Jedro

Tožnik upravičeno opozarja, da tožena stranka v postopku nadzora, ko je opravila ogled, ni z gotovostjo ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Za odločitev relevantne okoliščine je treba ugotoviti s stopnjo gotovosti, na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, ko tako določa zakon.

Tožena stranka je odločbo oprla zgolj na dejstvo, da moduli so in na domnevo, da bi lahko proizvodna naprava s takšnimi katakteistikami presegla neto nazivno moč iz deklaracije. Iz obrazložitve odločbe pa ne izhaja popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki mora biti ugotovljeno s stopnjo gotovosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo številka 434-159/2018-15/381 z dne 7. 6. 2019, se odpravi in vrne v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnik spremenil proizvodno napravo MFE A. 2 tako, da jo je dogradil, s čimer je povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 30,87 kW na 31,85 kW ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0101/0440/2014/0136/2014-3-341 z dne 14. 1. 2015 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 198,07 EUR brez DDV. Nadalje je odločila, da je tožnik dolžan v roku 30 dni od prejema te odločbe odpraviti kršitev tako, da vrne neupravičeno prejeto podporo v znesku 198,07 EUR (vrednost brez DDV) skupaj z zneskom DDV 43,58 EUR, in zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter je dolžan tožečo stranko obvestiti o odpravi kršitve ter priložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka v postopku nadzora 14. 6. 2018 ugotovila, da na strehi gospodarskega poslopja ni nameščeno 126 fotonapetostnih modulov (dejansko je bilo nameščenih 130 fotonapetostnih modulov) kot sicer izhaja iz podane dokumentacije v vlogi za izdajo deklaracije. Glede na ugotovljeno število fotonapetostnih modulov (130) in upoštevaje navedeno moč teh modulov in število ter moč razsmernika v vlogi, tožena stranka ugotavlja, da lahko proizvodna naprava s takimi karakteristikami presega nazivno neto električno moč iz deklaracije. Z ogledom in pridobitvijo podatkov o doseženi moči s strani elektrooperaterja Elektro D., d.d., je tožena stranka ugotovila, da je zavezanec za nadzor dogradil proizvodno napravo in s tem nedovoljeno povečal nazivno neto električno moč in proizvodnjo ter tako neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot bi smel glede na odločbo o dodelitvi deklaracije in odločbo o dodelitvi podpore.

3. Tožena stranka ni sledila tožniku, ki je v svoji izjavi navajal, da dodatno nameščeni fotonapetostni moduli na proizvodni napravi nikoli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje, ter da je učinkovitost proizvodnje naprave povečal z aktivnostmi čiščenja in hlajenja elektrarne v poletnih mesecih. Namreč glede na prejete podatke pristojnega elektrooperaterja o doseženi maksimalni moči proizvodne naprave je razvidno, da proizvodna naprava MFE A. 2 dosega moč 31,6 kW in ne 30,87 kW, kot je zavedeno v deklaraciji. Tako je tožena stranka, na podlagi podatkov o doseženi maksimalni moči proizvodne naprave, ugotovila, da je proizvodna naprava ob obratovanju presegala nazivno neto moč glede na nazivno neto moč navedeno v deklaraciji. Tožena stranka ugotavlja, da je zaradi nedovoljenega povečanja moči proizvodne naprave in posledično večje proizvodnje električne energije v proizvodni napravi, zavezanec za nadzor neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo, kot če bi bila električna moč proizvodne naprave skladna z izdano deklaracijo za proizvodno napravo in odločbo o dodelitvi podpore. Zavezanec za nadzor je nedovoljeno spremenil nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 30,87 kW na 31,85 kW, sprememba pa je bila izvedena po izdaji odločbe o dodelitvi podpore. O ključni spremembi, ki vpliva na višino dodeljene podpore, pa zavezanec za nadzor ni obvestil tožene stranke kot to določa 365. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1). Poleg same kršitve petega odstavka 365. člena EZ-1 je zavezanec za nadzor neupravičeno prejemal javna sredstva v višini, ki mu glede na odločbo o dodelitvi podpore ne pripadajo in s tem pridobil nedovoljeno državno pomoč.

4. Tožnik izpodbija odločbo, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo posledično materialno pravo napačno uporabljeno. Poudarja, da sončna elektrarna MFE A. 2, dejansko obratuje na podlagi 126 fotonapetostnih modulov, vsakega z močjo 245 W, nameščenih na strehi gospodarskega objekta in je ni dogradil ter s tem povečal njeno neto nazivno moč. Ne zanika, da so na strehi gospodarskega objekta, na kateri se nahaja naprava MFE A. 2, nameščeni dodatni štirje moduli, vendar poudarja, da dodani moduli ne povečujejo nazivne električne moči naprave MFE A. 2 in s tem tudi ne proizvodnje električne energije, namenjene trgu. Sporni moduli so bili namenjeni za priklop samooskrbe, za lastno rabo, vendar nikoli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje. Tožnik namreč zanje ni prejel soglasje za priključitev samooskrbe z električno energijo.

5. Tožnik poudarja, da pooblaščeni osebi tožene stranke niti nista ugotavljali, ali so sporni dodatni moduli priklopljeni ali ne, prav tako ne ogleda modulov in povezav konektorjev na strehi oz. ogledom strehe. Tožena stranka je odločbo oprla zgolj na dejstvo, da moduli so in na domnevo, da bi lahko proizvodnja naprava s takšnimi karakteristikami presegla nazivno neto električno moč iz deklaracije. Uradni osebi sta, ob tožnikovem prihodu, ogled že zaključili in si strehe nista želeli ogledati, kar je tožnik navedel v pisni izjavi, z dne 10. 1. 2019, ko je toženi stranki tudi predlagal ogled strehe. Opozarja, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je do ugotovitve o povišanju nazivne moči naprave prišla zgolj na podlagi podatkov pristojnega elektrooperaterja o doseženi maksimalni moči naprave. Tak argument ne zdrži resne strokovne presoje. Opozarja na dovoljena odstopanja skladno s pogodbo z Borzen d.o.o. ter na Pravili za delovanje centra za podpore (pravila). Navedeno potrjuje, da so odstopanja v proizvodnji posamezne elektrarne lahko tudi mnogo višja od deklaratorne moči elektrarne, zato se, zgolj na podlagi podatkov elektrooperaterja, nikakor ne more niti na ravni približka ugotoviti, ali ima naprava povečano moč ali ne. To bi se morda dalo ugotoviti samo v primeru, ko bi bil vsak posamezen modul priklopljen na električno omrežje in sporočal podatke, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo. Glede na navedbo tožene stranke, da je bilo ugotovljeno, da naj bi se moč proizvodnje MFE A. 2, glede na podatke elektooperaterja, povečala za 0,98 kW, je povsem jasno, da bi takšno proizvodnjo lahko dosegla tudi mnogo šibkejša naprava. V tem primeru bi se povečanje moči elektrarne lahko izkazalo zgolj z ogledom strehe in ugotovitvijo, ali so dodatni moduli priklopljeni ali ne. Opozarja še, da je lokacija elektrarn nadpovprečno dobra, zaradi česar je tudi njun izkoristek nadpovprečen. Predlaga odpravo odločbe in priglaša stroške.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah poudarja, da je tožniku kot lastniku proizvodnje naprave A. 2, nazivne električne moči 30,87 kW, bila z odločbo tožene stranke št. 135-05-0101/0440/2014 z dne 3. 11. 2014 izdana deklaracija za proizvodno napravo. Na podlagi vložene vloge pa mu je bila 14. 1. 2015 s strani tožene stranke izdana še odločba o dodelitvi podpore za elektriko, proizvedeno v proizvodni napravi, št. 136-05- 0101/0440/2014/0136/2014 -3-341. Tožena stranka je na podlagi 421. člena EZ-1 med drugim pooblaščena za izvajanje nadzora nad imetniki deklaracij in prejemniki podpor in je 14. 6. 2018 po uradni dolžnosti uvedla nadzor nad tožnikom. Po zaključenem nadzornem postopku in izvedenem ugotovitvenem postopku je ugotovila, da proizvodna naprava ne sestoji iz 126 fotovoltaičnih modulov, kot je navedeno v odločbi o izdaji deklaracije, temveč je bila dograjena tako, da sestoji iz 130 fotovoltaičnih modulov. Z dograditvijo je tožnik povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 30,87 kW (kot izhaja iz deklaracije) na 31,85 kW. S tem je proizvedel več električne energije, kot je dovoljeno glede na odločbo o dodelitvi podpore v povezavi z izdano deklaracijo ter posledično prejel več podpore, kot bi jo smel glede na odločbo o dodelitvi podpore. Tožena stranka je obseg dodatno proizvedene količine električne energije, ki je bil posledica nedovoljeno dodatno nameščenih fotovoltaičnih modulov, ugotovila med nadzornim postopkom in iz tega naslova na podlagi 375. člena EZ-1 izdala izpodbijano odločbo, s katero je ugotovila vrednost neupravičeno prejete podpore v skupnem znesku.

7. Poudarja, da navedba tožnika, da so 4 fotovoltaični moduli namenjeni za priklop samooskrbe in da le-ti nikoli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje, ne drži, tožnik ni predložil odločbe o zavrnitvi vloge za samooskrbo. Izpostavlja, da je po ugotovljenih razhajanjih glede števila fotovoltaičnih modulov, ki sestavljajo proizvodno napravo, glede na dejansko ugotovljeno stanje (130) in podatke v odločbi o deklaraciji (126), tožena stranka zaprosila Elektro D., za podatke o največji doseženi električni moči v posameznem mesecu za predmetno proizvodno napravo. Iz pridobljenih podatkov je bilo razvidno, da proizvodna naprava od leta 2015 dalje presega nazivno električno moč 30,87 kW, ki je bila opredeljena v deklaraciji za proizvodno napravo, saj je dosegla celo moč 31,60 kW (april 2016). Pridobljeni podatki tako ne potrjujejo navedb tožnika, da 4 fotovoltaični moduli niso oziroma niso bili priključeni, tega pa ni zatrjeval niti ob ogledu in ni zahteval ogleda strehe, to pa sedaj ni relevantno, saj se kršitve nanašajo na obdobje od marca 2015 do maja 2017. Poudarja, da je proizvodna naprava v deklaraciji omejena na obratovanje, ki ne presega nazivne električne moči proizvodne naprave. Nazivna električna moč za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, je tista neto nazivna električna moč, ki je definirana s strani proizvajalca opreme (v primeru tožnika modulov in razsmernikov) in s katero lahko proizvodna naprava pri optimalnih razmerah trajno obratuje. V tožnikovem primeru je nazivna električna moč proizvodne naprave opredeljena s številom fotovoltaičnih modulov (126) ter njihove nazivne moči, katera je podana v tehnični dokumentaciji proizvajalca fotovoltaičnih modulov Trina Solar TSM 245 in znaša 245W, kar pomeni da neto nazivna električna moč proizvodne naprave, ki jo sestavlja 126 fotovoltaičnih modulov, znaša 30,87 kW. Iz tehničnih podatkov vgrajenega razsmernika (Kačo Powador 39.0 TL3 moči 33,3 kVA) izhaja, da lahko razsmernik obratuje z največjim izkoristkom s katerim lahko razsmernik obratuje 98 %. Upoštevaje navedeno, lahko proizvodna naprava v optimalnih razmerah trajno obratuje z največ 30,25 kW električne moči (neto nazivna električna moč proizvodne naprave x največji izkoristek razsmernika). Glede na pridobljene merilne podatke pristojnega elektrooperaterja, iz katerih izhaja, da je proizvodna naprava večkrat obratovala z močjo višjo od 30,25 kW, je mogoče brez dvoma zaključiti, da je proizvodna naprava obratovala z več dodatno priklopljenimi fotovoltaičnimi moduli kot bi smela glede na veljavno deklaracijo. Glede na navedeno in s tehničnega vidika podkrepljeno, tudi ni mogoče slediti navedbam tožnika, da je povečana obratovalna moč proizvodne naprave posledica čiščenja fotovoltaičnih modulov s cisterno za razvoz gnojnice ter hkratnega hlajenja le-teh. S temi ukrepi se ne more vplivati na tehnične karakteristike proizvodne naprave, to je na povišanje električne moči oziroma obratovanje proizvodne naprave z višjo nazivno električno močjo. Dodaja, da je proizvajalec dolžan sporočati vsa dejstva v zvezi s proizvodno napravo, nastala po izdaji odločbe o podpori in po izdaji deklaracije.

**Glede datuma odločitve sodišča**

8. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 20. 4. 2022, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave strankama vročen 25. 4. 2022. 5-dnevni rok za ugovor je, glede na določbo petega odstavka 111. člena ZPP1 v zvezi s 22. členom ZUS-1, potekel dne 3. 5. 2022, s čemer je postal prepis dokončen. Sodišče je sodno odločbo tako izdalo na dne 3. 5. 2022, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnika v prilogah od A1 do A12 ter predložene listine tožene stranke od B4 do B7. Sodišče je na naroku tožnika tudi zaslišalo. Ostale dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne za razsojo. Tako je bilo potrebno zavrniti dokazni predlog z zaslišanjem priče B. B., saj tožnik po pozivu sodišča v danem roku ni sporočil naslova priče, v skladu z zahtevo iz 236. člena ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1, prav tako sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom naprave, zaslišanjem priče C. C. ter angažiranjem izvedenca ustrezne stroke, nadalje tudi ne dokaza s poizvedbo pri pristojnem elektrooperaterju o morebitni vložitvi vloge za izdajo soglasja za samooskrbo in odločitvi o vlogi, z vpogledom spletne strani tožene stranke glede napovedi položaja proizvodnih naprav OVE in SPTE, saj to v zadevi glede na ugotovljene kršitve, ki so razvidne iz obrazložitve v nadaljevanju, ni bilo potrebno.

**O tožbi**

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je med strankama v bistvenem sporno ali je tožena stranka v postopku nadzora pravilno ugotovila, da je tožnik spremenil predmetno proizvodno napravo tako, da jo je brez soglasja dogradil in povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave iz 30,87 kW na 31,85 kW ter zaradi te spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore 136-05-0101/0440/2014/0136/2014-3-341 z dne 14. 1. 2015 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov v skupni višini 198,07 EUR. Tožnik prvenstveno navaja, da uradni osebi tožene stranke nista opravili ogleda modulov in povezav konektorjev na strehi in da odločba temelji na domnevi, da moduli so in da bi lahko proizvodna naprava s takšnimi karakteristikami presegla neto nazivno moč iz deklaracije.

12. Tožena stranka namreč zatrjuje, da je na podlagi četrtega odstavka 365. člena v zvezi z 421. členom EZ-1 v postopku nadzora ugotovila, da tožnik, ki s predmetno proizvodno napravo proizvaja električno energijo iz obnovljivih virov in je prejemnik podpore za električno energijo iz obnovljivih virov, toženi stranki ni sporočil vseh dejstev, ki so nastala po izdaji odločbe o dodelitvi podpore in ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije (peti odstavek 365. člena EZ-1) oz. vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino in obdobje prejemanja (prvi odstavek 375. člena EZ-1). S tem je tožnik kršil določbe petega odstavka 365. člena in prvega odstavka 375. člena EZ-1. Tožnik je po povedanem neupravičeno prejemal javna sredstva (podporo za električno energijo iz obnovljivih virov), do katerih, glede na odločbo o dodelitvi podpore, ni bil upravičen in je s tem pridobil tudi nedovoljeno državno pomoč. Posledično mu je toženka na podlagi petega odstavka 375. člena EZ-1 naložila, da mora znesek neupravičeno prejetih sredstev podpore za električno energijo iz obnovljivih virov vrniti v 30 dneh od dokončnosti odločbe.

13. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka glede na podana pooblastila iz 421. člena EZ-12 opravila nadzor z ogledom proizvodne naprave dne 14. 6. 2018, kar je vse razvidno iz zapisnika z dne 2. 8. 2018. Glede vprašanj postopka nadzora se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor (drugi odstavek 422. člena EZ-1). Pooblaščena oseba agencije pri opravljanju nalog nadzora samostojno vodi postopek ter izdaja odločbe in sklepe v upravnem in prekrškovnem postopku (drugi odstavek 425. člena EZ-1). Glede na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ima inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pri fizični ali pravni osebi, pri kateri opravlja inšpekcijski nadzor, pravico: -pregledati prostore, objekte, postroje, naprave, delovna sredstva, napeljave, predmete, blago, snovi, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente ter poslovanje in dokumentacijo državnih organov, gospodarskih družb, zavodov, drugih organizacij in skupnosti ter zasebnikov, - vstopiti na parcele in zemljišča fizičnih in pravnih oseb. Inšpektor ima pravico brez predhodnega obvestila ter brez dovoljenja zavezanca oziroma njegove odgovorne osebe, ne glede na delovni čas, vstopiti v prostore in objekte, na zemljišča in parcele ter k opremi in napravam iz prejšnjega člena, če z zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek 20. člena ZIN). Glede na navedeno tako ni bila tožniku kršena pravica iz 36. člena Ustave RS, saj je tožena stranka imela zakonska pooblastila za vstop v poslovne prostore, ter pregled objektov in naprav.

14. Iz zapisnika z dne 2. 8. 2018, ki je bil zapisan po ogledu, je med drugim navedeno, da je bil ogled opravljen v prisotnosti tožnika, s čemer se sicer tožnik ne strinja, ker pravi, da se je ogled ob njegovem prihodu že zaključil, vendar navedeno v zadevi ni bistveno. Med strankama ni sporno, da je v času ogleda bilo ugotovljeno, da je bilo na strehi objekta tožnika nameščenih 130 fotonapetostnih modulov, in ne 126, kot sicer izhaja iz deklaracije in na podlagi česar je bila tožniku dodeljena podpora.

15. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da je spremenil proizvodno napravo z namestitvijo 4 dodatnih modulov, saj poudarja, da moduli niso bili priklopljeni in zato ne spreminjajo neto nazivne moči in s tem tudi ne proizvodne električne energije, namenjene trgu. Obstoj modulov samih po sebi še ne pomeni povečanje nazivne električne moči. Tožnik opozarja, da se zgolj na podlagi podatkov elektrooperaterja ne more na ravni približka ugotoviti, ali ima naprava povečano moč ali ne.

16. Poudariti je, da je organ pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da je potrebno v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon.

17. Tožnik upravičeno opozarja, da tožena stranka v postopku nadzora, ko je opravila ogled, ni z gotovostjo ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Za odločitev relevantne okoliščine, pa naj se te nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, relevantnega za uporabo materialnega prava, ali za odločitev o procesnih vprašanjih, je treba ugotoviti s stopnjo gotovosti, na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, ko tako določa zakon.

18. V obravnavanem primeru ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma po presoji sodišča to vsaj ni razvidno iz razlogov izdane odločbe. Ves postopek je namreč sporno, ali je tožnik z namestitvijo dodatnih modulov res spremenil proizvodno napravo tako, da je povečal njeno neto nazivno moč in s tem presegel neto nazivno moč iz deklaracije, s čemer je prejel več podpore kot mu gre po dodeljeni odločbi. To naj bi se po presoji sodišča na prvem mestu ugotavljalo z ogledom na kraju samem ter s pridobitvijo podatkov od elektrooperaterja. Na ogledu je bilo ugotovljeno, kot sledi iz zapisnika o ogledu z dne 2. 8. 2018, da proizvodno napravo sestavlja med drugim tudi 130 fotonapetnostnih modulov, pri čemer moč na dan ogleda ni bilo mogoče odčitati. Ob primerjavi podatkov, ki so bili poslani kot priloga v vlogi za izdajo deklaracije za proizvodno napravo ter podatkov o ogledu, je tožena stranka ugotovila, da se podatki razhajajo po številu modulov, in sicer ni nameščenih 126 modulov, kot izhaja iz deklaracije, ampak 130 modulov.

19. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je po opravljenem vpogledu v deklaracijo proizvodne naprave razvidno, da gre za proizvodno napravo neto nazivne moči 30,87 kW. Iz poslane vloge za pridobitev deklaracije za proizvodno napravo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE) (v nadaljevanju Vloga) ter priloženih prilog tej vlogi, ki jo je agencija prejela dne 30. 7. 2014, je razvidno, da sončno elektrarno MFE A. 2 sestavlja 126 fotonapetostnih modulov moči 245 W, nameščenih na strehi gospodarskega objekta ter razsmernik moči 33,3 KVA. Proizvajalcu je bila dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje za nazivno električno moč proizvodne naprave 30,87 kW. Zavezanec za nadzor je pridobil tudi soglasje elektrooperaterja Elektro D., d. d. za priključitev št. 569983 z dne 25. 7. 2013, ki je obvezna priloga vloge za izdajo deklaracije, kjer je navedena moč elektrarne 30,87 kW. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je dne 14. 6. 2018 pooblaščena oseba agencija opravila ogled proizvodne naprave. O ugotovitvah ob ogledu in vpogledu v spisovno dokumentacijo predmetne proizvodne naprave, ki se hrani pri agenciji, je bil sestavljen zapisnik št. 434-159/2018-3/381 z dne 2. 8. 2018, ki ga je zavezanec za nadzor prejel dne 20. 8. 2018. Ob ogledu proizvodne naprave dne 14. 6. 2018 je pooblaščena oseba agencije ugotovila, da na strehi gospodarskega poslopja ni nameščeno 126 fotonapetostnih modulov (dejansko je bilo nameščenih 130 fotonapetostnih modulov) kot sicer izhaja iz podane dokumentacije v vlogi za izdajo deklaracije. Glede na ugotovljeno število fotonapetostnih modulov (130) in upoštevaje navedeno moč teh modulov in število ter moč razsmernika v vlogi, agencija ugotavlja, da lahko proizvodna naprava s takimi karakteristikami presega nazivno neto električno moč iz deklaracije.

20. Nadalje se tožena stranka opredeljuje do izjave tožnika, da novi moduli niso priklopljeni ter da je tožnik z vzdrževanjem dosega večjo učinkovitost elektrike. Pooblaščena oseba agencije za nadzor je ugotovila, da izjava zavezanca za nadzor ni resnična, saj je glede na prejete podatke pristojnega elektrooperaterja o doseženi maksimalni moči proizvodne naprave razvidno, da proizvodna naprava MFE A. 2 dosega moč 31,6 kW in ne 30,87 kW kot je zavedeno v deklaraciji. Tako je agencija, na podlagi podatkov o doseženi maksimalni moči proizvodne naprave ugotovila, da je proizvodna naprava ob obratovanju presegala nazivno neto moč glede na nazivno neto moč navedeno v deklaraciji. Zavezanec za nadzor je s tem, ko je bila povečana moč proizvodne naprave in o tem ni obvestil agencije skladno s petim odstavkom 365. člena EZ-1, kršil peti odstavek 365. člena EZ-1. 21. Tožnik upravičeno opozarja, da je tožena stranka odločbo oprla zgolj na dejstvo, da moduli so in na domnevo, da bi lahko proizvodna naprava s takšnimi katakteistikami presegla neto nazivno moč iz deklaracije. Iz obrazložitve odločbe pa ne izhaja popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki mora biti ugotovljeno s stopnjo gotovosti, kot to zahteva 8. člen ZUP.

22. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer pomanjkljivost obrazložitve želela odpraviti. Navajala je namreč, da v tožnikovem primeru je nazivna električna moč proizvodne naprave opredeljena s številom fotovoltaičnih modulov (126) ter njihove nazivne moči, katera je podana v tehnični dokumentaciji proizvajalca fotovoltaičnih modulov Trina Solar TSM 245 in znaša 245W, kar pomeni da neto nazivna električna moč proizvodne naprave, ki jo sestavlja 126 fotovoltaičnih modulov, znaša 30,87 kW. Iz tehničnih podatkov vgrajenega razsmernika (Kačo Powador 39.0 TL3 moči 33,3 kVA) izhaja, da lahko razsmernik obratuje z največjim izkoristkom s katerim lahko razsmernik obratuje 98 %. Upoštevaje navedeno, lahko proizvodna naprava v optimalnih razmerah trajno obratuje z največ 30,25 kW električne moči (neto nazivna električna moč proizvodne naprave x največji izkoristek razsmernika). Glede na pridobljene merilne podatke pristojnega elektrooperaterja, iz katerih izhaja, da je proizvodna naprava večkrat obratovala z močjo višjo od 30,25 kW, je mogoče brez dvoma zaključiti, da je proizvodna naprava obratovala z več dodatno priklopljenimi fotovoltaičnimi moduli kot bi smela glede na veljavno deklaracijo. Glede na navedeno in s tehničnega vidika podkrepljeno, tudi ni mogoče slediti navedbam tožnika, da je povečana obratovalna moč proizvodne naprave posledica čiščenja fotovoltaičnih modulov s cisterno za razvoz gnojnice ter hkratnega hlajenja le-teh. S temi ukrepi se ne more vplivati na tehnične karakteristike proizvodne naprave, to je na povišanje električne moči oziroma obratovanje proizvodne naprave z višjo nazivno električno močjo.

23. Pojasniti je, da je odgovor na tožbo namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe. Poleg tega bi bila z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, tožniku tudi odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva.

24. Sodišče je glede na vse navedeno tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje.

**O stroških**

25. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu.3 Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, ker je bila zadeva rešena na naroku in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, stroški v višini 385,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV (odvetnica je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika Obligacijskega zakonika). Tožnik je v postopku vložil več pripravljalnih vlogo, vendar sodišče presoja, da te niso bile potrebna v smislu 4. člena Pravilnika, saj je pravno relevantne navedbe v predmetni zadevi vložil tožnik v celoti utemeljil že v tožbi, zato sodišče tožniku za te vloge ne priznava dodatnih stroškov.

26. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Navedena določba pravi, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Ker bi tako v konkretnem primeru rok iztekel na soboto na 30. 4. 2022, se glede na zakonsko določbo izteče s pretekom prvega prihodnjega delovnika, kar pa je glede na praznike 3. 5. 2022. 2 Ta določa, da agencija nadzira izvajanje določb tega zakona s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, razen v primerih, ki po tem zakonu spadajo v pristojnost posameznih pristojnih inšpekcij. Agencija nadzira tudi izvajanje določb uredb Evropske unije s področja notranjega trga z elektriko in zemeljskim plinom. Agencija vodi postopek nadzora in izreka nadzorne ukrepe po uradni dolžnosti. 3 Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.