Jedro

Če sodišče zavrne dokazni predlog, ker so dejstva, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovala, že dokazana, pravice obrambe niso kršene.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene J.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 18.12.2001 obsojeni J.Z. in J.T. spoznalo za krivi pod točko 1 kaznivega dejanja poneverbe po 2. in 1. odstavku 245. člena v zvezi s 25. členom KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po 1. odstavku 240. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenkama je za kaznivo dejanje pod točko 1 po 2. odstavku 245. člena KZ določilo kazni eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 pa kazen en mesec zapora ter nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ vsaki izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da sta obsojenki dolžni nerazdelno plačati P. d.d. 16.072.259 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 8.1.1998 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi zagovornic obsojenk kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenkama naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zagovornica obsojene J.Z. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da je ta neutemeljena, saj v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obsojene J.Z. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da je podana kršitev zakona, očitno tista iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče v pravnomočni sodbi nepravilno uporabilo določbo o sostorilstvu iz 25. člena KZ. Z navedbami, da dejstvo, da sta bili soobsojenki v "kritičnem" času, obe zaposleni kot delavki gospodarske družbe P. d.d., P., v prodajalni M. v N.m., ne zadostuje za argumentirano ugotovitev, da sta očitani jima kaznivo dejanje storili kot sostorilki, da je iz podatkov, zbranih v kazenskem postopku, razvidno, da je delo v prodajalni potekalo tako, da je vsaka od obsojenk čez dan nekaj časa delo opravljala sama, prav tako tudi v času odsotnosti ene ali druge zaradi izrabe dopusta ali bolniškega staleža, da je bila obsojena J.Z. v letih 1993 in 1994 na porodniškem dopustu in je v tem času delo potekalo, ne da bi ta obsojenka sodelovala pri poslovanju in brez njenega vedenja, kaj se je s tem dogajalo, kar da je pomembno v zvezi s ponavljajočimi se trditvami sodnega izvedenca finančne stroke F.O. o tem, da je primanjkljaj nastajal dalj časa in se prikrival s ponarejenimi inventurami, zagovornica obsojene J.Z. ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za nadaljnje navedbe v zahtevi, da je za presojo, ali je šlo za skupno ali samostojno delovanje obsojenk, pomembna tudi okoliščina, da je imela obsojena J.Z. pred zaposlitvijo v navedeni prodajalni le dve kratkotrajni zaposlitvi in se pri gospodarski družbi P. d.d., P., zaposlila šele v letu 1990, da pa je soobsojena J.T. oseba z 20-letnimi izkušnjami z delom v trgovini, da obsojena J.Z. ni opravljala inventurnega popisa števila posameznih artiklov, ampak da je to počela soobsojenka, sama pa da je izračunavala le končno vrednost zalog, potem ko so bili vsi artikli že popisani.

Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v napadeni pravnomočni sodbi, izraža zagovornica obsojene J.Z. tudi, ko v zahtevi pravi, da se je sodišče, kljub temu da sta obsojenki samostojno opravljali delo v isti prodajalni, njuno ravnanje opredelilo kot sostorilstvo po 25. členu KZ in se tako izognilo ugotavljanju, katero je tisto ravnanje vsake od obsojenk, s katerim sta izpolnili zakonske znake kaznivih dejanj poneverbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 245. člena oziroma po 1. odstavku 240. člena KZ. Vložnica izpodbija dejansko stanje tudi z navedbami, da je sodišče preverilo, ali sta obsojenki čezmerno trošili denar, morebiti preživljali drage dopuste, posedovali dražje avtomobile, kakšno je stanje na njunih hranilnih knjižicah, pri čemer da se je izkazalo, da nobena od ugotovljenih okoliščin ne daje podlage za sklepanje, da sta obsojenki poneverili denar ali blago iz prodajalne v tako visokem znesku, kot ga je ugotovilo sodišče. Vložnica zavrača tudi ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da sta obsojenski postopoma jemali in si prilaščali gotovino ter trgovsko blago, saj da sodišče ni raziskalo, ali "naj bi si" obsojenki prilaščali denar, kako in v kolikšnem znesku, ali vrednostne papirje ali trgovsko blago, kar da v smislu izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja ni nepomembno. Vložnica pa ne upošteva, da je sodišče ugotovilo, da sta obsojenki kaznivo dejanje poneverbe storili v letu 1997, drugo kaznivo dejanje pa ob inventuri 3.1.1998, ko sta popisovali stanje zalog. Z vsemi temi navedbami zagovornica obsojene J.Z. po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak ponuja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je v napadeni pravnomočni odločbi sprejelo sodišče. Kršitev kazenskega zakona je podana, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Ni pa mogoče uveljavljati take kršitve na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki pa nima podlage v izpodbijani pravnomočni odločbi. Zato je treba ugotoviti, da vložnica v tem delu zahteve uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornica obsojene J.Z. v zahtevi tudi navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča predlagala izvajanje dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče v dokaznem postopku pred sodiščem s pomočjo izvedenca natančno ugotoviti način in obseg gibanja oziroma poslovanja z zalogami iz poslovnega leta 1996, ki so bile prenešene v naslednje leto. Sodišči prve in druge stopnje pa da sta takšne dokazne predloge pavšalno zavrnili kot nepotrebne in se pri tem sklicevali na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, ki se s temi okoliščinami v svojem mnenju sploh ni ukvarjal. Zato meni, da sta sodišči prekršili obsojenkino pravico do obrambe in ji z neizvedbo predlaganih dokazov onemogočili obrambo in dokazovanje postavljenih trditev. Vložnica tako po vsebini uveljavlja kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se po 1. odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je to določbo že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem ni mogoče preizkusiti utemeljenosti njenih trditev.

Čeprav zahtevi po natančni opredelitvi zatrjevane kršitve zagovornica obsojene J.Z. ni v celoti zadostila, saj ni pojasnila niti tega, katera dokaza obrambe je sodišče zavrnilo, je glede na vsebino vloženega izrednega pravnega sredstva mogoče razumeti, da pri tem misli na zavrnitev dokaznega predloga, podanega na glavni obravnavi (list. št. 307), da se pri gospodarski družbi, pri kateri sta bili obsojenki zaposleni, pribavijo podatki o artiklih, ki so bili kot zaloga iz leta 1996 prenešeni in se dejansko tudi prodajali v naslednjem koledarskem letu. Že v sklepu, izdanem v skladu s 5. odstavkom 299. člena ZKP, s katerim je na glavni obravnavi zavrnilo izvedbo tega dokaznega predloga, je sodišče obrazložilo, da je sodni izvedenec finančne stroke pojasnil, kako je ugotovil stanje zalog in kako so se te med letom spreminjale. Zavrnitev dokaznega predloga je dodatno pojasnilo tudi v drugem odstavku na peti strani prvostopenjske sodbe, ko je navedlo, da je izvedenec podatke o zalogah črpal iz dokumentacije o prometu, ki sta jo vodili obsojenki. Višje sodišče pa je takemu naziranju pritrdilo. Zato ne drži navedba zahteve, da je sodišče dokazni predlog zavrnilo s pavšalnimi navedbami, pač pa je iz take obrazložitve določno razvidno, da je tako ravnalo, ker so dejstva, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovala, že dokazana. Zato kršitev pravic obrambe, ki jo zatrjuje zahteva, ni izkazana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojene J.Z., niso podane, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojena J.Z. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere in zapletenost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.