Jedro

Ker tožeča stranka ni imela zakonite podlage za izplačilo zneskov, ki jih uveljavlja od tožene stranke, tožena stranka pa do izplačanih zneskov glede na jasno zakonsko ureditev ni bila upravičena, je tožbeni zahtevek zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po določbah 210. člena ZOR. Vendar pa se pri tem pojavi vprašanje, ki sta ga nižji sodišči zanemarili, kaj je z vrnitvijo zneska, prejetega iz naslova neupravičene pridobitve v primeru, če je bil znesek plačan, čeprav je tožnica vedela, ker je bilo to zakonsko določeno, da tega zneska ni dolžna plačati in ga celo ne bi smela plačati. V tem primeru, ki ga ureja ZOR v 211. členu, pa tisti, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan, tega zneska nima pravice terjati nazaj, razen, če bi si tako pravico pridržal ali bi znesek plačal, da bi se izognil sili. Česa takega tožeča stranka ni niti navajala niti dokazovala. Ker je tožeča stranka zaradi zakonskih določb vedela, da toženi stranki (ne glede na sklepe njenih organov) ne bi smela plačati zneskov, katerih vrnitev sedaj zahteva od nje, saj tožena stranka do teh zneskov ni bila upravičena, prav zaradi citirane določbe, teh zneskov od tožene stranke nima pravice zahtevati nazaj.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške odmerjene na 249.200,00 SIT, v osmih dneh".

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 66.000,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna vrniti tožnici na račun preveč izplačanih plač znesek 1.520.172,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1998 do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti že od 24.10.1997 in sklenilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka odmerjene na 134.200,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem, da stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov kršitve pravil postopka (bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in nepravilne (zmotne) uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče druge stopnje sodilo na podlagi novih dejstev, ki jih ni zatrjevala tožeča stranka niti jih ni ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tako ravnanje je v nasprotju z določbami 355. člena ZPP, 17. člena ZPP in 7. člena ZPP. Dalje je navajala, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 210. člena ZOR v zvezi z vračanjem koristi, da je bila tožena stranka dobroverna in jo zato pravo varuje, da je do spornih plačil prišlo zaradi nezakonitega ravnanja tožeče stranke in da je višje plače prejemal širši krog oseb, vračanje pa se izvaja selektivno. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident ni jasno opredelil bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja kot revizijski razlog, je pa iz njegovih navedb razvidno, da uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ob upoštevanju določb 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Po tej določbi gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbi 355. člena ZPP, ki naj bi jo kršilo sodišče druge stopnje, to sodišče vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje če ugotovi, da je treba ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za odločitev nepomembno razlaganje tožene stranke, za kaj je uporabila preveč izplačane plače. Sodišče druge stopnje je prav tako zaključilo, da zakon ne ločuje situacij, ko so sredstva porabljena ali neporabljena, to pomeni, da ni mogoče zaključiti, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP na način, ki bi lahko vplival na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato ni mogoče ugotoviti v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato v reviziji ni mogoče ugotavljati zmotne uporabe materialnega prava, če je do nje prišlo zaradi napačno ugotovljenih dejstev, kot to predlaga revizija.

Revizijsko sodišče, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja revizija, v izpodbijani sodbi, je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določbo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št 29/78 in nadalj.). Prvi odstavek tega člena, ki opredeljuje splošno pravilo neupravičene pridobitve v povezavi z določbo drugega odstavka, določa, da se v primeru, če je del premoženja neke osebe, na kakršen koli način, prešel med premoženje druge (lahko pravne) osebe, pa ta prehod nima pravne podlage v samoupravnem sporazumu ali pravnem poslu ali zakonu, ga mora pridobitelj vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica prejela v letu 1994 plačo, ki je bila višja od tiste, ki je bila določena po Pravilniku o osebnih dohodkih funkcionarjev (Uradni list RS, št. 7/91) oziroma Spremembah tega pravilnika (Uradni list RS, št. 45/94), da pa so izplačila temeljila na sklepih Komisije za volitve in imenovanja tožeče stranke (v nadaljevanju: komisija) z dne 29.1.1991 oziroma sklepa Izvršnega sveta ene od pravnih prednic tožeče stranke (v nadaljevanju: IS) z dne 8.12.1993. Ker je tožnici bil priznan višji koeficient, kot bi ji šel ob upoštevanju veljavnih predpisov, ji je bil preveč izplačan tudi dodatek za delovno dobo in plača iz naslova delovne uspešnosti. Kot je razvidno iz odločbe, ki jo je tožeča stranka izdala toženi stranki 4.5.1993, je bila višja plača (vsaj za 12%), kot bi jo tožena stranka morala prejemati, toženi stranki določena s strani tožeče stranke. Iz spisa ni razvidno, da bi veljavnost te odločbo kdo izpodbijal, niti ni razvidno, da je tožeča stranka po sklepu IS z dne 8.12.1993 toženi stranki izdala novo odločbo.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju se postavi vprašanje, če je tožnica, svojo sicer res previsoko in v nasprotju s predpisi prejeto plačo v letu 1994, res prejela brez pravne podlage. Ni sporno, da je bila pravilna ugotovitev v poročilu Računskega sodišča o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 29.5.1997 in da je tožeča stranka res izplačevala svojim funkcionarjem v letu 1994 plače, ki niso bile v skladu z veljavnimi predpisi. Tožeča stranka ni upoštevala, da so bile plače funkcionarjev določane na en način in s posebnimi predpisi, plače upravnih delavcev pa na drug način in z drugimi predpisi in da statusi funkcionarjev in drugih delavcev niso bili enaki. Zato je bil v nasprotju s predpisi že sklep komisije z dne 29.1.1991, ker je sklep Izvršnega sveta Skupščine RS (Uradni list RS, št. 2/91), ki se je nanašal na delavce v državnih organih (64. in 65. člen Zakona o delavcih v državnih organih - ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90), o 12% povečanju plač uporabil za funkcionarje, enako pa je bilo tudi s povečanjem plač za 17%, kar je Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91) v 135. členu priznaval operativnim delavcem možnost povišanja plač do 20%, izrecno pa je izvzemal funkcionarje (prva alineja drugega odstavka 135. člena). Tožeča stranka za sprejem sklepov z dne 29.1.1991 in 8.12.1993 zato ni imela pravne podlage in jih je sprejela v nasprotju z veljavnimi predpisi, pri čemer je kršila zakonske določbe.

Ker tožeča stranka ni imela zakonite podlage za izplačilo zneskov, ki jih uveljavlja od tožene stranke, tožena stranka pa do izplačanih zneskov glede na jasno zakonsko ureditev ni bila upravičena, je tožbeni zahtevek zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po določbah 210. člena ZOR. Vendar pa se pri tem pojavi vprašanje, ki sta ga nižji sodišči zanemarili, kaj je z vrnitvijo zneska, prejetega iz naslova neupravičene pridobitve v primeru, če je bil znesek plačan, čeprav je tožnica vedela, ker je bilo to zakonsko določeno, da tega zneska ni dolžna plačati in ga celo ne bi smela plačati. V tem primeru, ki ga ureja ZOR v 211. členu, pa tisti, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan, tega zneska nima pravice terjati nazaj, razen, če bi si tako pravico pridržal ali bi znesek plačal, da bi se izognil sili. Česa takega tožeča stranka ni niti navajala niti dokazovala. Ker je tožeča stranka zaradi zakonskih določb vedela, da toženi stranki (ne glede na sklepe njenih organov) ne bi smela plačati zneskov, katerih vrnitev sedaj zahteva od nje, saj tožena stranka do teh zneskov ni bila upravičena, prav zaradi citirane določbe, teh zneskov od tožene stranke nima pravice zahtevati nazaj.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo in ob upoštevanju vrednosti točke 1.000,00 SIT toženi stranki priznalo za udeležbo na dveh obravnavah, sestavo odgovora na tožbo in sestavo pripravljalne vloge kot stroške na prvi stopnji 160.000,00 SIT in kot stroške na drugi stopnji za sestavo pritožbe in takso na pritožbo, ob upoštevanju vrednosti točke 1.100,00 SIT 89.200,00 SIT, kar znese skupaj 249.200,00 SIT.

Ker je tožena stranka uspela z revizijo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi revizijske stroške (prav tako po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP) odmerjene ob upoštevanju Odvetniške tarife na 66.000,00 SIT.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).