Jedro

Tožnik bi moral v roku 30 dni od takrat, ko je izvedel za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. za prenehanje delovnega razmerja (to je bilo takrat, ko je prejel dopis ZZZS, da nima več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja), na podlagi člena 204/3 ZDR (odjava je bila posledica prenehanja delovnega razmerja) vložiti tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil, njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev trajanja delovnega razmerja za sporno obdobje, na vzpostavitev delovnega razmerja in na prijavo v obvezna zavarovanja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 22. 8. 2012 do 18. 12. 2013, na vzpostavitev delovnega razmerja in na prijavo v obvezna zavarovanja za navedeno obdobje, na razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 19. 12. 2013 in na izplačilo neizplačanih prejemkov iz delovnega razmerja iz naslova plače in stroškov prehrane na delo za navedeno obdobje, stroškov prevoza na delo in z dela pa za avgust 2012 in september 2012, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritoži ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Ugotovljeno je bilo, da tožena stranka tožniku ni podala nikakršne pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z njim se ni sporazumela o prenehanju delovnega razmerja, niti ni šlo za drug primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ni prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odločitve o disciplinski odgovornosti delavca. Prav tako tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal sam. Kljub temu pa je odločilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem, ko je bil razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Tožniku je odreklo sodno varstvo obstoja delovnega razmerja, ker ni pravočasno zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Pri tem pa ni jasno obrazložilo, ali je odjavo iz zavarovanja, ki jo je podala tožena stranka, štelo za odpoved, ali pa je štelo le, da je tožnik s sprejemom obvestila Zavoda RS za zdravstveno zavarovanje, da je odjavljen iz zavarovanja, izvedel, da je tožena stranka na zavodu neutemeljeno uveljavila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo. V tem delu obrazložitev izpodbijane sodbe ni jasna, s tem pa je bil kršen ZPP. Odjava iz obveznega zavarovanja ne izpolnjuje kriterijev glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi niti po določbah 14. člena ZDR niti po določbah 333. člena Obligacijskega zakonika. Odjava iz obveznega zavarovanja ne izpolnjuje kriterijev, da bi jo šteli za odpoved, ni pa bila vročena niti tožniku, zato to ni odpoved. Tožnik je od Zavoda RS za zdravstveno zavarovanje zares izvedel, da je odjavljen iz obveznega zavarovanja, ni pa izvedel niti od zavoda niti od tožene stranke, da mu je delovno razmerje prenehalo. Ko je sodišče prve stopnje prvič odločalo o zadevi in ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, je zares prekoračilo tožbeni zahtevek in razsodilo, da je odpoved nezakonita, saj odpovedi ni bilo in zato tožnik ni zahteval, da se ugotovi nezakonitost obstoječega akta. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da je tožena stranka z odjavo iz zavarovanja tožniku prekinila delovno razmerje, pri čemer se ni ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti te prekinitve, ker tožnik takšne presoje ni zahteval. Podrejeno tožnik zatrjuje, da tudi kolikor bi pritožbeno sodišče pritrdilo izpodbijani sodbi, da je odjava iz zavarovanja pomenila odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi ta učinkovala šele z vročitvijo (ki pa je ni bilo), ali pa vsaj z datumom, ko se je tožnik z odjavo seznanil. Če odpovedi sploh ni, ni mogoče, da bi sodišče preverilo njeno zakonitost in je nedopustno zahtevati od tožnika, da zahteva presojo zakonitosti neobstoječega akta. Le če bi tožena stranka izrecno izjavila, kar je zdaj domnevno skonstruiralo sodišče, da se odjava iz zavarovanja šteje kot njena odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi se lahko od tožnika zahtevalo, da zatrjuje, da je to nezakonito, pravilno pa bi to moralo ugotoviti sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je takšno odpoved dala izrecno ali da se kakšna druga listina šteje za odpoved. Višje sodišče je razveljavilo sodbo dokončno samo v delu, kjer je bil prekoračen tožbeni zahtevek, v ostalem pa je vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ni pa zavrnilo zahtevka. Potek 30-dnevnega prekluzivnega roka nima pravne povezave s samo odjavo iz obveznega zavarovanja delavca. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, ki jo tožnik smiselno uveljavlja v pritožbi, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (ki ga tožnik v pritožbi ne izpodbija), je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka, ki se nanaša na zatrjevano nejasnost obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede tega, ali je sodišče prve stopnje štelo odjavo iz zavarovanja za odpoved oz. ali je štelo, da je tožnik s sprejemom obvestila Zavoda RS za zdravstveno zavarovanje le izvedel, da je tožena stranka na zavodu neutemeljeno uveljavila, da mu je delovno razmerje prenehalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 7., 8., 9. in 10. obrazložitve) izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 21. 8. 2012, ko je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja in ko ga je tožena stranka z istim dnem odjavila iz vseh zavarovanj. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje štelo odjavo iz zavarovanja za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar sicer po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni bil zakonito dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi (oz. delovnega razmerja). Z ugotovitvijo dejstva, kdaj je tožnik izvedel za odjavo iz zavarovanj, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo pravočasnost razširitve tožbe tožnika glede na določbo člena 204/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). To pa pomeni, da obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu ni nejasna oz. nerazumljiva, kot to tožnik zatrjuje v pritožbi.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v roku 30 dni od takrat, ko je izvedel za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. za prenehanje delovnega razmerja (to pa je bilo 13. 11. 2012, ko je prejel dopis ZZZS z dne 11. 11. 2012 o tem, da nima več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja - A7), na podlagi člena 204/3 ZDR (odjava je bila posledica prenehanja delovnega razmerja) vložiti tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (podobno tudi odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 466/2009 z dne 21. 3. 2011). Tožnik pa tega ni storil niti v navedenem roku niti kasneje (tožnik tožbenega zahtevka, ki bi vseboval tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sploh ni uveljavljal). Tožnik je sicer svoj prvotni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na prijavo v zavarovanja in na izplačilo različnih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, šele na naroku dne 21. 10. 2014 razširil tudi na ugotovitev, da mu je delovno razmerje trajalo od 22. 8. 2012 do 18. 12. 2013 in da mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje za navedeno obdobje, pri čemer pa ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (oz. nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) ni uveljavljal niti z razširitvijo tožbenega zahtevka. Na tem naroku je tožnik predlagal tudi sodno razvezo z dnem 19. 12. 2013. Ker je bila predpogoj za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja predhodna ugotovitev, da je tožniku tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi oz. da je ta pogodba prenehala veljati na nezakonit način (česar pa v postopku ni vtoževal), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerje za obdobje od 22. 8. 2012 do 31. 12. 2013 in za vzpostavitev delovnega razmerja za navedeno obdobje. Ker torej delovno razmerje tožnika pri toženi stranki od 22. 8. 2012 do 18. 12. 2013 ni obstajalo, tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva tudi prijavo v obvezna zavarovanja za navedeno obdobje in obračun ter izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja. Posledično je bil pravilno zavrnjen tudi del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 19. 12. 2013. Kot je bilo že ugotovljeno, je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že 21. 8. 2012, tožnik pa nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku ni uveljavljal. Pogoj za sodno razvezo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki bi predstavljal pravno podlago za odločitev o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, je ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo, saj je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da tožena stranka tožniku ni izdala pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe tožnika, s katerimi zatrjuje nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, so sicer pravilne (saj tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožniku pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehala veljati na enega izmed načinov, ki jih določa zakon - 75. člen ZDR), vendar pa to za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe ni bistveno, saj tožnik nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso bistvene (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi člena 41/5 ZDSS-1 sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.