Jedro

Tožnica v tem sporu uveljavlja solidarno odgovornost prve in drugotožene stranke za nastalo škodo na podlagi opravljanja študentskega dela (treniranja konj za nastope, prodajo in drugo uporabo). Tožnica je opravljala študentsko delo pri drugotoženi stranki na podlagi napotnice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napotnice, ki se glasi na prvotoženo stranko. Glede varnosti pri delu ZVZD-1 določa širšo opredelitev pojmov delavca in delodajalca. Po določbi 3. člena ZVZD-1 delavec namreč ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona obravnava tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca. Za delodajalca pa se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu. Pri objektivni odškodninski odgovornosti je skladno s 150. členom OZ odločilno, ali je takšen delodajalec obratovalec nevarne dejavnosti, v okviru katere se izvaja ujahavanje mladih neujahanih konj. Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožničino škodo, ker ni njen delodajalec, ni bilo ugotovljeno, ali v razmerju med njo in tožnico obstojijo elementi civilnega delikta, oziroma ali je prva toženka objektivno odgovorna kot obratovalka in je zato podana solidarna odškodninska odgovornost po pravilih iz 186. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je konkretno opravilo jahača (ujahavanje mladega konja, s katerega je tožnica padla in se poškodovala) potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), pri čemer drugotožena stranka v pritožbi ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o njeni objektivni odgovornosti za nesrečo pri delu.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v drugem odstavku I. točke izreka sodbe glede odškodnine za tujo pomoč in nego, II. točki, III. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 33.965,93 EUR (namesto 23.965,93 EUR), v presežku (za plačilo zneska 46.169,59 EUR) pa se tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba drugotožene stranke zavrneta ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka razsodilo, da je drugotožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 23.965,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo višji zahtevek zoper drugotoženo stranko. V II. točki izreka je zavrnilo zahtevek zoper prvotoženo stranko za plačilo odškodnine v znesku 83.403,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2012 dalje. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v višini 88,85 EUR, v IV. točki izreka pa je drugotoženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 2.405,78 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnica zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, drugotožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njo v celoti. Podrejeno pritožnici predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnica v pritožbi glede pasivne legitimacije prvotožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo napotnico za opravljanje študentskega dela, ki se glasi na prvotoženo stranko za čas od 4. 10. 2011 do 30. 9. 2012. Trdi, da sta bila delodajalca tožnice v času škodnega dogodka obe toženi stranki. Ker je sodišče ugotovilo, da ujahavanje mladega neujahanega konja predstavlja nevarno opravilo, bi moralo zaključiti, da je za škodni dogodek objektivno odgovorna tudi prvotožena stranka. Vztraja, da je divji konj nevarna žival in da toženi stranki nista poskrbeli za potrebno varstvo in nadzorstvo mladega neujahanega žrebca. Tožnica meni, da je prenizko odmerjena odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode. V premajhni meri je sodišče upoštevalo stopnjo intenzivnosti in trajanje sedanjih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki še ni zaključeno. Pri odmeri odškodnine zaradi prestanega strahu sodišče ni upoštevalo, da je tožnica uvrščena na čakalni seznam za operativni poseg. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sodišče spregleda, da se je tožnica od svoje rane mladosti pripravljala na to, da bo postala vrhunska tekmovalna jahačica in profesionalna trenerka dresurnega jahanja, torej da bo to postal njen poklic. Do škodnega dogodka je tožnica dosegla številne uspehe. Kot sodišče pravilno ugotavlja, je tožnici po poškodbi odsvetovano tekmovalno jahanje. To pomeni, da je tožnica dejansko poklicno prizadeta - tekmovanju v dresurnem jahanju. Zaradi poškodbe tožnica ne bo mogla uresničiti svojega cilja, tj. postati vrhunska tekmovalka in profesionalna trenerka dresurnega jahanja, to pa ji povzroča hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče bi moralo pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upoštevati težo konkretnega primera in škodne posledice, ki bodo trajale še v prihodnje. Glede na obrazloženo je odmerjena odškodnina v višini 14.000,00 EUR očitno prenizka. Tožnica pove, da je sodišče popolnoma samovoljno prisodilo tožnici premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči in nege med zdravljenjem v znesku 377,30 EUR. V nasprotju z ugotovitvami izvedenca je sodišče prve stopnje po prostem preudarku samo ocenilo, da je tožnica potrebovala 7 dni po 5 ur pomoči na dan ter nadaljnjih 14 dni 3 ure dnevno. Tožnica ni potrebovala samo tuje pomoči pri pripravi hrane, temveč pri večini dnevnih aktivnosti, ki jih sama ni bila zmožna narediti. Ocena sodišča nima podlage v izvedenskem mnenju niti izpovedi tožnice. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

4. Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoko odmerjena. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o intenzivnosti telesnih bolečin neutemeljen, saj tožnica lahko sedi in stoji več kot 15 minut ter se je udeležila potovanj, ki niso nujna. Po prejemu sodbe je drugotožena stranka izvedela, da se tožnica vozi s športnim dirkalnim motorjem, o čemer bi lahko izpovedal A.A.. Tega dokaza ni mogla predlagati prej, zato je izpolnjen pogoj nekrivde. Sodišče ni posebej navedlo, kolikšen del odškodnine je tožnici prisodilo iz naslova primarnega in sekundarnega strahu. Tožnici ne bi smelo priznati odškodnine iz naslova strahu za izid zdravljenja zaradi vseh aktivnosti, ki jih je po poškodbi opravljala, oziroma bi jo moralo prisoditi v nižjem znesku, skupaj za prestani strah največ 1.000,00 EUR. Ne držijo niti tožbene navedbe glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica se je po poškodbi ukvarjala s športnimi dejavnostmi. Ima prirojeno anomalijo in se ne bi smela ukvarjati z jahanjem. Tožničine življenjske aktivnosti se niso trajno zmanjšale. Primerna odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi po mnenju drugotožene stranke znašala kvečjemu 3.000,00 EUR. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Prvo in drugotožena stranka odgovarjata na pritožbo tožnice. Prerekata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K sklepu:

8. Tožnica v tem sporu uveljavlja solidarno odgovornost prve in drugotožene stranke za nastalo škodo na podlagi opravljanja študentskega dela. V času delovne nezgode 4. 7. 2012 veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) je v sedmem odstavku 214. člena določal, da se v primerih občasnega in začasnega opravljanja dela študentov uporabljajo določbe tega zakona o odškodninski odgovornosti. Po določbi 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica opravljala študentsko delo pri drugotoženi stranki na podlagi napotnice za obdobje od 14. 6. 2012 do 30. 9. 2012, ni pa se opredelilo do napotnice (prilogi A1 in B2), ki se glasi na prvotoženo stranko. Glede varnosti pri delu Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 - ZVZD-1) določa širšo opredelitev pojmov delavca in delodajalca. Po določbi 3. člena ZVZD-1 delavec namreč ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona obravnava tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca. Za delodajalca pa se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu. Pri objektivni odškodninski odgovornosti je skladno s 150. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) odločilno, ali je takšen delodajalec obratovalec nevarne dejavnosti, v okviru katere se izvaja ujahavanje mladih neujahanih konj.

10. Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da prvotožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožničino škodo, ker ni njen delodajalec, ni bilo ugotovljeno, ali v razmerju med njo in tožnico obstojijo elementi civilnega delikta, oziroma ali je prva toženka objektivno odgovorna kot obratovalka in je zato podana solidarna odškodninska odgovornost po pravilih iz 186. člena OZ.

11. Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje tudi višini odškodnine za tujo pomoč. Ta je namreč odvisna od trajanja in obsega pomoči, ki jo glede na svoje zdravstveno stanje potrebuje oškodovanec. Tožnica utemeljeno navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, na kakšen način je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka o številu ur dnevno, ki so ji jih njeni domači namenili za nego in pomoč po poškodbi. Trajanje in obseg pomoči je strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec medicinske stroke, vendar sodišče izvedencu ni sledilo, temveč je samo ocenilo trajanje nege in pomoči. Po navedenem je vprašljivo, ali je odločitev o zavrnitvi preostalega tožničinega odškodninskega zahtevka iz tega naslova (razlika do vtoževanega zneska 3.645,60 EUR) materialnopravno pravilna.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju ugotoviti, kdo je bil obratovalec nevarne dejavnosti oziroma v interesu katere od toženk se je dejavnost (ujahavanje mladih konj) opravljala. Poleg tega bo moralo natančneje ugotoviti, kakšno nego je potrebovala tožnica in koliko časa je terjala njena nega. Ni izključeno, da bo za odgovor na ta vprašanja treba ponoviti dokazovanje z izvedencem ali dodatno pridobiti še mnenje izvedenca. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo ponovno odločilo o odgovornosti prvotožene stranke in višini premoženjske škode za tujo pomoč in nego ter o pravdnih stroških tožnice, prve in drugotožene stranke v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

K sodbi:

14. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je konkretno opravilo jahača (ujahavanje mladega konja, s katerega je tožnica padla in se poškodovala) potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), pri čemer drugotožena stranka v pritožbi ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o njeni objektivni odgovornosti za nesrečo pri delu.

15. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela udarnino ledvenega predela hrbtenice z zlomom stranskega nastavka tretjega, četrtega in petega ledvenega vretenca na levi strani. Zaradi padca je prišlo do dodatne preobremenitve in poškodbe že predhodno prisotne prirojene anomalije - neoartrosa med levim transversusom petega ledvenega vretenca in križnico s posledično kronično bolečino. Takšno poškodbo je sodni izvedenec B.B. opredelil kot srednje hud primer (III. skupina) po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb.

16. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.000,00 EUR, kar glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje ustreza približno enaindvajsetim povprečnim mesečnim neto plačam. Po posameznih oblikah škode je odškodnino odmerilo v naslednjih zneskih: 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah in 14.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

17. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Za presojo materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine za že pretrpljeno (179. člen OZ) in za bodočo škodo (182. člen OZ), ki je v pritožbenem postopku še sporna, so zato v konkretnem primeru pomembne le ugotovitve o trajanju in intenziteti bolečin in ne trditve strank. Odmera pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in pri tem ni vezano le na trditve tožnice. Čeprav sodišče v obrazložitvi pri posameznih oblikah nepremoženjske škode povzema tudi trditve tožnice, pa je iz dejanskih zaključkov razbrati, da se je pri odmeri oprlo le na izpoved tožnice in izvedensko mnenje.

18. Drugotožena stranka v pritožbi ne navaja, kdaj je prišlo do dogodka, glede katerega je predlagala zaslišanje priče A.A.. Iz pritožbenih navedb ni razvidno, ali je do dogodka prišlo po zaključku obravnave na prvi stopnji, torej po trenutku, na katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti (337. člen ZPP). Ker dokazni predlog, podan v pritožbi za zaslišanje navedene priče v zvezi z intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin, ni ustrezno substanciran, pritožbeno sodišče tega dokaza ni izvedlo.

19. Tožnica in drugotožena stranka izpodbijata odmero denarne odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem ter prestani primarni in sekundarni strah, in sicer s ponovnim poudarjanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi po njihovem mnenju opravičevale odškodnino v drugačnem znesku. Vsa v pritožbah ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 22. in 23. točki obrazložitve, so ustrezno in pravilno upoštevana že v izpodbijani sodbi. Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju in za prestani strah je skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena ter 182. členom OZ. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice in prvotožene stranke za spremembo odmerjene odškodnine za navedeni obliki nepremoženjske škode.

20. Delno utemeljen pa je tožničin pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je prenizko odmerilo odškodnino za sedanje in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za presojo obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so odločilne duševne bolečine, ki jih oškodovanka trpi zaradi popoškodbenih omejitev v svojem vsakdanjem življenju, vključno z možnostmi za razvoj. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo okoliščine, da je bila tožnica ob poškodbi stara šele 20 let, zaradi česar bo dalj časa trpela duševne bolečine zaradi posledic poškodbe (tudi zaradi možnosti nadaljnjih komplikacij). Premalo je upoštevalo tudi pomen, ki ga ima za tožnico udejstvovanje na športnem področju, saj iz ugotovitev sodišča izhaja, da je bil šport (dresurno jahanje) pomemben del njenega življenja, po poškodbi pa zanjo ni več priporočljivo in dopustno. Pritožbeno sodišče je poleg navedenih poudarkov in vseh ostalih okoliščin, navedenih v 24. točki izpodbijane sodbe, upoštevalo, da je tožnica dejansko poklicno prizadeta. Zaradi poškodbe tožnica ne bo mogla uresničiti svojega cilja, tj. postati vrhunska tekmovalka in profesionalna trenerka dresurnega jahanja, to pa ji povzroča hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob pravilni uporabi načela individualizacije je za to obliko škode primerna odškodnina 24.000,00 EUR in ne 14.000,00 EUR, kolikor je bilo tožnici priznano z izpodbijano sodbo.

21. Pritožbeno sodišče je tako skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 10.000,00 EUR, z 22.000,00 EUR na 32.000,00 EUR, kar pomeni približno enaintrideset povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

22. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo drugotožene stranke zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).