Jedro

Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.

Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5790/2023/14 (1222-15) z dne 21. 6. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. Presodilo je, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit tako z vidika statusa begunca, subsidiarne zaščite, kot tudi načela nevračanja. Prav tako je pritrdilo toženki, da je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog iz druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), torej da tožnik prihaja iz varne izvorne države.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je preganjanju zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja).1 Ponavlja pa, kar je navajal že v tožbi, da se v Alžirijo ne more vrniti, ker si tam ni mogel zagotoviti sredstev za dostojno življenje. Situacijo, ki mu grozi v primeru vrnitve, je po njegovem mnenju treba obravnavati kot resno škodo, saj je državi vseeno, ali bodo njeni državljani umrli od lakote. Meni, da je ta odgovorna, ker je vzpostavila nepravičen sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje.

7. S temi navedbami pritožnik ne more izpodbiti stališča v izpodbijani sodbi o neizkazanosti resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.2 Očitno namreč je, da je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.3

8. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da mora tveganje, da bo pritožnik v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi, česar pritožnik v tožbi ni zatrjeval. Tej ugotovitvi pritožnik argumentirano niti ne nasprotuje, ampak odgovornost za slabo ekonomsko stanje dela prebivalstva v Alžiriji, kot navedeno, pripisuje tamkajšnjim oblastem. To pa po že obrazloženem ne zadošča. Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.4

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ne bi smelo dopolniti obrazložitve odločbe toženke. Ker očitek dodatno ni konkretiziran, ga je kot takega mogoče zavrniti že na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je bil postopek pred upravnim organom sicer nezakonit, vendar je sodišče v svojem postopku tako kršitev odpravilo. Poleg tega pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se "dopolnitev" oziroma "dodatna utemeljitev" obrazložitve odločbe" (taki dikciji je uporabilo sodišče v 19. in 34. točki obrazložitve) nanaša na predstavitev sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za relevantno v okviru načela nevračanja in v povezavi z morebitno odgovornostjo države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, hkrati pa je izrecno navedlo, da je oceno tega tveganja opravila že toženka sama (36. točka obrazložitve). Pritožnik ne trdi, da to ne drži, zgolj nestrinjanje s presojo, na katero se nanaša omenjena dopolnitev, pa ne zadošča za uspeh s pritožbo.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1).

1 Ti razlogi preganjanja so podrobneje opredeljeni v 27. členu ZMZ-1. 2 V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge. 4 Prim. tudi sodbo I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.