Jedro

Železna vrata na zahodnem delu parcele je sicer postavil toženkin mož, vendar je toženka takšno njegovo ravnanje naknadno odobrila. Ker pa so ta vrata ostala odklenjena, tožnice dejansko ne ovirajo pri izvrševanju njene solastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da mora toženka odstraniti dvoje dvoriščnih vrat na vzhodnem in zahodnem delu parc. št. 86/1 k.o. X ter ograjo oziroma žično mrežo na južnem delu iste parcele. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 285,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Nova sodba se ne razlikuje bistveno od prejšnje, le za eno stran je daljša. Tožnica je glede lesenih vrat, ki jih je na vzhodni strani parcele postavil pokojni I. R., že predlagala izvršbo. Sprašuje se, zakaj sodišče v sodbi navaja, da tožnica zahteva tudi odstranitev teh vrat, če pa tega v resnici ne zahteva. Ponavlja, da je železna vrata na zahodnem delu parcele postavil Ž. B., za kar ga je pooblastila toženka, čeprav se tega zdaj ne spominja. Tudi priče so se v dokaznem postopku sprenevedale. Dejansko sta si solastnici parcele že prilastili tožničino tretjino, in sicer 68 m2 dvorišča ter 46 m2 vrta. Ker se kljub prizadevanju tožnice ne morejo sporazumeti o hiši, ki propada, niti o vhodnih dvoriščnih vratih, tožnica prosi sodišče, naj ji omogoči varstvo pred vznemirjanjem njene lastninske pravice.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.Po 2. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče pri odločanju vezano na tožbeni zahtevek, hkrati pa ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. To pomeni, da sodišče tožeči stranki ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala, odločiti pa mora o celotnem tožbenem zahtevku.

6. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek za odstranitev obeh spornih dvoriščnih vrat (lesenih na vzhodnem delu in železnih na zahodnem delu parcele) ter žične ograje naperila ne le zoper prvotno drugo toženko (D. J.), glede katere je ta pravda že pravnomočno končana, ampak tudi zoper sedanjo toženko. Čeprav je dokazni postopek pokazal, da je lesena vrata in žično ograjo postavil zdaj pokojni I. R. in da toženka s tem posegom ni imela ničesar skupnega, je tožnica do konca pravde vztrajala pri svojem prvotnem tožbenem zahtevku. Njena pritožbena trditev, da od sedanje toženke ni zahtevala odstranitve lesenih vrat in žične ograje, je očitno protispisna. Ker tožnica v tem delu tožbe ni umaknila, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o celotnem zahtevku glede toženke. Z izpodbijano sodbo torej ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Odločitev o njegovi zavrnitvi pa je tudi materialnopravno pravilna, saj je očitno, da za odstranitev teh vrat in ograje ni podana toženkina pasivna legitimacija.

7. Železna vrata na zahodnem delu parcele je po ugotovitvi sodišča prve stopnje sicer postavil toženkin mož Ž. B., vendar je toženka takšno njegovo ravnanje naknadno odobrila. Ker pa so ta vrata ostala odklenjena, tožnice dejansko ne ovirajo pri izvrševanju njene solastninske pravice. Tej ugotovitvi izpodbijane sodbe, ki je bila podlaga za zavrnitev še preostalega tožbenega zahtevka zoper toženko, tožnica v pritožbi ne oporeka. Do zahtevane zaščite pred vznemirjanjem, ki jo omogoča 99. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi s 100. členom istega zakona, zato ni upravičena. Trditveno in dokazno gradivo v spisu ne daje podlage za sklepanje, da sporna železna vrata tožnici onemogočajo ali otežujejo rabo solastne nepremičnine.

8. Sodišče prve stopnje ni prezrlo nobenega odločilnega dejstva in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo. Toženka po navedenem ne ogroža tožničine solastninske pravice. Sicer pa ima tožnica, ki v pritožbi obširno opisuje nesoglasja pri uporabi solastne nepremičnine, na voljo nepravdni postopek za ureditev razmerij med solastniki. Preostale pritožbene trditve za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso relevantne, zato nanje ni treba odgovarjati.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnica ne uveljavlja, je sodišče druge stopnje njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.