Jedro

Tržni inšpektor je pri tožeči stranki po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled v zadevi zaračunavanja prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov ter pri tem preveril, kako tožeča stranka spoštuje ukrep kontrole cen. Pri nadzoru je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka dejansko zaračunava višjo ceno za tono odloženih tovrstnih gradbenih izdelkov, kot je predpisana z veljavnim ukrepom kontrole cen na tem področju, zato ji je naložil izvršitev ukrepa kontrole cen ter povračilo razlik v ceni s pripadajočimi obrestmi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor odločil, da je tožeča stranka kot inšpekcijska zavezanka dolžna storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov zaračunavati skladno z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najvišje cene njihovega odlaganja (Uradni list RS, št. 97/2006; v nadaljevanju: Uredba o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov), po ceni 67,00 EUR za tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je v to ceno že vključen davek na dodano vrednost (1. točka izreka) ter da je dolžna kupcem za storitev prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov iz seznama kupcev javnega podjetja, predloženega dne 21. 12. 2010, vrniti razliko v ceni, v obsegu 18.339,19 EUR, za preveč zaračunano ceno storitve, brez posebnega poziva, s pripadajočimi obrestmi (2. točka izreka). S 3. točko izreka je inšpektor tožečo stranko opozoril, da je rok izvršitve 1. točke izreka odločbe dan po prejemu odločbe, 2. točke izreka te odločbe pa v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe. Razen tega je bilo še odločeno, da pritožba zoper 1. točko izreka odločbe ne zadrži izvršitve in da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (4. in 5. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tržni inšpektor dne 8. 10. 2010 pri tožeči stranki po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled v zadevi zaračunavanja prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov ter pri tem preveril, kako tožeča stranka spoštuje ukrep kontrole cen po 1. točki prvega odstavka 9. člena Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju: ZKC). Pri nadzoru je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka dejansko zaračunava višjo ceno za tono odloženih tovrstnih gradbenih izdelkov, kot je predpisana z veljavnim ukrepom kontrole cen na tem področju. Cena, ki jo tožeča stranka zaračunava za odlaganje salonitnih plošč, je namreč sestavljena iz cene 0,0616 EUR za kg, kateri je prišteta še taksa za obremenitev tal v višini 0,0203 EUR za kg, temu seštevku cen je dodana še stopnja davka na dodano vrednost 8,5 %, kar skupno znaša 0,0888 EUR za kilogram odloženih azbestcementnih gradbenih izdelkov (oziroma 88,80 EUR za tono odloženih azbestcementnih gradbenih izdelkov). Glede na to, da 3. člen Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov, 67 EUR na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno, je tržni inšpektor z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil izvršitev ukrepa kontrole cen ter povračilo razlik v ceni s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za gospodarstvo, št. 0211-11/2011-2-VB z dne 18. 3. 2011, kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe ministrstvo citira 3. člen in drugi odstavek 4. člena Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov ter določbo 1. točke prvega odstavka 9. člena ZKC. Navaja, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam glede sklicevanja na Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (Uradni list RS, št. 129/04, 68/05, 28/06, 132/06, 71/07 in 85/08; v nadaljevanju: prej veljavna Uredba o okoljski dajatvi). Poudarja, da prvostopenjski organ ni bil pristojen niti za nadzor nad izvajanjem prej veljavne Uredbe o okoljski dajatvi niti ni pristojen za nadzor nad izvajanjem Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 70/10; v nadaljevanju: nova Uredba o okoljski dajatvi). Nadzor - tako po prej veljavni kot tudi novi Uredbi o okoljski dajatvi - namreč izvajajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja (razen nadzora nad izvajanjem 9. člena nove Uredbe, ki ga opravlja pristojni carinski organ). Ministrstvo nadalje navaja, da iz vsebine Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov ne izhaja nič takega, kar bi utemeljevalo sklepanje, da se uporabniku za storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih izdelkov lahko zaračuna cena, višja od 67,00 EUR. Predvsem je treba sklepati ravno obratno, saj je glavni namen določitve najvišje cene v tem, da se zagotovi zgornja mejna vrednost cene za tovrstne storitve, ki jo morajo plačati uporabniki. Tudi dejstvo, da Uredba o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov izrecno določa, da je v to ceno že vključen davek na dodano vrednost, kaže predvsem na to, da je na tak način predpisana cena dejansko končna cena, torej tista, ki jo bo dolžan plačati uporabnik. Glede morebitnega neujemanja uredb oz. nejasnega razmerja med dvema veljavnima podzakonskima predpisoma (uredbama), ki ga smiselno zatrjuje tožeča stranka, pa ministrstvo pojasnjuje, da bi morala tožeča stranka uporabiti druge pravne možnosti, če bi želela doseči jasnejšo ureditev na tem področju.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da cena storitve iz 3. člena Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov predstavlja nadomestilo za stroške in zaslužek izvajalca. Na podlagi citirane Uredbe je v najvišjo dovoljeno ceno že vštet DDV. Napačna in pravno ter ekonomsko zgrešena je razlaga, da so v to ceno poleg DDV vključene tudi javne okoljske dajatve oziroma taksa, ki jo je treba zaračunati in odvesti na podlagi prej veljavne oziroma nove Uredbe o okoljski dajatvi. Za takšen zaključek tožena stranka ni imela podlage v nobenem zakonskem predpisu in je treba pri iskanju odgovora na to vprašanje izhajati iz načela svobodne podjetniške pobude, logične razlage pravnih predpisov, ko je treba ločiti ceno z DDV kot ekonomsko kategorijo na eni strani, od taksne dajatve kot fiskalne kategorije na drugi strani, ter z analogijo glede na ureditev cene pri komunalnih odpadkih ali odpadnih vodah, ko okoljska dajatev v samo ceno ni vključena. Tožeča stranka navaja, da je svojim strankam zaračunavala za prevzem in odlaganje azbestcementnih odpadkov nižjo ceno z DDV od tiste, ki je maksimirana z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov in je svojim strankam tako zaračunavala 66,80 EUR na tono, namesto še dovoljenih 67,00 EUR na tono. Ob ceni storitve z vključenim DDV pa je na podlagi Uredbe o okoljski dajatvi zaračunavala še okoljsko takso, ki jo je kot upravljavec odlagališča in zavezanec za okoljsko dajatev dolžna zaračunavati za vsak kilogram odloženih odpadkov in je v letu 2010 znašala 20,30 EUR na tono. Poudarja, da je ravnala tako v skladu z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov kot tudi z Uredbo o okoljski dajatvi. Z nobenim pravno veljavnim in za izvajalce zavezujočim predpisom (navodilo znotraj upravnega organa to ni) pa izvajalci niso dolžni v ceno svoje storitve vključevati poleg DDV tudi drugih javnih dajatev, konkretno okoljske takse. Kolikor bi bilo sodišče v dvomu glede vprašanja, ali je Uredba o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov nejasna ali pa v nasprotju s prej veljavno oziroma novo Uredbo o okoljski dajatvi, tožeča stranka predlaga, da sodišče od Ustavnega sodišča Republike Slovenije zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti citiranih uredb.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru gre za ukrep tržnega inšpektorja, ki je v skladu z drugim odstavkom 4. člena Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov pristojen za opravljanje nadzora nad izvajanjem 3. člena iste Uredbe. Ta pa določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov, 67 EUR na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno.

7. Med strankama je nesporno, da je tožeča stranka kot upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov svojim kupcem oziroma uporabnikom zaračunavala storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih odpadkov v višini 61,60 EUR na tono odloženih odpadkov ter okoljsko dajatev v višini 20,30 EUR na tono odloženih odpadkov, seštevku teh dveh cen pa je dodala še 8,5 % davek na dodano vrednost, kar skupno znaša 88,80 EUR za tono odloženih azbestcementnih gradbenih izdelkov.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje, pravilno uporabila materialno pravo, ko je presodila, da takšen način zaračunavanja storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih odpadkov ni v skladu s 3. členom Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov.

9. Podlaga za sprejem navedene Uredbe je namreč 2. točka prvega odstavka 8. člena ZKC, ki določa, da Vlada z uredbo določi ustrezne ukrepe kontrole cen, kadar gre za dejavnosti, v katerih ima posamezno podjetje ali enota, ki samostojno opravlja dejavnost ali nekaj podjetij monopolni ali obvladujoč položaj, pa so te dejavnosti nujne za zadovoljevanje potreb ljudi in organizacij. Ena izmed oblik ukrepa kontrole cen pa je določitev najvišje cene, pri čemer podjetja ne smejo prodajati blago nad to ceno, lahko pa pod njo (prva točka 9. člena ZKC). Upoštevaje citirane določbe sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ tožeči stranki pravilno pojasnil, da je glavni namen določitve najvišje cene za storitev odlaganja azbestcementni gradbenih odpadkov v tem, da se zagotovi zgornja mejna vrednost cene za tovrstne storitve, ki jo morajo plačati uporabniki.

10. Zavezanci za plačilo storitve odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov v skladu s 3. členom Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov so torej kupci oziroma uporabniki storitev odlaganja odpadkov. Kot izhaja iz 4. člena prej veljavne Uredbe o okoljski dajatvi oz. 7. člena nove Uredbe o okoljski dajatvi pa so zavezanci za plačilo okoljske dajatve upravljavci odlagališč. Kolikor je torej tožeča stranka obveznost plačila okoljske dajatve prevalila na svoje kupce oziroma uporabnike (pri čemer sodišče poudarja, da vprašanje zakonitosti takšnega ravnanja ni predmet obravnavanega upravnega spora), bi morala pri tem upoštevati, da končna cena storitve odlaganja azbestcementni gradbenih odpadkov za kupce ne sme biti višja, kot jo določa 3. člen Uredbe o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov.

11. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.