlagi Odloka o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (v nadaljevanju Odlok o razglasitvi za NZ). Parceli sta v deležu, kot je bil nacionaliziran, to je do 3/48 oziroma 1/16, last tožnice, ki je zato zavezanka za vračilo v naravi (deleža do 1/48, ki je bil podržavljen A.A. in ki je bil v denacionalizaciji zahtevan). Tožnica je v postopku nasprotovala vrnitvi v naravi, pri čemer se je sklicevala na Odlok o razglasitvi za NZ. Organ je njene navedbe zavrnil ob sklicevanju na tretji odstavek 18. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Dne 4. 10. 2010 je bilo izdano poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ter poslano strankam v opredelitev. Tožnica je v pripombah vztrajala pri tem, da obstajajo ovire za vrnitev v naravi ter se sklicevala na Odlok o razglasitvi za NZ. Poleg tega je navajala, da sta parceli sestavni del krajinskega parka, ta pa je kot urejena javna površina zazidano stavbno zemljišče in tudi grajeno javno dobro, katerega uporaba je pod enakimi pogoji dovoljena vsem. Tudi po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) sta parceli krajinski park, primarno splošni rekreacijski površini in s tem del javne infrastrukture ter grajeno javno dobro. Glede na to so po njenem mnenju izkazane ovire po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, pa tudi po 32. členu ZDen. Za ugotovitev okoliščine, ali sta nepremičnini javno dobro, pa je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj bi ugotovil namen rabe predmetnih zemljišč. Organ je navedbe tožnice zavrnil kot neutemeljene. Razglasitev nepremičnin za naravne znamenitosti po določbah ZDen namreč po njegovem mnenju ne preprečuje vračanja v naravi (tretji odstavek 18. člena). Ovira za vrnitev iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen bi bila po mnenju organa podana le, če bi bili predmetni nepremičnini izvzeti iz pravnega prometa oziroma na teh ne bi bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. Organ še navaja, da je v času uveljavitve ZDen urejal naravne znamenitosti in kulturne spomenike Zakon o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD), po katerem spomenika oziroma znamenitosti v družbeni lastnini ni bilo mogoče odtujiti, kot tudi ne pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (51. člen). Določba tretjega odstavka 18. člena ZDen predstavlja torej izjemo glede na določbe ZNKD. Na obveznost vračanja po navedeni določbi ZDen pa nimajo nikakršnega vpliva novi zakoni s področja varstva naravne in kulturne dediščine, na podlagi katerih so z dnem njihove uveljavitve postale lastnine države ali občin vsa javna infrastruktura v družbeni lastnini na področju kulture in naravne vrednote. Sprememba družbene lastnine v lastnino države oziroma lokalne skupnosti tako ne pomeni, da se olastninjenega premoženja ne vrača po ZDen. Ob izkazanih pogojih za denacionalizacijo je organ premoženje, podržavljeno kot prejšnjemu lastniku A.A., vrnil v naravi.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 13. 12. 2011 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Drugostopenjski organ je pritrdil tudi razlogom prvostopenjskega organa ter še dodal, da tudi Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ki ureja sistem varstva naravnih vrednot, v 40. členu določa, da so naravne vrednote lahko v lasti fizičnih ali pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti.

Tožnica izpodbija odločbo prvostopenjskega organa v točkah izreka, ki se nanjo nanašajo (1. do 4.). V tožbi navaja, da ZDen v 3. točki prvega odstavka 19. člena med drugim določa, da se v naravi ne vračajo nepremičnine, če so izvzete iz pravnega prometa oziroma če na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Katere nepremičnine so to, je treba ugotavljati na podlagi področnih zakonov, ki so to vprašanje urejali ob uveljavitvi ZDen, in novih zakonov, ki so nadomestili prej veljavne zakone. Zato ni bistveno, kaj v naravi predstavljata predmetni parceli, pač pa je odločilno, ali je na teh parcelah tak pravni režim, ki izključuje pravni promet na teh nepremičninah. Tega pa ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista ugotavljala. V tem delu je tako ostalo dejansko stanje nepojasnjeno, izpodbijana odločba pa se zaradi napačne uporabe materialnega prava do te okoliščine tudi ni opredelila. Tožnica se v nadaljevanju sklicuje na prvi odstavek 4. člena Zakona o stavbnih zemljiščih/1997 (v nadaljevanju ZSZ/97), po katerem so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Dalje citira 2. člen ZGO-1, po katerem so grajeno javno dobro lokalnega pomena tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Navaja, da za to, da pridobi nepremičnina status grajenega javnega dobra, ni nujno, da je izkazana izdaja ustrezne odločbe, pač pa zadošča že, da so izkazani materialni pogoji, da ima določena nepremičnina takšno lastnost. To po njenih navedbah izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-176/94, v kateri je zastopano stališče, da je zemljišče lahko javno dobro, če je po naravi stvari namenjeno splošni rabi vseh pod enakimi pogoji. V predmetnem postopku je torej pomembno, ali sta obe parceli take narave, da sta namenjeni splošni rabi vseh pod enakimi pogoji. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da park, urejen kot javna površina, predstavlja grajeno javno dobro, ki je izvzeto iz pravnega prometa (sodba X Ips 883/2007). Tožnica se v nadaljevanju sklicuje tudi na stališče v sodbi tega sodišča U 1733/2000 z dne 24. 4. 2002. Navaja, da je na podlagi 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih/1984 (v nadaljevanju ZSZ/84), ki je veljal ob uveljavitvi ZDen, zazidano stavbno zemljišče tudi zemljišče, ki je urejeno kot javna površina. Po določbi drugega odstavka 3. člena ZSZ/97 pa so javna infrastruktura tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno. Odlok o razglasitvi za NZ predmetni parceli nedvomno opredeljuje glede na vrsto rabe kot površino krajinskega parka. To izrecno izhaja iz določbe 1. člena odloka, pa tudi iz njegovega 8. člena, skladno s katerim je namembnost krajinskega parka množično- rekreativna, učno-vzgojna, znanstveno-raziskovalna in kulturno-pričevalna; gre torej za nepremičnine, ki so dostopne in namenjene za uporabo vseh. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi med drugim navedel, da je v času uveljavitve ZDen urejal naravne znamenitosti in kulturne spomenike ZNKD, da pa določba tretjega odstavka 18. člena ZDen predstavlja izjemo glede na določbe ZNKD. Tak zaključek organa je nepravilen in ne izhaja iz navedene zakonske določbe, niti iz sodne prakse glede tega vprašanja. Glede na navedeno zakonsko določbo vračilo v naravi namreč ni mogoče, če je podana katera izmed ovir iz 19. člena ZDen. Po mnenju tožnice tako določbe tretjega odstavka 18. člena ZDen ni mogoče interpretirati, kot da mimo vseh ostalih določb ZDen dopušča vračilo naravnih znamenitosti v naravi. Pri tem se tožnica sklicuje na sodbo tega sodišča U 1784/2007 z dne 19. 2. 2008. Tožnica dalje še navaja, da ob upoštevanju, da se je 51. člen ZNKD nanašal na vse nepremičnine, ki so bile zavarovane po tem zakonu, ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, zavarovane kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi. Tožnica zaključno navaja, da je izkazala, da sta obe parceli v splošni rabi in javno dostopni ter zato izpolnjujeta pogoje, da se ju obravnava kot park s položajem grajenega javnega dobra in sta tako izvzeti iz pravnega prometa. Sta del pomembnega krajinskega parka in opredeljeni pogoji so najmanj splošno znano dejstvo. Okoliščina, da nepremičnini v naravi predstavljata gozd, pa ne more vplivati na izkazano dejstvo, da gre za grajeno javno dobro. Tožnica sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu opravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki in vlagateljici zahteve za denacionalizacijo kot prizadeti stranki, vendar odgovora na tožbo ni podala nobena od strank.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta bili nepremičnini s parc. št. 1518 in 1529, obe k.o. ..., v denacionalizacijskem postopku lahko vrnjeni v naravi (v zahtevanem deležu do 1/48, ki je bil podržavljen A.A.). Da zgolj okoliščina, da se nepremičnini nahajata na območju, ki je bilo z Odlokom o razglasitvi za NZ (leta 1984) razglašeno za naravno znamenitost - glede na tretji odstavek 18. člena ZDen - ni podlaga za njuno izključitev iz vračanja v naravi, v zadevi ni sporno. Tudi sodišče meni, da je določbo tretjega odstavka 18. člena ZDen - po kateri se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji tega zakona – treba razlagati v pomenu, da se nepremičnine, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, v denacionalizacijskih postopkih vračajo v naravi, razen če so ugotovljene ovire za vračanje, ki jih določa ta ali (v zvezi s prvim odstavkom 18. člena ZDen) drug zakon (tako tudi sodba tega sodišča U 1784/2007 z dne 19. 2. 2008, na katero se sklicuje tožnica).

Tožnica (zavezanka za vračilo v naravi) zatrjuje v tožbi (enako kot že v upravnem postopku) obstoj ovir za vračanje nepremičnin v naravi po določbah 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in (drugega odstavka) 32. člena ZDen.

V 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen je določeno, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Ali gre za tako nepremičnino, je v postopku treba ugotavljati na podlagi področnih zakonov; v tem se s tožnico strinja tudi sodišče. Področni zakoni namreč določajo stvari v splošni rabi (javno dobro) in pravni režim, ki zanje velja; tudi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) določa, da zakon določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo (drugi odstavek 19. člena). Vendar pa se po presoji sodišča tožnica ne more z uspehom sklicevati na določbe drugega odstavka 3. člena in 4. člena ZSZ/97 in 2. člena ZGO-1. Po določbah Odloka o razglasitvi za NZ se s tem odlokom razglasijo za naravno znamenitost: Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib za krajinski park; v sklopu tega krajinskega parka se razglasi območje Mosteca in Malega Rožnika za naravna rezervata – območje pod Turnom pa za naravni spomenik ter klasični del Tivolija za spomenik oblikovane narave. ZNKD, na podlagi katerega je bil navedeni odlok izdan, je opredelil krajinske parke kot območja kultivirane narave, ki združujejo značilno krajino s sestavinami naravne in kulturne dediščine in so namenjena predvsem rekreaciji in ohranitvi značilne pokrajine, kakor tudi območja v ekstremnejših klimatskih in geomorfoloških razmerah ter v visokogorski in alpski vegetacijski stopnji, in ki so namenjeni vzdrževanju in krepitvi naravnega ravnotežja in ohranjanju spomina na pomembne dogodke in osebnosti (četrti odstavek 17. člena). Glede na navedeno pri ZGO-1 in ZSZ/97 že ne gre za področni zakon, ki bi za naravne znamenitosti oziroma krajinski park (del teh sta predmetni zemljišči) določal, da so to stvari v splošni rabi oziroma javno dobro ter določal tem stvarem ustrezen pravni režim. Poleg tega pa sodišče tudi ne meni, da bi v smislu prej navedenih določb ZGO-1 in ZSZ/97 štel krajinski park, kot ga opredeljuje ZNKD, za javno dobro. Primeri grajenega javnega dobra v tč. 2.2. 2. člena ZGO-1 (cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna prometna površina, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina) namreč kažejo, da gre za objekte, praviloma grajene objekte, vsekakor pa za urejene in glede na namen uporabe opremljene javne površine, ki s tem pridobijo značilnosti objektov; to iz tč. 2 tudi izhaja (da so grajeno javno dobro zemljišča, namenjena takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oziroma predpis, izdan na podlagi zakona, in na njih zgrajeni objekti, če so namenjeni splošni rabi). Tudi ZSZ/97 v 4. členu kot grajeno javno dobro opredeljuje objekte javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, v 3. členu pa navaja, da so javna infrastruktura tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine ter podobno. Kar prav tako pomeni, da zakon kot grajeno javno dobro šteje komunalne objekte, praviloma grajene objekte ter urejene in glede na namen uporabe opremljene javne površine. Samo iz določb odloka, po katerih gre za nepremičnini z območja krajinskega parka in v katerih je določena namembnost krajinskega parka kot množično-rekreativna, učno-vzgojna, znanstveno-raziskovalna in kulturno-pričevalna (1. in 8. člen), tako po mnenju sodišča ni mogoče izvajati zaključkov, kot jih tožnica, da sta nepremičnini, ker naj bi bilo vse območje krajinskega parka (ob razlagi citiranih določb odloka v pomenu, kot da je dostopno in namenjeno za uporabo vseh) v splošni rabi, v smislu citiranih zakonskih določb 2. člena ZGO-1 ter 3. in 4. člena ZSZ/97 grajeno javno dobro. Poleg tega za predmetni nepremičnini s parc. št. 1518 in 1529, obe k.o. ..., tožnica ni nikoli niti zatrjevala niti dokazovala, da po dejanski rabi nista gozdni zemljišči (kot npr. to izkazuje register nepremičnin – ta register je opredeljen v 96. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin; katere podatke o nepremičninah obsega, pa določa 98. člen tega zakona – dostopen na spletnem portalu Prostor) ali da vrsta rabe zemljišča „gozd“, kot jo za ti (gozdni) zemljišči izkazuje zemljiški kataster (na podatke katerega se je glede na izpisek v spisu opiral organ), dejanskemu stanju zemljišč ne ustreza (oziroma da naj bi po dejanski rabi šlo za park ipd.). Tožnica zmotno meni, da je okoliščina, da sta predmetni nepremičnini po dejanski rabi (v katastru) opredeljeni kot gozd, pravno nepomembna; ta okoliščina ter odsotnost dokazov o drugačni dejanski rabi predmetnih nepremičnin (oziroma nepremičnin na območju krajinskega parka sploh) namreč izključujeta sklepanje, da gre za take vrste nepremičnin, ki jih zakon opredeljuje kot javno dobro. Za katere pogoje v zvezi s predmetnima nepremičninama kot deloma krajinskega parka tožnica zaključno navaja, da so najmanj splošno znano dejstvo, ni jasno. Če se ta trditev nanaša na okoliščini, navedeni v tožbi (da sta parceli v splošni rabi in javno dostopni), pa sodišče odgovarja, da gre za povsem neargumentirano trditev, ki je sodišče zato ne more sprejeti kot utemeljene. Glede na vse navedeno tožnica ne more z uspehom zatrjevati, da je v postopku izkazala podlago za to, da se predmetni parceli obravnavava kot park s položajem grajenega javnega dobra, s čemer naj bi bila izkazana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Tožnici tako ni mogoče pritrditi, da ni bistveno, kaj predmetni parceli v naravi predstavljata; če namreč v naravi ne predstavljata stvari, ki je glede na svoje značilnosti opredeljena (v zakonu) za javno dobro oziroma za stvar v splošni rabi, potem zanjo ne more veljati pravni režim, ki po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen predstavlja oviro za vračilo nepremičnine v naravi. Ne da bi bilo izkazano, za kakšne vrste nepremičnino gre in s kakšno namembnostjo, tudi ni mogoče ugotavljati, ali za nepremičnino po kakšnem zakonu velja poseben pravni režim. Dokazno breme o tem, da obstajajo ovire za vračilo v naravi, pa je na zavezancu za vrnitev; enako velja za trditveno breme. Zato tožnica, ki kot zavezanka ni zatrjevala dejstev, glede na katera naj bi celotno območje razglašenega krajinskega parka oziroma predmetni parceli šteli za stvar, ki je v zakonu opredeljena kot javno dobro ter predložila (ali predlagala) za to dokazov – razen kolikor se je splošno sklicevala na določbe odloka o usmeritvah glede dejavnosti na območju naravne znamenitosti - ne more z uspehom ugovarjati, da je organ odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni ugotavljal, ali je na predmetnih parcelah tak pravni režim, ki izključuje vračanje v naravi. Ob tem je tožnica v zmoti, če meni, da se je lahko z uspehom sklicevala zgolj na določbe zakonov, ki urejajo javno dobro, in določbe Odloka o razglasitvi za NZ, ne da bi izkazala, da pri predmetnih nepremičninah za stvari javnega dobra gre. Noben zakon namreč za nepremičnino, ki je (razglašena za) krajinski park, ne določa, da je javno dobro (in da ni v pravnem prometu).

Tožnica se tudi ne more z uspehom sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-176/94 z dne 5. 10. 1995 oziroma razlogovanje v njej (podano tudi v povsem po dejanskem in pravnem stanju različni zadevi), da so zemljišča javno dobro, če so po naravi stvari namenjena splošni rabi vseh pod enakimi pogoji ali če jih je zakonodajalec (z zakonom) izrecno opredelil kot javno dobro; v pozitivno pravni ureditvi namreč (vedno) zakon določa, katera stvar je javno dobro (drugi odstavek 19. člena SPZ). Kolikor pa se tožnica sklicuje na sodbo X Ips 883/2007 z dne 11. 11. 2009, sodišče odgovarja, da gre v tej zadevi za (v naravi) parkovno urejeno opuščeno pokopališče, in ne za situacijo kot v obravnavani zadevi, ko tožnica zgolj iz opredelitve v odloku razglašene naravne znamenitosti kot krajinski park izvaja zaključek, da celotno območje predstavlja park (v smislu objekta), pri tem pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje takih značilnosti območja krajinskega parka, ob katerih se površine uvrščajo v park (npr. zemljišča, urejena s sistemom zelenic, poti in objektov, namenjenih za oddih in pouk – 6. člen Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru). Po izpostavljenem stališču v sodbi tega sodišča U 1733/2000 z dne 24. 4. 2002, na katero se prav tako sklicuje tožnica, pa nepremičnine, če je ugotovljen status javnega dobra, ni mogoče vrniti; s tem se strinja tudi sodišče, pri čemer pa poudarja, da je bil v navedeni zadevi predmet denacionalizacije grad, razglašen za kulturni spomenik, in je zanj bilo ugotovljeno, da šteje za javno dobro, za krajinski park v obravnavani zadevi pa ni izkazano, da šteje za nepremičnino, ki je javno dobro.

Prav tako se ne more tožnica z uspehom sklicevati na ureditev 2. člena ZSZ/84, ki je veljal ob uveljavitvi ZDen, in v katerem je bilo kot zazidano stavbno zemljišče opredeljeno tudi zemljišče, urejeno kot javna površina. Da bi bilo zemljišče obeh nepremičnin kako urejeno ali opremljeno kot javna površina glede na namen uporabe, tožnica v postopku ni izkazala. Tako tudi ni bilo podlage za zaključevanje, da štejeta predmetni parceli (glede na navedbe tožnice sploh celotno območje krajinskega parka) za zazidano stavbno zemljišče in da bi bila s tem podana ovira za vrnitev nepremičnin v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.