Jedro

Poroštveno razmerje je akcesorno posojilnemu; gre za pravno in ekonomsko povezano razmerje, zaradi česar ni možno, da se poroštveno razmerje presoja po drugem pravu kot posojilno razmerje (glede katerega sta se stranki dogovorili za uporabo slovenskega prava).

Pritožniki niso izkazali nobenega aktivnega namernega ravnanja tožene stranke v smeri povzročitve zatrjevane zmote glede poroštvene zaveze, niti jih tožena stranka glede tega ni držala v zmoti z namenom, da bi jih napeljala k sklenitvi sporne pogodbe. Nasprotno: tožniki so bili tisti, ki ob sklepanju predmetne pogodbe niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (skrbnost dobrega gospodarja oziroma v primeru četrtega tožnika dobrega gospodarstvenika; 6. člen OZ). Ker pri prevzemanju poroštvene obveznosti niso ravnali s potrebno skrbnostjo, njihova zatrjevana zmota ni opravičljiva niti nezakrivljena. Ni namreč življenjsko pričakovati, da kdorkoli podpiše pogodbo v tujem jeziku, vedoč, da ne pozna jezika in posledično tudi ne vsebine, ne da bi pred tem pri vsaj enem od podpisnikov, ki slovensko razume, preveril, kaj konkretno podpisuje. Še toliko manj to velja za pravno osebo.

Prevaro je mogoče storiti le namerno in sicer mora prevarant spraviti v zmoto drugega zato, da bi ga napeljal k sklenitvi pogodbe. Prevara je zvijačna povzročitev zmote pri nasprotni stranki. Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o zmoti tožnikov, je jasno, da tudi o prevari, kot kvalificirani obliki zmote, ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.822,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek (na ugotovitev delne ničnosti pogodbe oziroma delno razveljavitev pogodbe) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da sta tožena stranka in družba M. d. o. o. (v nadaljevanju: M. d. o. o.) kot posojilojemalka, 14. 6. 2011 sklenili kreditno pogodbo / R št. 5119/001231-00, s katero so se prvo do četrto tožnik in D. P. zavezali kot poroki, prav tako ne, da so bili v času sklenitve posojilne pogodbe prvo do tretje tožniki in D. P. družbeniki posojilojemalca, prvi tožnik pa edini družbenik četrtega tožnika.

6. Sodišče prve stopnje je primarni in podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tožniki pri sklepanju posojilne pogodbe, s katero so se zavezali kot poroki, niso bili ne v zmoti, ne prevarani s strani tožene stranke, zaradi česar pogodba ni niti (delno) nična niti izpodbojna. Razlogi sodbe so življenjsko logični, jasni in skladni, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa temelji na pravilno izvedenem dokaznem postopku, zaradi česar se višje sodišče razlogom izpodbijane sodbe v celoti pridružuje.

O procesnih kršitvah:

7. Pritožniki sodišču prve stopnje uvodoma očitajo, da ni izvedlo (vseh) predlaganih dokazov, posledično pa naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Štejejo tudi, da je sodišče dokazne predloge zavrnilo brez obrazložitve.

8. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov (za zaslišanje tožnikov in prič). Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, katere konkretne dokaze je izvedlo ter, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj je bilo že na podlagi listinskih dokazov dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno (3. točka obrazložitve). Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ni niti nepopolna niti površna ali pavšalna, saj je jasno, da je sodišče dokazni predlog (za zaslišanje strank in prič) zavrnilo, ker je že na podlagi (konkretno navedenih) dokaznih listin ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva.

9. Odločitev sodišča, da ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka; zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico (le) zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je prepuščena sodišču (213. člen ZPP), pravilnost te odločitve pa presodi pritožbeno sodišče glede na to, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno.

O uporabi prava:

10. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo prava, saj meni, da pri presoji poroštva ne bi smelo uporabiti slovenskega prava oziroma se pri presoji, katero pravo uporabiti, opreti na Zakon o mednarodnem zasebnem pravi (ZMZPP), pač pa bi moralo upoštevati Uredbo (ES) št. 593/2008 z dne 2008 (Uredba Rim I).

11. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ne le, da se je v tem postopku tožeča stranka sama sklicevala na ZMZPP in Obligacijski zakonik, Uredbe Rim I pa vse do pritožbe ni omenjala, tudi sicer uporaba slednja v konkretnem primeru ne pride v poštev.

12. Drži sicer pritožbena navedba, da Uredba Rim I ne vsebuje določbe, ki bi za akcesorne pravne posle odkazovala na uporabo prava, ki se uporablja za glavni pravni posel, prav tako, da člen 3 Uredbe Rim I dopušča, da pogodbeni stranki izbereta pravo zgolj za del pogodbe. Taka (delna) izbira pa je mogoča le, ko je pogodba dejansko sestavljena iz več pogodbenih razmerij, ki so med seboj pravno in ekonomsko neodvisna, in sicer tako, da presoja po različnih predpisih ne more pripeljati do nasprotujočih si zaključkov. Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre, saj ni nobenega dvoma, da ne gre za medsebojno pravno in ekonomsko neodvisni razmerji.

13. Poroštveno razmerje je akcesorno posojilnemu; gre za pravno in ekonomsko povezano razmerje, zaradi česar ni možno, da se poroštveno razmerje presoja po drugem pravu kot posojilno razmerje (glede katerega sta se stranki dogovorili za uporabo slovenskega prava). Tudi sicer mora biti izbira prava izrecno izražena ali mora jasno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera (1. odstavek člena 3 Uredbe Rim I). Na podlagi česa bi bil mogoč zaključek, da sta stranki za presojo poroštva izbrali drugačno pravo kot za presojo posojilnega razmerja (v odsotnosti izrecnega pogodbenega določila o izbiri), tožeča stranka ni pojasnila ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi. Pritožbeni očitek zato tudi iz tega razloga ni utemeljen.

Glede napake volje – zmote in poznavanja vsebine posojilne in poroštvene pogodbe:

14. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je bila pri sklepanju posojilne pogodbe v zmoti, saj naj ne bi poznala njene vsebine. Sodišču prve stopnje je očitala, da je nepravilno upoštevalo elektronsko sporočilo, ki ga je drugi tožnik poslal J. L., takratnemu predsedniku uprave tožene stranke. Pritožnik trdi, da ga je poslal 12. 5. 2011 z namenom pridobitve ponudbe za kredit za družbo M. d. o. o., ker pa od tožene stranke ni prejel odgovora, je štel, da se s ponudbo ne strinja, zaradi česar predmetno sporočilo ni bilo več relevantno.

15. Pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Ne le, da je bilo sporno elektronsko sporočilo, v katerem je eden izmed družbenikov napovedal, da bodo za kreditno obveznost M. d. o. o. jamčili vsi družbeniki osebno, toženi stranki poslano zgolj en mesec pred sklenitvijo posojilne pogodbe (sklenitev le-te z vsebino, kakršna izhaja iz predmetnega sporočila, kaže na to, da je tožena stranka ponudbo sprejela), tudi sicer iz spornega elektronskega sporočila ne izhaja, da bi morala tožena stranka na ponudbo (pisno) odgovoriti oziroma, da se veljavnost le-te veže na izrecen sprejem ponudbe še pred sklenitvijo kreditne pogodbe.

16. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam v delu, v katerem pritožniki poskušajo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil vsem tožnikom nastanek poroštvene zaveze znan. Dejstvo, da je en izmed porokov (D. P.) Slovenec, ki je nedvomno zagotovo moral razumeti besedilo posojilne pogodbe, je le ena izmed okoliščin, ki potrjuje vedenje o nastanku poroštvene zaveze. Iz neprerekanih navedb tožene stranke (214. člen ZPP) namreč izhaja, da je bila poroštvena zaveza v prvotnem osnutku pogodbe neomejena in torej za toženo stranko bolj ugodna kot tista, ki je bila po spremembi podpisana na sestanku 14. 6. 2011. Življenjsko nelogično je, da bi tožena stranka sama sebi v škodo spreminjala pogodbo (na način, da bi bil kredit slabše zavarovan); tudi sicer pa pritožniki z ničemer niso pojasnili, kakšen interes bi vodil toženo stranko, da neomejeno poroštveno zavezo tožnikov (samoiniciativno) spreminja na način, da se ta zaveza omeji po višini.

17. Nepojasnjeno je ostalo tudi vprašanje, zakaj bi tožniki posojilno pogodbo za družbo M. d. o. o. sploh podpisovali, če trdijo, da za poroštveno zavezo niso vedeli. Za posojilojemalko bi pogodbo – v kolikor bi šlo za posojilno pogodbo brez poroštva – moral podpisati zgolj njen zakoniti zastopnik, ne pa tudi družbeniki. Tožbene navedbe, da so prvo do tretje tožnik „razumeli, kot da je v Sloveniji običajno, da tovrstno posojilno pogodbo podpišejo vsi družbeniki poleg zakonitega zastopnika“, je pravno nevzdržno; toda tudi v primeru, da bi to bilo res, bi bilo logično pričakovati, da se bodo o tem podrobneje pozanimali oziroma poučili, ne pa, da so se brez kakršnihkoli pripomb vabilu na podpis pogodbe odzvali in pogodbo brez pripomb tudi podpisali. Še manj je jasno, kaj pomeni, da bi posojilno pogodbo podpisali v „takšnih deležih, kot so tudi družbeniki M. d. o. o.“ in zakaj, če ne ravno zato, ker so se hkrati zavezali kot poroki za kredit. 18. Da so tožniki zahtevali spremembo pogodbe, niti ne zanikajo, zanikajo pa, da bi jo zahtevali na način, da bi za obveznosti M. d. o. o. jamčili kot poroki. Kot izhaja iz njihovih navedb (prva pripravljalna vloga 14. 10. 2015, točka V.), so bili tožniki tisti, ki so prvotnemu osnutku kreditne pogodbe nasprotovali, zaradi česar je bil sestanek 14. 6. 2011 prekinjen. V čem konkretno so prvotnemu osnutku nasprotovali, tožniki niso pojasnili ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi; da je bila kreditna pogodba vsebinsko spremenjena prav v delu, ki se nanaša na poroštvo, pa med strankama ni sporno. Pritožniki niti v pritožbi niso pojasnili, kakšna „ustrezna soglasja“ naj bi tožena stranka potrebovala od predsednika uprave, če trdijo, da je bil sestanek 14. 6. 2011 prekinjen iz tega razloga, tako da njenim navedbam zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče slediti.

19. Zmota se lahko uveljavlja le, če je bistvena in je stranka v zmoti ravnala s v prometu potrebno skrbnostjo (drugi odstavek 46. člena OZ). Za učinkovito uveljavljanje zmote morajo torej biti izpolnjene tri predpostavke: (1) zmota, ki mora biti (2) bistvena, in (3) ne sme biti posledica neskrbnega ravnanja stranke v zmoti.

20. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da višje sodišče kot pravilne potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniki pri sklepanju kreditne pogodbe niso bili v zmoti. Toda, tudi če bi držale pritožbene navedbe, da tožniki niso razumeli poroštvene zaveze, ker je kreditna pogodba sestavljena v jeziku, ki ga ne razumejo, prevod pa jim pred podpisom pogodbe ni bil posredovan, zahtevku na delno razveljavitev pogodbe ne bi bilo mogoče ugoditi.

21. Ni namreč sporno, da tožniki pred podpisom pogodbe niso zahtevali niti sprotnega prevajanja niti pisnega prevoda pogodbe v nemščino. Prav tako niso niti zatrjevali niti dokazovali, da bi toženo stranko na nepoznavanje vsebine pogodbe zaradi nerazumevanja jezika kakorkoli opozorili ali zaradi tega odklonili podpis pogodbe. Nasprotno: pogodbo so brez pripomb podpisali, čeprav trdijo, da je niso razumeli. Navedbe, da so zaupali toženi stranki kot ugledni banki, poleg tega pa sta se takratni predsednik uprave tožene stranke in oče drugega tožnika poznala kot bančnika, so pravno neupoštevne. Te okoliščine v ničemer ne morejo vplivati na zaključek, da njihova zatrjevana zmota ni bila nezakrivljena, kar pomeni, da ne more privesti do razveljavitve pogodbe (2. odstavek 46. člena OZ). Tožniki so pred podpisom pogodbe imeli na razpolago vse podatke, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, da 5. odstavek 1. člena pogodbe (ni sporno, da je bil spremenjen prav ta), vsebuje njihovo poroštveno zavezo, prav tako pa so imeli možnost odkloniti podpis pogodbe, v kolikor je sestavljena v jeziku, ki ga niso razumeli, in zahtevati prevod v nemščino, česar pa niso storili.

22. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina, kar pomeni, da se pogodbe sklepajo v slovenskem jeziku in v tem jeziku na območju Republike Slovenije poteka tudi poslovanje (14. člen Zakona o javni rabi slovenščine, UR. l. RS 86/04 in 8/10). Kadar je poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuj jezik; uporaba nemščine je bila v konkretnem primeru torej možnost, ne pa dolžnost tožene stranke. Navedeno pomeni, da toženi stranki ni mogoče očitati, da pogodbe ni (v naprej) pripravila (tudi) v nemškem jeziku, kot to zmotno menijo pritožniki.

23. Pritožniki tudi niso izkazali nobenega aktivnega namernega ravnanja tožene stranke v smeri povzročitve zatrjevane zmote glede poroštvene zaveze, niti jih tožena stranka glede tega ni držala v zmoti z namenom, da bi jih napeljala k sklenitvi sporne pogodbe. Nasprotno: tožniki so bili tisti, ki ob sklepanju predmetne pogodbe niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (skrbnost dobrega gospodarja oziroma v primeru četrtega tožnika dobrega gospodarstvenika; 6. člen OZ). Ker pri prevzemanju poroštvene obveznosti niso ravnali s potrebno skrbnostjo, njihova zatrjevana zmota ni opravičljiva niti nezakrivljena. Ni namreč življenjsko pričakovati, da kdorkoli podpiše pogodbo v tujem jeziku, vedoč, da ne pozna jezika in posledično tudi ne vsebine, ne da bi pred tem pri vsaj enem od podpisnikov, ki slovensko razume, preveril, kaj konkretno podpisuje. Še toliko manj to velja za pravno osebo.

Glede naklepnega ravnanja tožene stranke:

24. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje z ugotavljanjem dejanskega stanja glede naklepa tožene stranke tožnike napeljati k sklenitvi poroštvene pogodbe ni ukvarjalo, ker da naj bi zgolj poenostavljeno zaključilo, da toženi stranki naklepa ni mogoče očitati.

25. Prevaro, ki jo tožniki očitajo toženi stranki, je mogoče storiti le namerno in sicer mora prevarant spraviti v zmoto drugega zato, da bi ga napeljal k sklenitvi pogodbe (1. odstavek 49. člena OZ). Prevara je zvijačna povzročitev zmote pri nasprotni stranki. Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o zmoti tožnikov, je jasno, da tudi o prevari, kot kvalificirani obliki zmote, ne.

Glede ponareditve kreditne pogodbe

26. Pritožniki zatrjujejo, da je bila pogodba s strani tožene stranke sprva podpisana z „določeno vsebino“, nato pa je bila ta „vsebina“ spremenjena na način, da so predstavniki tožene stranke zamenjali prvi dve strani pogodbe z drugačno vsebino, ista pa naj bi ostala le zadnja stran s podpisi. Zakaj bi tožena stranka prvotni osnutek pogodbe, ki je bila glede zavarovanja zanjo bistveno bolj ugodna kot spremenjena, spremenili sebi v škodo, pritožniki niso pojasnili ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi. Prav tako pa ni jasno, zakaj sami niso sprožili ustreznega postopka, če trdijo, da je tožena stranka ponaredila listino in s tem storila kaznivo dejanje iz 251. člena Kazenskega zakonika.

27. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.