Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi omenja tudi okoliščino, da je v času storitve prekrškov mladoletni A. A. bil zaupan v vzgojo in varstvo očetu B. B., je ob upoštevanju 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sodbe kot celote mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, da zaključek, da storilki ni dokazan subjektivni element prekrška tj. odgovornost za storjeni prekršek, ne temelji na dejstvu, da je bil v času storitve prekrškov mladoletnik zaupan v vzgojo in varstvo svojemu očetu, temveč na tem, da je dokazano, da je bila storilka zadosti skrbna glede nadziranja mladoletnika pri zadevah, ki jih ureja ZMV-1 in da ji ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbi ali nadzorstva.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo, ki jo je storilka vložila zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Velenje št. 555009417319 z dne 12. 11. 2021 ter navedeno odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da ti bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1 oziroma predpisa, ki določa prekršek ter zaradi odločitve o sankcijah (1., 2. in 4. točka prvega odstavka 154. člena ZP-1). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilki izrekel globo v višini 200,00 EUR zaradi prekrška po tretjem odstavku 82. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), ki določa, da se z globo 200,00 EUR za prekršek kaznujejo starši, skrbniki oziroma rejniki, čigar otrok ali mladoletnik stori prekršek po tem zakonu, ki je posledica opustitve dolžne skrbi ali nadzorstva nad njim, pri čemer iz drugega odstavka 82. člena ZMV-1 izhaja, da opustitev dolžne skrbi ali nadzorstva nastopi zlasti tedaj, ko starši, skrbniki oziroma rejniki omogočijo, dovolijo ali dopustijo, da otrok ali mladoletnik ravna v nasprotju s tem zakonom.

5. Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno, da se je storilki očitalo, da je 7. 6. 2021 ob 15.40 uri v neposredni bližini objekta na naslovu ... opustila dolžno skrb oziroma nadzorstvo nad mladoletnim sinom A. A. , ki je kršil določila ZMV-1 in storil prekrške po šestem odstavku 35. člena, petem odstavku 41. člena ZMV-1, saj je tega dne vozil moped, ki je last B. B., pri tem pa navedeno vozilo ni imelo brezhibnih delujočih predpisanih delov in opreme. V izreku odločbe o prekršku se je storilki tudi očitalo, da bi le-ta morala poskrbeti, da njen otrok ne bi vozil tehnično neizpravno motorno vozilo v cestnem prometu oziroma onemogočiti, prepovedati ali preprečiti, da bi mladoletnik vozil tehnično neizpraven moped v cestnem prometu v času, ko je bil v njenem varstvu in skrbništvu.

6. Ker je storilka v zahtevi za sodno varstvo predvsem oporekala ugotovitvam, da je sin v navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil tehnično neizpraven moped, je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem storilke ter prič, prebiranjem izpodbijane odločbe o prekršku, obdolžilnega predloga PP Velenje z dne 7. 7. 2021, ki je bil vložen zoper mladoletnega A. A., odredbe za izredni tehnični pregled, poročila o tehničnem pregledu vozila z dne 7. 6. 2021 in vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Celju PR 930/2021. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da storilki očitani prekršek ni dokazan.

7. V 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje poudarilo, da je storilka odgovornost za prekršek ves čas zanikala in zatrjevala, da je storila vse, da do prekrška ne bi prišlo, da je izvajala dolžno nadzorstvo in da sinu udeležbe v cestnem prometu ne bi dovolila v kolikor bi vedela, da uporablja tehnično neizpravno vozilo, dolžno skrbnost storilke pa sta potrdili tudi obe zaslišani priči, tj. A. A. in njegov oče ter storilkin bivši partner C. C., ki sta skladno in prepričljivo izpovedali, da je storilka skrbna oseba in da takrat mladoletnemu sinu udeležbe v cestnem prometu ne bi dovolila, v kolikor bi vedela, da je sinovo motorno vozilo neizpravno. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da je dokazni postopek pokazal, da je bil sin v kritičnem obdobju pod skrbništvom očeta ter da se je občasno nahajal pri storilki zaradi česar storilka tudi ni imela ves čas nadzora nad sinom in njemu lastnimi predmeti in v isti točki obrazložitve zapisalo tudi, da glede na izveden dokazni postopek, zlasti glede na analizo zagovora, ki je potrjen z izpovedbama prič A. A. in C. C., ki sta bili po oceni sodišča prepričljivi, ob dejstvu, da storilka v kritičnem obdobju ni imela skrbništva nad mladoletnim sinom, ker je le-ta bil zaupan v vzgojo in oskrbo očetu ugotovilo, da storilki očitani prekršek v subjektivnem delu ni dokazan, ker ji ni mogoče s potrebno gotovostjo očitati, da je opustila dolžno skrb ali nadzorstvo nad takrat mladoletnim sinom A. A. pri zadevah, ki jih ureja ZMV-1. 8. Glede na povzeto obrazložitev se ni mogoče strinjati s pritožbenimi očitki, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi, da je v nasprotju z dokazi oziroma da so razlogi za ustavitev nerazumljivi. Iz izreka namreč povsem jasno izhaja, da je sodišče postopek o prekršku ustavilo zaradi nedokazanosti subjektivnega elementa prekrška tj. odgovornosti za prekršek, v izreku pa tudi niso podana notranja nasprotja.

9. Prav tako se ni mogoče strinjati s trditvami, da je izrek sodbe v nasprotju z dokazi, oziroma da so razlogi za ustavitev postopka nerazumljivi. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi omenja tudi okoliščino, da je v času storitve prekrškov mladoletni A. A. bil zaupan v vzgojo in varstvo očetu C. C., je ob upoštevanju 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sodbe kot celote mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, da zaključek, da storilki ni dokazan subjektivni element prekrška tj. odgovornost za storjeni prekršek, ne temelji na dejstvu, da je bil v času storitve prekrškov mladoletnik zaupan v vzgojo in varstvo svojemu očetu, temveč na tem, da je dokazano, da je bila storilka zadosti skrbna glede nadziranja mladoletnika pri zadevah, ki jih ureja ZMV-1 in da ji ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbi ali nadzorstva, ker naj bi omogočila, dovolila ali dopustila, da je mladoletnik ravnal v nasprotju s tem zakonom, ko je v cestnem prometu vozil tehnično neizpravno vozilo.

10. Prekrškovni organ sicer pravilno izpostavlja, da glede na določbe 82. člena ZMV-1 ter določbe Družinskega zakonika (DZ) za prekršek po tretjem odstavku 82. člena ZMV-1 lahko odgovarjata oba starša, ker je starševska skrb celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj in zato starševska skrb pripada skupaj obema staršema, vendar to za pravilnost odločitve v predmetni zadevi ni odločilnega pomena. Storilka bi torej sicer lahko bila odgovorna za očitani prekršek, četudi je bil mladoletnik v času storitve prekrškov zaupan v vzgojo in varstvo svojemu očetu, vendar le, če bi bilo dokazano, da je dejansko opustila dolžno nadzorstvo nad ravnanjem mladoletnika v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti mladoletnika po ZMV-1 in mu omogočila, dovolila ali dopustila, da je mladoletnik ravnal v nasprotju z ZMV-1. 11. Ob izpostavljenih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da storilka sinu udeležbe v cestnem prometu ne bi dovolila, če bi vedela, da uporablja tehnično neizpravno vozilo, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da prekršek storilki v subjektivnem smislu ni dokazan in da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ter napačno uporabljeno materialno pravo. Zaključek sodišča prve stopnje namreč temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, in je tudi ustrezno obrazložen. Prav tako pa z izpodbijano sodbo, v nasprotju s pavšalni izraženim mnenjem prekrškovnega organa, ni prišlo do napačne odločitve o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku.

12. Glede na navedeno, ko so se pritožbene navedbe izkazale za neutemeljene in ko tudi uradni preizkus po 159. členu ZP-1 ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).