Jedro

Glede procesnih in materialnopravnih učinkov se nasprotna tožba šteje za samostojno tožbo, zaradi česar pride do enakih položajev in posledic kot v primeru, ko je vložena samostojna tožba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je zaradi napotitve na pravdo iz izvršilnega postopka proti tožnici vložil tožbo, s katero je izpodbijal veljavnost njene terjatve do kupnine za prodano nepremičnino bivših zakoncev M. B. in V. B. (sedaj I. A. M.). Tožnica pa je vložila nasprotno tožbo, s katero uveljavlja zahtevek, da toženec zaradi terjatve do I. A. M. nima pravice do poplačila iz kupnine od prodane skupne nepremičnine in da zato nima pravnega interesa na izpodbojno tožbo. Sodišče prve stopnje je navedeno nasprotno tožbo zavrglo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožničino pritožbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlogom na "spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo pritožbi z dne 16.8.2004". Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 183. člena ZPP, po kateri lahko tožena stranka vloži nasprotno tožbo, če se za njo zahteva ugotovitev kakšne pravice, od katere obstoja ali neobstoja je odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Toženi Z. P. do poplačila iz kupnine, pridobljene s prodajo stvari skupnega premoženja M. in V. B., nima pravice. Zato ne more izpodbijati terjatev drugih upnikov, torej tudi tožnice.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 183. člena ZPP lahko tožena stranka pri istem sodišču, pred katerim je proti njej vložena tožba, z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Revizija navedeno procesnopravno določbo posebej citira in se nanjo sklicuje, vendar pa pri tem prezre procesnopravno vsebino nasprotne tožbe. Glede procesnih in materialno pravnih učinkov se nasprotna tožba namreč šteje za samostojno tožbo, zaradi česar pride do enakih položajev in posledic kot v primeru, ko je vložena samostojna tožba.

V obravnavanem primeru je med izvršilnim postopkom pred sodiščem prve stopnje ob prodaji skupnega premoženja bivših zakoncev M. B. in V. B. (I. A. M.) zaradi toženčeve denarne terjatve, svojo denarno terjatev uveljavila tudi tožnica. Pri tem pa je izpodbijala toženčevo upniško terjatev (201. člen ZIZ), zaradi česar je izvršilno sodišče toženca napotilo na pravdo zaradi izpodbijanja omenjene tožničini terjatve. Toženčev pravni interes za vložitev takšne tožbe je torej podan z napotitvijo s strani izvršilnega sodišča na pravdo (prvi odstavek 202. člena ZIZ).

Tožničine (nasprotne) tožbe pa ni mogoče šteti za tožbo, ki bi temeljila na določbi 201. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica ni stranka izvršilnega postopka, v katerem je bil toženec kot upnik napoten na pravdo, ampak je le upnica, ki naj bi imela pravico biti poplačana iz kupnine pred tožencem kot upnikom. Ob takšni procesnopravni situaciji se revizijsko sodišče strinja tudi z nadaljnjimi razlogi izpodbijanega sklepa: tožnica tožencu oporeka pravico do poplačila iz kupnine, ker naj bi ta bila dosežena s prodajo skupnega premoženja bivših zakoncev, zaradi česar izpodbija sklep o izvršbi v izvršilnem postopku, s katerim je bila taka izvršba dovoljena. Kot edino pravno sredstvo proti sklepu o izvršbi pa ZIZ predvideva ugovor in pritožbo (9. člen).

Pravni interes za vložitev obravnavane tožbe (181. člen ZPP) bi torej tožnica lahko izkazala le tedaj, če bi bila s strani izvršilnega sodišča napotena na pravdo. Ker do tega ni prišlo je zaradi pomanjkanja pravnega interesa (nasprotna) tožničina tožba bila pravilno kot nedovoljena zavržena.

Po povedanem je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.