Jedro

Takšna pritožbena formulacija pa ni sprejemljiva, saj je kršitev pravice do obrambe podana v primeru, ko pritožnik tehtno obrazloži, kako je uveljavljana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo s katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter, da v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, plača oškodovancu Z.M. znesek 43.000,00 EUR, sicer bo določena kazen tudi izrečena. Obdolženi J.T. pa je dolžan plačati oškodovancu Z.M. priglašenih premoženjskopravni zahtevek v višini 43.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2013 do plačila, vse pod izvršbo (pravilno po členu 105/II Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma, da jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo zagovornika obdolženega je pritožbeno sodišče o seji obvestilo obdolženega, njegovega zagovornika in tožilstvo ter sejo opravilo po četrtem odstavku 378. člena ZKP, v nenavzočnosti pravilno obveščenega obdolženca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik obdolženega uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ker sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj je lahko samo obdolženi storilec očitanega kaznivega dejanja oziroma so razlogi napadene sodbe, da je prav obdolženi storilec očitanega kaznivega dejanja nejasni oziroma vsaj v pretežni meri med seboj v nasprotju. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto jasno izhaja na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je prav obdolženi storilec očitanega mu kaznivega dejanja. Takšni zaključki pa posebej izhajajo iz točke 29 razlogov napadene sodbe. V čem naj bi bili razlogi napadene sodbe nejasni in v pretežni meri med seboj v nasprotju, kakor tudi katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni obrazložilo, pritožba ne konkretizira. Je pa očitno, da ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih tako objektivnih znakih, kakor tudi subjektivnem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ki jo prav tako uveljavlja zagovornik obdolženega, ki meni, da jo je sodišče prve stopnje storilo zato, ker je zavrnilo predlagane dokaze, ni podana. Za kršitev pravice do obrambe gre namreč takrat, ko sodišče prve stopnje zavrne predlagane dokaze, ne da bi v napadeni sodbi navedlo razloge o tem, zakaj jih je zavrnilo. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem zakaj je zavrnilo dokazne predloge, pri čemer pa ni prezreti, da zagovornik v pritožbi posebej navaja, da je zaradi zavrnitve predlaganih dokazov bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno oziroma vsaj nepopolno, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Takšna pritožbena formulacija pa ni sprejemljiva, saj je kršitev pravice do obrambe podana v primeru, ko pritožnik tehtno obrazloži, kako je uveljavljana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.

7. Kršitev materialnega zakona in sicer iz člena 371/1 ZKP, ki jo prav tako uveljavlja zagovornik, v pritožbi ostaja nekonkretizirana in neobrazložena. Kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

8. Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v trditvi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo kdo je kontaktiral z oškodovancem preko elektronske pošte, kdo je odprl račun v Avstriji in komu je F.K. izročil denar. To bi namreč morali ugotoviti že pristojni organi v fazi predkazenskega postopka, saj je bilo tekom kazenskega postopka ugotovljeno, da je telefonsko številko 031 ... uporabljal F.K., prav tako pa bi sodišče moralo pridobiti IP naslov računalnika, s katerim je bil kreiran elektronski naslov, pri čemer opozarja, da je F.K. že bil kaznovan za dejanje, ki ga je storil z drugimi osebami, kar sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ne omenja. Zagovornik se sklicuje tudi na zavrnjene dokazne predloge, ko se ponovno zavzema za to, da se opravi poizvedba pri mobilnem operaterju glede številke 068 ..., za katero tekom postopka ni bilo ugotovljeno čigava je bila. Po navedbah pritožbe namreč očitano kaznivo dejanje obdolžencu ni dokazano, kar dokazuje tudi predračun, ki je bil poslan oškodovancu in na katerem sta inicialki SH, kar nakazuje, da je to logotip družbe prejšnje lastnice S.H..

10. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi kritične, logične in življenjsko izkustvene presoje vseh izvedenih dokazov, izključilo kakršnokoli možnost, da bi bil storilec kaznivega dejanja edini družbenik in poslovodja družbe K. d.o.o., F.K., ki ga je na navedeno funkcijo postavil prav obdolženi, ki ga je tudi nadzoroval in je razpolagal z vso dokumentacijo, ki se nanaša na družbo K. d.o.o., odločno pa je zanikala, da bi opravila kakršenkoli posel v zvezi z prodajo tovornega vozila, je pa res, da je v času, ko je bila še družba K. d.o.o. v njeni lasti, njen logotip bil SH. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbi te priče, saj ni našlo nobenega razloga, da ji ne bi. Očitno je obdolženi, da bi prikril dejanske okoliščine prodaje tovornega vozila zlorabil logotip družbe SH. Pa tudi sicer je izvedeni dokazni postopek dokazal, da je obdolženi očitno zlorabil zgolj ime F.K., ki ga je postavil za direktorja družbe K. d.o.o., ki je tudi opravila prepis pri notarki na ime F.K., kar je S.H. storila po izključnih navodilih obdolženega. Da je obdolženi želel skriti svojo identiteto dokazuje namreč okoliščina, da je F.K., ki ga je v bistvu srečal v gostilni in ki je „klošar“ postavil za direktorja družbe K. d.o.o., pri tem pa mu tudi povedal, da bo dvigoval denar iz TRR družbe K. d.o.o., in da bo za to uslugo dobil denar, kar je bilo za K. edino pomembno, saj je bil brez zaposlitve. Da je navedeno storil prav obdolženi je temu dokazano z njegovo prepoznavo, saj ga je F.K. prepoznal po fotografijah, kot to izhaja iz zapisnika o prepoznavi osebe, po fotografijah in iz katerega izhaja, da je F.K. kot osebo, ki mu je ponudila mesto direktorja družbe K. d.o.o., prepoznal J.T. K. je povedal, da je prepis lastništva družbe K. d.o.o. opravil z eno žensko, ki je prodajala družbo, med tem ko jih je obdolženi čakal v bližnjem lokalu. Ko je bila družba prepisana na njega mu je obdolženi tudi diktiral, kaj mora narediti in kaj mora podpisati, saj so povsod potrebovali njegov podpis, ker je bil direktor. Sam se ni ukvarjal z vsebino dokumentov, katere mu je sproti prinašal obdolženi. Po vsakem dvigu denarja je dobil provizijo. Kasneje sta do njega prišla dva nepoznana moška, za katera sicer ne more reči kdo ju je poslal, je pa po njunih navodilih tudi na avstrijski banki odprl TRR za družbo K. d.o.o., dvigoval denar in ga izročal njima. Skupaj z obdolženim pa je odšel v Ljubljano kjer sta uredila elektronski račun za bančno poslovanje družbe K. d.o.o.,vso dokumentacijo in ključek je nato izročil obdolžencu, po tem pa ga niso več klicali. Sam pa v imenu družbe K. d.o.o. ni sklepal nobenih poslov, iz elektronske pošte pa je videl, da se prodaja neko tovorno vozilo. Direktor družbe je bil zgolj na papirju, torej je bil slamnati direktor, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi izpovedbi te priče je sodišče prve stopnje sledilo, in pravilno zaključilo, da je bil obdolženi tudi v času dvigov denarja na banki, kot tudi v času naročila telefonske številke 031 ..., registracije kontaktnega e-mail naslova in odprtja bančnega računa v Avstriji v kontaktu s slamnatim direktorjem družbe F. K., kot to izhaja iz njunih medsebojnih telefonskih kontaktov, katere analizo je opravila policija, tekom kazenskega postopka pa tudi sodišče z vpogledom v CD. Da je prav obdolženi v času storitve očitanega kaznivega dejanja družbo dejansko vodil in nadzoroval njeno poslovanje, pa je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi tega, da je obdolženi 17. 1. 2013 od F.K. zahteval, da uredi za družbo elektronsko bančništvo, za kar ga je peljal na banko, nato pa mu je F.K. izročil vso dokumentacijo, iz katere izhaja, da je družba K. d.o.o. kot svoj kontaktni naslov uporabljala e-mail: K..d.o.o.@gmail.com, kot to izhaja iz priloge C1 spisa. Vse navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje dejstvo, ki je v nasprotju z zagovorom obdolženca, da uporabo tega naslova ni imel pod nadzorom, saj se dan začetka urejanja elektronskega bančništva ujema z dnevom pošiljanja predračuna oškodovancu dne 17. 1. 2013, ki je bil poslan iz zgoraj navedenega elektronskega naslova, kar vse vodi v zaključek, da je obdolženi vsebino poslanih sporočil poznal. Pri tem pa ni prezreti, da je F.K. povedal, da se je sodelovanje z obdolžencem zaključilo šele po tem, ko je bilo elektronsko bančništvo urejeno in ga od takrat več ni potreboval, saj ga obdolženi ni več klical. Ker sam ni imel denarja, je on klical obdolženega, ta pa mu je dejansko potem dal kakšnih 10, 20 EUR, kar jasno nakazuje na zaključek, da je obdolženi to storil v zahvalo za opravljene usluge F.K. Okoliščina, da sta do F.K. pristopila dva neznana moška, katerima je tudi izročil denar, ki ga je dvignil iz računa v Avstriji, pa nikakor ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje, ampak nakazuje na to, da je ta imel pomagače, očitno z namenom, da prikrije svojo vlogo pri očitanem kaznivem dejanju, ki je bila odločilna. Izveden dokazni postopek je namreč potrdil, da je bil obdolženi dejansko poslovodeča oseba družbe K. d.o.o., v imenu katere je tudi sklenil posel o prodaji tovornega vozila in pol priklopnika z oškodovancem, kateremu je po elektronski pošti tudi poslal predračun, fotografije vozil in dokumentov, s čimer je podkrepil svojo obljubo, da mu bo po prejemu kupnine vozili tudi dostavil, s čemer je oškodovanca preslepil, da je ta na TRR družbe K. d.o.o. nakazal 43.000,00 EUR, tovornega vozila in priklopnika pa ni prejel, niti mu ni bila vrnjena kupnina. Po nakazilu kupnine, pa je zanj obdolženi postal nedosegljiv in se na klice ni več oglašal. Navedeno je povedal oškodovanec, ki je v začetku januarja 2013 na internetni strani videl oglas za prodajo tovornega vozila in priklopnika, poklical na številko, ki je bila navedena v oglasu, ko se mu je oglasil moški, ki se je predstavil kot zaposleni v družbi K. d.o.o. Sicer se več ni spolnil kako se je predstavil kot F.P. ali J., denar pa je moral nakazati na banko v Avstriji. Okoliščina, da se oškodovanec ni spomnil kako se mu je moški s katerim je kontaktiral predstavil, pa glede na ostale izvedene dokaze nedvomno kaže na to, da je to bil obdolženi, saj je bil takrat direktor družbe slamnati direktor F.K., ki pa ni kontaktiral z nikomer, kot je povedal, ampak je vso dokumentacijo izročil obdolženemu, oškodovanec je še povedal, da po tem, ko mu vozili nista bili dostavljeni in je že nakazal denar se mu, ko je klical na družbo K. d.o.o., ni več nihče javil, ko pa je prišel v Maribor, na naslovu družbe ni našel nikogar, zato je podal ovadbo. Zato pritožba zagovornika, ki trdi, da obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano in da bi bilo potrebno ugotoviti še druge okoliščine sklenitve posla z oškodovancem ter se pri tem sklicuje na zavrnjene dokazne predloge, ne more biti uspešna, še posebej ne, ko skuša storitev očitanega kaznivega dejanja pripisati bivši lastnici družbe S.H. zato, ker so na predračunu bile inicialke SH. Navedeno namreč glede na izveden dokazni postopek nikakor ne potrjuje, da je kakorkoli bila vpletena S.H. oziroma njena družba SH K. d.o.o. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, kot že povedano, utemeljeno je sledilo izpovedbi priče F.K. glede kreiranja elektronskega naslova in predaje vse dokumentacije in ključka prav obdolžencu. Kot že navedeno je obdolženi zgolj izrabil ime F.K., ko ga je postavil za edinega družbenika in direktorja družbe K. d.o.o. z namenom, da pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja skrije svojo identiteto in krivdo za očitano kaznivo dejanje naprti njemu, kar pa mu ni uspelo, saj je izveden dokazni postopek pokazal, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja prav obdolženi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato pritožba, ki se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja ter se pri tem sklicuje na zagovor obdolženca, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na te razloge, navedene v točki 30 obrazložitve napadene sodbe, v preostalem v celoti tudi sklicuje in jim nima kaj dodati. Nobenega dvoma namreč ni, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem smislu, kakor tudi v subjektivnem, ko je obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

11. Iz navedenih razlogov in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Zagovornik graja tudi odločbo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji predvsem v delu, ko je bil obdolžencu naložen posebni pogoj, katerega obdolženi glede na premoženjsko stanje ne bo mogel izpolniti v roku dveh let, sodišče prve stopnje pa določitev posebnega pogoja v napadeni sodbi ni utemeljilo, s čimer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, s čimer meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Pri tem posebej opozarja, da je določitev posebnega pogoja nerazumna zato, ker je sodišče prve stopnje naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 43.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o določitvi posebnega pogoja, kot to izhaja iz točke 31 obrazložitve. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika, ko navaja, da je določitev posebnega pogoja zaradi tega, ker je sodišče obdolžencu naložilo vračilo premoženjskopravnega zahtevka, nerazumna, saj spregleda, da sodišče prve stopnje lahko določi posebni pogoj le tedaj, ko odloči tudi o premoženjskopravnem zahtevku, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede posebnega pogoja pravilna, pa tudi rok, ki ga je sodišče prve stopnje dalo obdolžencu za vrnitev povzročene škode oškodovancu je povsem ustrezna. Zato zagovornik, ki meni, da je ta rok prekratek in se očitno zavzema za podaljšanje roka za vrnitev koristi, ne more biti uspešen.

14. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu prvostopne sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti v skladu s členom 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).