Jedro

Tožnika za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP nista akitvno legitimirana, ker nista bila stranki postopka, katerega obnovo predlagata, in je njun predlog glede tega obnovitvenega razloga nedovoljen, predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP pa prepozen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-660/2014/7 z dne 23. 2. 2015, s katerim je bila A.A. in B.B. (v nadaljevanju stranki z interesom) dovoljenja gradnja enostanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 1217/1 k.o. ... Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da sta tožnika predlog za obnovo postopka vložila na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navajala, da je na podlagi novih dokazov treba ponovno presoditi primernost dovozne poti do stanovanjske hiše v povezavi s soglasji k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj bi ti dokazi lahko privedli do drugačne odločitve. Prvostopenjski organ je pri odločanju izhajal iz prvega odstavka 267. člena ZUP, ki med drugim določa, da organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, najprej preizkusi ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Kolikor upravni organ ugotovi, da predlog teh pogojev ne izpolnjuje, ga na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrže. V obravnavanem primeru sta tožnika predlagala obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Tak predlog mora biti podan v enem mesecu od dneva, ko je oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo stranskima udeležencema gradbeno dovoljenje izdano dne 23. 2. 2015 in je postalo pravnomočno dne 5. 3. 2016. Stranska udeleženca sta z vlogo z dne 1. 2. 2016 zaprosila za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. V tem postopku je prvi tožnik dne 4. 3. 2016 podal na zapisnik izjavo, da želi biti stranka v tem postopku. Upravni organ je s sklepom z dne 5. 4. 2016 tožnikoma, ki sta solastnika parc. št. 1217/2 k.o. ..., to je nepremičnine, ki meji na parc. št. 1217/1 te k.o., na katero se nanaša predlog za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja, priznal lastnost stranskih udeležencev v postopku in ju z vabilom, ki sta ga prejela dne 13. 4. 2016, povabil na ustno obravnavo. S tem sta bila tožnika seznanjena, da je bilo stranskima udeležencema izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske stavbe in da se v novem postopku odloča o njunem predlogu za spremembo tega gradbenega dovoljenja. Sestavni del vloge stranskih udeležencev je bil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelovalca C.C. s.p., št. 8/2015. Tožnika, ki se v predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja sklicujeta prav na ta projekt, sta torej bila z njim seznanjena najkasneje takrat, ko sta prejela vabilo na ustno obravnavo. To pomeni, da bi morala predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP uveljavljati najkasneje v enem mesecu od dne 13. 4. 2016, česar pa nista storila, pač pa predlog za obnovo postopka vložila šele dne 6. 7. 2016, torej prepozno.

3. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnikov potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) in pojasnilo, da je odločitev po vsebini sicer pravilna, vendar pa iz drugačnih razlogov, kot so razlogi, ki jih navaja prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ ugotavlja, da lahko predlog za obnovo upravnega postopka po določbi 1. točke 260. člena ZUP uveljavlja le stranka postopka, torej oseba, ki ji je tak status priznan v prvotnem postopku, lahko pa tudi organ, ki je izdal odločbo, po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru pa tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista imela statusa stranke niti statusa stranskega udeleženca ter zato nista upravičena predlagati obnove postopka. Tožnikoma je bil status stranskih udeležencev namreč priznan šele v postopku za spremembo gradbenega dovoljenja, v tem postopku pa bosta lahko tudi uveljavljala svoje ugovore. Prvostopenjski organ je pri odločanju sicer pomešal obnovitvena razloga po 1. in 9. točki 260. člena ZUP, kar pa ne vpliva na pravilnost sprejete odločitve.

4. Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj jima tudi povrne stroške postopka. Sklep tožene stranke izpodbijata iz vseh tožbenih razlogov. Navajata, da sta dne 6. 7. 2016 podala laičen predlog za obnovo postopka v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer pa je iz vsebine tega predloga razvidno, da je bil vložen na podlagi 1. točke v povezavi z 9. točko 260. člena ZUP, o čemer pa se prvostopenjski organ ni izrekel. Tožnika v nadaljevanju opisujeta vsebinske razloge za uveljavljani obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP ter zatrjujeta, da je ta razlog podan in izkazan. Navajata, da je bil Elaborat prometne analize dostopa do parc. št. 1217/1 k.o. ... (v nadaljevanju Elaborat), ki je tak nov dokaz, izdelan v mesecu juniju 2016 in da sta torej predlog za obnovo postopka dne 6. 7. 2016 vložila pravočasno, to je pred potekom meseca dni od prejema tega elaborata. Prvostopenjski organ je zmotno ugotovil dejansko stanje glede teh dejstev in zato sprejel napačno odločitev. Tudi odločitev drugostopenjskega organa, ki jo je oprl na drugačne razloge kot prvostopenjski organ, ni utemeljena. Iz predloga za obnovo postopka je namreč razvidno, da sta tožnika predlog vložila tudi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Gre za absolutni obnovitveni razlog, tožnika pa sta svoj pravni interes za udeležbo v postopku izkazala s predloženimi dokazi. Odločitev drugostopenjskega organa zato ni pravilna, saj je zmotno ugotovil dejansko stanje, s tem pa kršil pravila materialnega prava in določbe postopka. Drugostopenjski organ je sicer v obrazložitvi prvostopenjskega organa našel več nepravilnosti in bi moral že iz tega razloga, kot tudi zato, ker je bil sklep pomanjkljivo obrazložen, tega odpraviti ter vrniti prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

6. Sodišče je tožbo vročilo tudi strankama z interesom, na katero sta odgovorili z enakima odgovoroma z dne 12. 12. 2016 (B.B.) in z dne 16. 12. 2016 (A.A.). Sodišču predlagata, naj tožbo tožnikov zavrne, poleg tega pa naj jima tudi naloži, da morata strankama z interesom povrniti stroške postopka. Navajata, da se strinjata z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, da je odločitev, da se predlog tožnikov za obnovo postopka zavrže, utemeljena, saj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožnika nista imela statusa stranke niti stranskega udeleženca. V času izdaje gradbenega dovoljenja dne 23. 2. 2015 tudi nista imela takega pravnega interesa, saj sta postala lastnika nepremičnine s par. št. 1217/2 k.o. ... šele dne 19. 8. 2015, torej več mesecev po tem, ko je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno. Pravni interes za nastopanje v postopku je zato imel kvečjemu prejšnji lastnik njune sedanje parcele, nikakor pa ne tožnika. Stranska udeleženca poudarjata, da Elaborat, ki je bil izdelan po naročilu prvega tožnika, ni novo dejstvo ali dokaz. Ta dokaz bi lahko uporabil pravni prednik tožnikov v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, s tem, ko sta tožnika šele kasneje naročila študijo prometne analize, pa ne moreta pridobiti več pravic kot njun pravni prednik. V primeru iz 1. točke 260. člena ZUP teče enomesečni rok za navedbo novih dejstev in dokazov od trenutka, ko je stranka ta dejstva in dokaze mogla navesti, torej v roku enega meseca od takrat, ko je mogla izvedeti za nov dokaz. V nadaljevanju odgovora stranki z interesom oporekata študiji, pojasnjujeta pa tudi, da sta tudi sami zaprosili Gasilko enoto Nova Gorica za dodatno mnenje.

7. Tožnika sta se na odgovor strank z interesom odzvala v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2017, na nadaljnje vloge strank z interesom (z dne 28. 3. 2017, 29. 6. 2017 in 18. 9. 2017) pa še v pripravljalnih vlogah z dne 21. 4. 2017 in 24. 7. 2017. Tožnika, kot tudi stranki z interesom, so, med drugim, v teh vlogah predvsem predstavljali svoja stališča glede vprašanja prometne ureditve poti in v tej smeri predlagali sodišču izvedbo več dokazov (tožnika: letalski posnetek nepremičnin, dodatna pojasnila k elaboratu projektanta D. ter k elaboratu projektanta E., pogodba o ustanovitvi služnostne pravice; stranki z interesom: zgodovinski ZK izpisek za nepremičnino s parc. št. 1217/2 k.o. ..., predlog za zaslišanje strank z interesom, tehnično poročilo študije E., strokovno mnenje Gasilske enote Nova Gorica, dopolnitev tega mnenja in komentar, strokovno mnenje o ustrezni oddaljenosti stanovanjske hiše, mnenje k ureditvi dovozne poti, račun družbe Požarni sektor). Sodišče teh stališč in mnenj v sodbi ne povzema niti se do njih ne opredeljuje, saj je predmet konkretnega upravnega spora zgolj presoja ali je tožena stranka pravilno zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka. Prav tako sodišče ni sledilo dokaznim predlogom strank. Kot je bilo že pojasnjeno, s predlaganimi dokazi stranke utemeljujejo svoja stališča glede očitno sporne ureditve dovozne poti, kar ni predmet tega upravnega spora in zato sodišče teh dokazov ni izvajalo.

8. Sodišče še ugotavlja, da so stranke v pripravljalnih vlogah glede predmeta upravnega spora, torej ali je obnova postopka dopustna ali ne, zgolj ponavljale svoja stališča, ki so povzeta v prehodnih točkah te obrazložitve. Sodišče jih zato ponovno ne navaja, pač pa kot dodatno navedbo povzema le še navedbo tožnikov v prvi pripravljalni vlogi, da je sicer točna navedba strank z interesom kdaj sta tožnika pridobila lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 1272/2 k.o. ..., kar pa jima ne odvzema pravice do pravnega sredstva, njun pravni prednik pa v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ni sodeloval niti s postopkom ni bil seznanjen.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožbenega ugovora, da je v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa več napak in nedoslednosti ter da se prvostopenjski organ ni izjasnil o vseh navedbah tožnikov. Tožnika zato menita, da bi moral drugostopenjski organ z odločbo ta sklep odpraviti ter vrniti prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, ne pa sam odločiti v zadevi. Sodišče takemu stališču tožnikov, torej smiselni trditvi, da je tožena stranka kršila določbe postopka, ne sledi. Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, v svoji odločbi navede pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (tretji odstavek 248. člen ZUP). V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ ravnal na opisani način in svojo odločitev utemeljil. 11. Sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločitev po vsebini pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, vendar pa v nadaljevanju drugače interpretira razloge za zavrženje predloga tožnikov za obnovo postopka, kot pa so navedeni tako v prvostopenjski kot v drugostopenjski odločbi. Tako odločitev sodišču dovoljuje 3. alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da sta stranki z interesom dne 23. 2. 2015 pridobili gradbeno dovoljenje za gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 1217/1 k.o. ..., ki je postalo pravnomočno dne 5. 3. 2016. Tožnika, solastnika sosednje parc. št. 1217/2 k.o. ..., navajata, da njun pravni prednik v postopku pridobitve tega gradbenega dovoljenja ni sodeloval, niti s postopkom ni bil seznanjen. Ker niti tožena stranka niti stranki z interesom tej navedbi ne nasprotujeta, sodišče šteje, da med strankami ni sporna. Sporno tudi ni, da sta tožnika nepremičnino s parc. št. 1217/2 k.o. ... pridobila dne 19. 8. 2015, torej po tem, ko je gradbeno dovoljenje že postalo pravnomočno. Stranki z interesom sta z vlogo z dne 1. 2. 2016 zaprosili za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. V tem postopku je prvostopenjski organ s sklepom z dne 5. 4. 2016 tožnikoma priznal položaj stranskih udeležencev v postopku ter ju vabil na ustno obravnavo. Vabilo sta prejela dne 13. 4. 2016 in se takrat tudi seznanila z dejstvom, da je bilo stranskima udeležencema že izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje. Temu tožnika ne oporekata. Navajata pa, da sta v juniju 2016 sama pridobila Elaborat in na podlagi tako pridobljenega novega dokaza dne 6. 7. 2016 pravočasno vložila predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Trdita tudi, da sta s tem predlogom, v katerem se izrecno sklicujeta na obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, smiselno uveljavljala tudi obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena tega zakona.

13. Obnovitvene razloge določa 260. člen ZUP. Tožnika v tožbi trdita, da sta v predlogu za obnovo postopka uveljavljala obnovitvena razloga po 1. in po 9. točki 260. člena ZUP. Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se po 1. točki 260. člena ZUP obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva, oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po 9. točki 260. člena ZUP pa se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena tega zakona (to je primer, ko stranski udeleženec, ki mu odločba ni bila vročena, zahteva njeno vročitev ter vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, upravni organ pa taki zahtevi ne ugodi), ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po določbi 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga le stranka, to je oseba, ki je kot stranka sodelovala v postopku, za katerega se predlaga, da se obnovi, iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP pa tudi oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, pa ji možnost udeležbe ni bila dana.

14. V obravnavanem primeru ni sporno, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika predlagata, naj se obnovi, nista sodelovala kot stranki (ali stranska udeleženca) niti ni kot stranka (ali stranski udeleženec) sodeloval njun pravni prednik. To pomeni, da ne moreta predlagati obnove tega postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, saj imajo to možnost le stranke postopka, pač pa le iz razloga po 9. točki 260. člena tega zakona. Tožnika torej nimata aktivne legitimacije za vložitev predloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP.

15. Četudi bi sodišče sledilo razlagi tožnikov, da sta, kot laika, obnovo postopka predlagala tudi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (v predlogu se sicer sklicujeta izključno na 1. točko 260. člena ZUP in to tudi opisujeta), pa ugotavlja, da je taka zahteva prepozna. Po določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP namreč lahko stranka v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dne, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, sta se tožnika najkasneje s prejemom vabila na ustno obravnavo dne 13. 4. 2016 seznanila z dejstvom, da je bilo tožnikoma že izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje in bi torej obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP lahko predlagala najkasneje v enem mesecu od tega dne, torej najkasneje dne 13. 5. 2016, vendar pa sta to storila šele dne 6. 7. 2016, to je prepozno.

16. Sodišče povzema, da tožnika za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP nista aktivno legitimirana in je njun predlog glede tega obnovitvenega razloga nedovoljen, predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP pa prepozen. Kolikor upravni organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, ki ni dovoljen ali pravočasen, tega s sklepom zavrže (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP). Sodišče torej ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke, da predlog tožnikov za obnovo postopka zavrže, po vsebini pravilna. To obenem pomeni, da tožba tožnikov ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za stranki z interesom. Stranki z interesom sta sicer zahtevali, naj jima stroške postopka povrneta tožnika, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo in z nadaljnjimi pripravljalnimi vlogami, v katerih sta glede ključnih vprašanj tega upravnega spora povzeli navedbe tožene stranke iz obeh izpodbijanih odločb, nista bistveno pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ostale navedbe, predloženi dokazi in dokazni predlogi strank z interesom glede ureditve sporne dovozne poti, pa, kot je bilo že pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve, niso predmet tega postopka.