Jedro

Za delovno razmerje je odločilno pravo kraja, kjer se delo opravlja. Slovenski predpisi se uporabljajo za vse delavce v vseh organizacijah in delodajalcih, ki delajo v Republiki Sloveniji, torej tako za delodajalce s sedežem v Sloveniji kot tudi za druge, ki imajo tu svoja predstavništva ipd., ali pa zgolj opravljajo določena dela. Za tožnika, ki je delal v v Sloveniji kot novinar tuje časopisne hiše, ki v Sloveniji ni imela svojega predstavništva, velja, da se uporablja pravo Republike Slovenije. Pravdni stranki pa bi lahko sami izbrali pravo, ki naj se uporablja (19. tč. 20. člena ZMZP).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se razveljavi 2. odst. 1. točke in 2. točka izreka izpodbijane sodbe in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; glede preostalega zavrnilnega dela (4. točka izreka izpodbijane sodbe) pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (odločitev o plačilu zakonitih zamudnih obresti v 1. odst. 1. točke izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov plačati po 15.901,77 SIT mesečno za obdobje od januarja 1992 do novembra 1992, za obdobje od decembra 1992 do maja 1993 pa po 70.000,00 SIT mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15 v mesecu za razliko iz prejšnjega meseca. Razen tega je bila tožena stranka tožniku dolžna izplačati še znesek 70.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1993 in znesek 35.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1994. Višji denarni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s 15.2.1994 (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku s 15.12.1993 zaključi delovno knjižico in ga s tem dnem odjavi iz socialnega in pokojninskega zavarovanja (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v višini 1.850.097,00 SIT zaradi neopravičeno zaključene delovne knjižice (4. točka izreka prvostopne sodbe).

Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati in plačati vse neplačane prispevke za pokojninsko zavarovanje od 1.10.1991 pa do dneva prenehanja delovnega razmerja (5. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 172.125,00 SIT (6. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, pri tem pa ne navaja posebej, kateri del sodbe izpodbija, zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP/77) štelo, da sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Tožnik v pritožbi navaja, da se je tožena stranka z izjavo oz. odločbo z dne 14.4.1993 zavezala izpolnjevati vse obveznosti za delo svojega dopisništva v Ljubljani v skladu z okviri kolektivne pogodbe za novinarje v Republiki Sloveniji in zato vendarle obstaja obveznost izplačila osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi. Tožeča stranka navaja, da ji ni jasno, zakaj sodišče te izjave ni upoštevalo in to tako glede odpovednega roka, kot tudi glede višine osebnega dohodka. Tožeča stranka tudi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku za leto 1992 prisodilo zneske, kakršne je v povprečju prejemal v prejšnjem letu. Takšna določitev višine plače naj bi bila nepravilna in nima podlage v nobenem predpisu, zlasti še, ker je šlo za obdobje nesorazmernih ekonomskih gibanj (inflacija, padec vrednosti denarja, sprememba valute). Že groba primerjava mesečnega zneska, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo za leto 1992 (15.901,77 SIT), z zneskom za leto 1993 70.000,00 SIT, kaže na nelogično in nepravilno presojo višine plače, ki gre tožniku. Tožnik sicer v prvi vrsti zatrjuje, da je upravičen do zneskov po kolektivni pogodbi, kakršne je tudi vtoževal, podrejeno pa opozarja, da bi sodišče tudi za leto 1992 moralo priznati vsaj tolikšno višino plače, kot jo je za leto 1993, torej protivrednost mesečnega zneska 1.000 DEM. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka.

Tožena stranka se pritožuje zgolj zoper odločitev glede zamudnih obresti, pri tem pa uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi pravilno ugotovilo, da se za razreševanje tega spora ne uporablja slovensko materialno pravo, ker tožnik nikoli ni bil razporejen na dela v slovensko pravno osebo. Pri tem pa naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo, da bi moralo uporabljati materialno pravo Republike X. tudi glede akcesornega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi sicer naj bi se sodišče ne ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti zahtevka za plačilo zamudnih obresti. Glede na splošno znane izredne razmere in dokazano voljo tožnika, da pristaja na odloženo plačilo, naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo (volenti non fit iniuira - 163. čl. ZOR). Tožnik naj bi namreč tako kot vsi zaposleni med vojno v X. pristal na delo v vojnih razmerah za minimalno plačilo, ki ga je v skladu z vojnimi pooblastili določalo vodstvo tožene stranke oz. tudi na zamike in izpade kakršnihkoli plačil. Zaradi navedenega naj bi bil obrestni del zahtevka tožnika v celoti neutemeljen.

Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti ter zadevo ali vrne v novo sojenje ali pa obrestni del zahtevka kot neutemeljen v celoti zavrne.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (Ur.l. RS št. 31/91) veljala le za delodajalce s sedežem v Republiki Sloveniji, saj naj bi se samo ti združevali v Gospodarsko zbornico Slovenije, ki je podpisnica te kolektivne pogodbe. Vendar pa kolektivna pogodba za poklicne novinarje, prav tako pa tudi v spornem obdobju veljavni splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 31/90 in Ur.l. RS št. 11/93, 39/93) ne vsebujejo nobene določbe, ki bi jo bilo možno tolmačiti tako, da kolektivna pogodba velja le za delodajalce, s sedežem v Republiki Sloveniji.

Bistveno za odločitev v tem sporu je, ali je za presojo delovnega razmerja tožnika potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije, kot trdi tožnik, ali pa pravo Republike X., kakor to zatrjuje tožena stranka. Sestavni del pravnega reda Republike Slovenije pa je seveda tudi kolektivna pogodba za poklicne novinarje. Tudi slovenska zakonodaja je v 1. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) sprejela danes že splošno uveljavljeno načelo, da je za delovna razmerja odločilno pravo kraja, kjer se delo opravlja. Citirano določilo ZDR namreč predpisuje, da se delovna razmerja delavcev, ki delajo pri organizacijah in delodajalcih v Republiki Sloveniji, urejajo v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, z zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, s tem zakonom, kolektivno pogodbo oz. s splošnim aktom. To določilo pomeni, da se navedeni slovenski pravni akti uporabljajo za vse delavce v vseh organizacijah in delodajalcih, ki delajo v Republiki Sloveniji, torej tako za delodajalce s sedežem v Sloveniji, kot tudi za druge, ki imajo na slovenskih tleh svoja predstavništva ipd., ali pa zgolj opravljajo določena dela. Ni bistveno, da tožena stranka v Sloveniji ni imela organiziranega predstavništva, oz. je dopisništvo ustanovila šele leta 1993. Bistveno je, da je tožnik v Sloveniji opravljal delo za toženo stranko. Upoštevati pa je potrebno tudi izrecno določbo 19. točke 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisih drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 43/82), ki določa, da se za premoženjske terjatve iz delovne pogodbe (pogodbe o delovnih razmerjih), kot odločilno uporabi pravo države, v kateri se opravlja oz. v kateri se je opravljalo delo, če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo. Z ničemer ni izkazano, da bi se stranki glede spornih vprašanj dogovorili za uporabo prava Republike X., prav tako pa tudi ni nobenih posebnih okoliščin primera, ki bi napotovale na drugo pravo. Nasprotno iz izpovedi tožnika je razvidno, da je ves čas delovnega razmerja delo opravljal v Ljubljani. Zmotno je stališče tožene stranke, da naj bi za primat prava Republike X. bilo odločilno dejstvo, da tožena stranka v Sloveniji nima ustanovljene pravne osebe (podjetja ali podružnice). Navezovalna okoliščina po kateri se presoja, katero pravo je potrebno uporabiti ni sedež subjekta, pri katerem je delavec zaposlen, temveč kraj, kjer se delo opravlja (locus solutionis).

V konkretnem sporu gre za premoženjsko terjatev tožnika iz delovnega razmerja, za takšne terjatve pa je po že citirani določbi kolizijskega zakona, odločilno pravo države, v kateri se je delo opravljalo, v konkretnem primeru, torej pravo Republike Slovenije. Sestavni del prava Republike Slovenije pa je tudi kolektivna pogodba za poklicne novinarje, kar pomeni, da tožnik utemeljeno zahteva, da se glede višine njegove plače upoštevajo določbe kolektivne pogodbe za poklicne novinarje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo zavrnilni del 1. točke izpodbijane sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče o zavrnjenem delu denarnega zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači samo ni moglo odločiti, saj prvostopenjsko sodišče glede tega zahtevka ni izvajalo nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je izračun tožeče stranke, kakor je vsebovan v pripravljalnem spisu z dne 14.4.1995 pravilen. Tožeča stranka bo morala pojasniti vsaj to, na kakšen način je iz bruto zneskov izračunala neto zneske.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s 15.2.1994 zavrnilo z utemeljitvijo, da za tožnika ne velja določba kolektivne pogodbe za poklicne novinarje o trimesečnem odpovednem roku. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je napačno, kakor je to že razloženo zgoraj, zaradi česar je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi ta del izpodbijane sodbe (2. točka izreka). Pri novem odločanju o tem delu tožbenega zahtevka bo potrebno najprej ugotoviti, ali je tožnik sploh izpodbijal odločbo o prenehanju delovnega razmerja. V kolikor notranja pot ni izkoriščena, potem glede na določbo 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90; v nadaljevanju ZTPDR) sploh ni pogojev za sodno varstvo in bi prvostopenjsko sodišče tožbo v tem delu moralo zavreči. V kolikor tožnik sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni izpodbijal, je ta postal dokončen in pravnomočen in sodišče vanj ne more posegati niti z ugotovitveno odločbo. Sklep o prenehanju delovnega razmerja se v spisu nahaja v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi, zato bo prvostopenjsko sodišče tožnika moralo pozvati, da predloži overjen prevod listine, v kolikor bo nanjo želelo opreti svojo odločitev. Prav tako je potrebno opozoriti, da se v spisu ne nahaja tožnikova odpoved delovnega razmerja, za katero prvostopenjsko sodišče, v nasprotju z listinami v spisu, ugotavlja, da naj bi bila vložena 15.11.1993. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla iz katerih razlogov izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi neopravičeno zaključene delovne knjižice v znesku 1.850.097,00 SIT, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo in da pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da bi obstajala vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke, ki tožniku ni zaključila delovne knjižice in zatrjevanim izpadom dohodka. Prvostopenjsko sodišče je pri tem tudi pravilno ocenilo dokazni pomen dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o tem, da tehnično in zakonsko v primeru nezaključene delovne knjižice ni nobene ovire za sklenitev novega delovnega razmerja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper ta del izpodbijane sodbe (4. točka izreka) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se pritožuje zgolj zoper odločitev o zakonitih zamudnih obresti, kakor je vsebovana v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, kar pomeni, da je v neizpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (odločitev o višini glavnice v prvem odst. 1. točke ter 3., 5. in 6. točka izreka) postala pravnomočna. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi se glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti moralo uporabljati materialno pravo Republike X.. Tožena stranka pravilno navaja, da obresti predstavljajo akcesorni del zahtevka. Pritožbeno sodišče je že zgoraj razložilo, zakaj je zahtevek na plačilo prikrajšanja pri plači potrebno presojati po slovenski zakonodaji, zato isti razlogi veljajo tudi za zahtevane zakonite zamudne obresti.

Tožena stranka se povsem neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi tožnik privolil v izplačila z zamudo oz. v to, da izplačil sploh ne bo prejel, zaradi česar v skladu z načelom "volenti non fit iniuira" ne more zahtevati povrnitve škode. V dokaznem postopku ni bilo z ničemer izkazano, da bi tožnik v resnici privolil v odloženo plačilo. Zgolj pasivnost tožnika še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji iz 106. člena ZOR. Ta namreč določa, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. Tožnik bi torej moral izrecno dovoliti, da se mu plača izplačuje z zamudo, ali pa sploh ne. Glede na vse navedeno je sodišče pritožbo tožene stranke moralo zavrniti kot neutemeljeno.

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje od tožeče stranke zahteva dodatna pojasnila in dokaze glede izračuna zahtevane plače, razvrstitve tožnikovega delovnega mesta v tarifni razred, zlasti še ali je njegovo delo dejansko možno obravnavati kot delo urednika novinarja, ali pa gre v resnici za delo poročevalca ali katero od drugih v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje predvidenih delovnih mest. Po tem, ko bo sodišče prve stopnje tako preverilo izračun tožeče stranke ali pa izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke, če bo katera od strank predlagala izvedbo takšnega dokaza, bo znova lahko odločilo o denarnem delu tožbenega zahtevka, pri čemer bo upoštevalo tudi že pravnomočno dosojene zneske. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje tudi ugotovi, kdaj je tožnik v resnici podal odpoved delovnega razmerja, saj svojih vlogah navaja, da naj bi odpoved dal 15.11.1993, v sklepu o prenehanju delovnega razmerja pa je navedeno, da naj bi to storil 22.9.1993. Prav tako naj sodišče prve stopnje ugotovi ali je tožnik sklep o prenehanju delovnega razmerja sploh izpodbijal pred organi tožene stranke in po tako dopolnjenem postopku znova odloči o zahtevku na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s 15.2.1994. Sodišče prve stopnje naj od tožnika tudi zahteva, da za vse listine v tujem jeziku, ki jih je vložil v spis, predloži po sodnem tolmaču overjeni prevod. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZTPDR, ZOR, Zakona o ureditvi kolizije zakona s predpisi drugih držav v določenih razmerjih in ZPP/77 je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94) uporabilo kot predpis Republike Slovenije. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določila 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), saj se je postopek na prvi stopnji končal pred uveljavitvijo novega ZPP.