Jedro

Tožniku je že bila dodeljena BPP v obliki prvega pravnega nasveta in ugotovitve dejanskega in pravnega stanja v tem postopku. Iz navedenega pravnega nasveta izhaja, da tožnik z vložitvijo tožbe v pravdnem postopku ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh, glede na to, da uveljavlja sklenitev najemne pogodbe še po starem Stanovanjskem zakonu (t.i. „Jazbinškovem zakonu“), kjer pa je bil pogoj, da je bil stanovalec dejansko vpisan kot imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju, kar pa tožnik, kar je nesporno med strankama, v času veljave tega zakona ni bil. Ne glede na morebitne dejanske in pravne napake, na katere nakazujejo tožbeni ugovori, v tistem času stanodajalca samega, pa s takšnim zahtevkom tožnik v civilnem postopku zaradi poteka časovnega obdobja, v katerem je bil ukrep možen in z nastankom novega lastništva ne bi mogel uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 460/2010 z dne 24. 3. 2010 je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) zavrne kot neutemeljena. V razlogih tožena stranka odločitev utemeljuje z neizpolnitvijo določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 23/2008-čistopis, dalje ZBPP), ki določa, da sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno – ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V prošnji prosilec navaja, da zaproša za bpp za vložitev tožbe zaradi preveč plačane najemnine in izstavitve najemne pogodbe. Po pregledu vpisnika zadev je ugotovljeno, da je bila tožniku v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje dodeljena bpp z odločbo, številka Bpp 1078/2009 z dne 29. 6. 2009 v obliki prvega pravnega nasveta. Za izvajanje bpp je določen odvetnik B.B. Tožniku je z odločbo, številka Bpp 1720/2009 z dne 31. 12. 2009 ponovno dodeljena bpp v zvezi z izročitvijo najemne pogodbe in sklenitvijo najemnega razmerja v obliki pravnega svetovanja, ki presega prvi pravni nasvet. Določen je isti odvetnik kot je naveden zgoraj. Z odločbo, številka Bpp 2000/2009 z dne 31. 12. 2009, je tožniku zavrnjena bpp zaradi vložitve tožbe zaradi preveč plačane najemnine. V zadevi, številka Bpp 1078/2009 z dne 5. 1. 2010, je odvetnik podal pravno mnenje. Opravil je s prosilcem več daljših razgovorov, pregledal listine in ugotovil, da je bil prosilec v 80. letih imetnik stanovanjske pravice na naslovu C., za katerega je opravljal svojo poslovno dejavnost, dejansko pa je s svojo zakonsko partnerko bival na naslovu D. Po zatrjevanju prosilca je bil tudi imetnik stanovanjske pravice za to stanovanje. Ker je prišlo med njim in njegovo ženo do nesoglasij, je to pripeljalo do razveze zakonske zveze. Kako je to potekalo iz vsega tega ni razvidno, dejstvo pa je, da je imetnica stanovanjske pravice na naslovu D. postala žena upravičenca, ki naj bi bila prosilcu nato dolžna zagotoviti primerno stanovanje. To naj bi bilo na naslovu C. Kaj se je potem dogajalo ni mogoče z gotovostjo trditi, ker prosilec sam navaja, da je imel psihofizične težave in se je nahajal na zdravljenju, delno pa tudi v tujini. Ob uveljavitvi SZ (t.i. „Jazbinškovega stanovanjskega zakona“) upravičenec ni bil evidentiran kot imetnik pravice na stanovanju na naslovu C., čeprav se v tem obdobju res pojavljajo listine (DURS, CSD), kjer je kot njegov naslov navedena C. To stanovanje je postalo občinska last in je bilo ponujeno v odkup. Prosilec si je dejansko laično prizadeval, da bi mu bilo to stanovanje izročeno v posest, oziroma, da bi mu bil ponujen odkup, pri čemer trdi, da so pristojni organi razpolagali z nepravilnimi podatki za to stanovanje (napačna številka in kvadratura). Iz listin res izhaja, da so ti podatki nekoliko različni, vendar pa enostavno ni moč ugotoviti, ali gre za kakšne namerne napake ali pa zgolj za nekoliko različne zapise o posameznem stanovanju, kar je bila, kot je znano, v tistem času splošna praksa. Prosilcu je bilo nato v posest in najem izročeno stanovanje na naslovu E. in sicer kot socialno stanovanje. To stanovanje naj ne bi bilo funkcionalno, saj v njem ni tople vode, ustreznih sanitarij in po lastnih zatrjevanjih upravičenec za to stanovanje naj ne bi nikoli prejel najemne pogodbe, zato trdi, da najem oziroma uporaba tega stanovanja zanj nista „merodajna“ in zato še vedno želi, da se mu dodeli stanovanje na naslovu C., ki je bilo tekom časa prodano drugemu kupcu. Za to stanovanje na naslovu E. plačuje oziroma bi bil dolžan plačevati previsoko najemnino, ki ni v celoti subvencionirana. Zato je lastnik F. d.o.o. zoper njega vložil tožbo na plačevanje najemnine in izpraznitev. Lastnik je bil uspešen, zaradi česar obstoji bojazen, da bo upravičenec deložiran. Z lastnikom je sicer sklenil dogovor o obročnem plačilu dolga, katerega pa ne izvršuje. Zato so tudi podatki lastnika stanovanja o tem, kolikšen je dolg upravičenca (kolikor ta obstoji) res nekoliko različni in bi bilo celo možno, da je določen dolg dolžan večkrat, vendar je treba povedati, da o obstoju dolga obstojijo pravnomočni izvršilni naslovi (sodbe). Upravičenec vseskozi trdi, da so bila tekom časa v njegovo škodo kršena ustavna in zakonska določila in želi te napake odpraviti z vlaganjem najrazličnejših izrednih pravnih sredstev. Upoštevajoč navedeno, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, kaj konkretno se je v posameznem obdobju dogajalo. Možnost vsekakor je, da so tudi pristojni organi tu in tam storili kakšno napako, ki pa bi jo bilo treba pravočasno grajati. Primarni cilj upravičenca je sklenitev najprej najemne pogodbe, nato pa še pogodbe o odkupu stanovanja na naslovu C., zato dokončnega odgovora ne more dati. Upoštevaje, da je stanovanje že spremenilo lastnika, takšne rešitve ni mogoče pričakovati, zato bi morebiti bilo zoper tistega, ki je odkup oziroma sklenitev najemne pogodbe onemogočil, seveda v kolikor je do tega res prišlo, možno vložiti odškodninske zahtevke. Tožena stranka ocenjuje, da je mnenje odvetnika utemeljeno in strokovno podano in ima podlago v veljavni zakonodaji, glede na to, da je bilo podano na podlagi pregleda obsežnih listin, kot tudi na podlagi številnih razgovorov s prosilcem. Tako prosilec z zahtevkom za sklenitev najemne pogodbe in za plačilo preveč plačane najemnine za stanovanje na naslovu E., najverjetneje v sodnem postopku ne bi uspel, ker je bil zaradi odpovedi najemnega razmerja, kot tudi zaradi plačila najemnine za predmetno stanovanje pred Okrajnim sodiščem v Celju, pod številko P 546/2006 že v teku pravdni postopek, ki je pravnomočno zaključen. Na podlagi sodbe se je prosilec iz tega stanovanja dolžan izseliti, vse ugovore v zvezi s plačilom preveč plačane najemnine pa je lahko uveljavljal tekom tega pravdnega postopka, v katerem je imel pravno pomoč, ker je bil zastopan po odvetniku, ki mu je bil dodeljen z odločbo o dodelitvi bpp. Najverjetneje tožnik tudi ne bi uspel z zahtevkom za sklenitev najemne pogodbe na naslovu C. ali z zahtevkom za odkup tega stanovanja, saj je stanovanje že spremenilo lastnika, pri čemer pa je tudi dejstvo, da prosilec ob uveljavitvi SZ ni bil evidentiran kot imetnik stanovanjske pravice na tem naslovu, upoštevaje, da mu je bilo dodeljeno socialno stanovanje na naslovu E. Četudi mu je bila povzročena škoda, prosilec pred sodiščem ne bi mogel izkazati vseh štirih predpostavk odškodninske odgovornosti. Odškodninski zahtevki zoper odgovorne osebe so zaradi poteka časa že zastarali. V primeru, da prosilec z zahtevki v sodnem postopku ne bi uspel, bi moral plačati še stroške postopka, kar bi še dodatno zmanjšalo nizka denarna sredstva, s katerimi se preživlja.

Tožnik (prosilec za bpp) v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede na to, da ima zadeva, za katero prosilec prosi verjetne izglede za uspeh. Tožnik se v izogib ponovnemu navajanju sklicuje samo na dve dejstvi in sicer, da najemna pogodba za stanovanje na naslovu E. ni bila nikoli sklenjena, da je, kot izhaja iz spisa, številka P 546/2006 prosilcu bila izdana odločba za povsem drugo stanovanje, kot pa je bila kasneje izdana odločba za deložacijo. Nikoli ni živel v stanovanju številka 18 na naslovu E., pogodbo pa je imel sklenjeno za stanovanje na naslovu C. in glede na dejstvo, da bi imel kot imetnik stanovanjske pravice možnost odkupa tega stanovanja na podlagi t.i. „Jazbinškovega zakona“, je upravičen do bpp. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje in predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški tega postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenim ugovori pa še dodaja; Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da najemna pogodba za stanovanje na naslovu E. s prosilcem bpp (tožnikom), ni bila nikoli sklenjena, in da je bila kot izhaja iz spisa, številka P 546/2006, izdana prosilcu odločba za povsem drugo stanovanje, kot pa je bila kasneje izdana odločba za deložacijo, glede na to, da tožnik nikoli ni živel v stanovanju številka 18 na naslovu E., pogodbo pa je imel sklenjeno za stanovanje na naslovu C. in glede na dejstvo, da bi imel kot imetnik stanovanjske pravice možnost odkupa tega stanovanja na podlagi t.i. „Jazbinškovega zakona“, kar posledično pomeni, da je kot prosilec upravičen do dodelitve bpp. Takšni ugovori nimajo pravne podlage v določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek in ne morejo vplivati na drugačno razlago te zakonske določbe. Kot je navedla v razlogih odločitve že tožena stranka, je bila tožniku dodeljena bpp z odločbo, številka Bpp 1078/2009 z dne 29. 6. 2009, v obliki prvega pravnega nasveta in ugotovitve dejanskega in pravnega stanja v tem postopku dodeljenega odvetnika, kar tožena stranka v razlogih podrobno navaja. Iz navedenega pravnega nasveta izhaja, da tožnik z vložitvijo takšne tožbe v pravdnem postopku ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh, glede na to, da uveljavlja sklenitev najemne pogodbe še po starem Stanovanjskem zakonu (t.i. „Jazbinškovem zakonu“), kjer pa je bil pogoj, da je bil stanovalec dejansko vpisan kot imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju, kar pa tožnik, kar je nesporno med strankama, v času veljave tega zakona ni bil. Ne glede na morebitne dejanske in pravne napake, na katere nakazujejo tožbeni ugovori, v tistem času stanodajalca samega, pa s takšnim zahtevkom tožnik v civilnem postopku zaradi poteka časovnega obdobja, v katerem je bil ukrep možen in z nastankom novega lastništva ne bi mogel uspeti. Ker tožnik v tožbi ne uveljavlja tožbenih ugovorov, glede tistega dela izpodbijane odločbe, v kateri mu je bila bpp zavrnjena, to je glede vložitve civilne tožbe zaradi preveč plačane najemnine, sodišče v tem delu izpodbijane odločbe ni presojalo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.