Jedro

Tožena stranka se je s posebno pogodbo o zaposlitvi zavezala tožnici dati več pravic iz naslova osnovne plače in dodatkov k plači, tako da je svojo zavezo dolžna izpolniti ne glede na dejstvo, da je tožnica delo opravljala kot brezposelna oseba v okviru programa javnih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za čas od maja 2005 do junija 2006 obračunati razliko v plači v znesku 1.179,76 EUR, od posamičnih mesečnih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke pristojnim organom in organizacijam in nato tožnici izplačati mesečne neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek 1. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 332,49 EUR je zavrnilo (drugi odstavek 1. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici znesek 1.260,27 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (2. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo, smiselno v delu, kjer je bila izdana ugodilna sodba, se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je Zakon o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 in nadalj.) lex specialis v razmerju do Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.). Svoje obveznosti v razmerju do tožnice je v skladu z ZZZPB v celoti izpolnila. Te njene trditve je potrdil tudi nadzor nad izvajanjem programa javnih del ter namensko porabo proračunskih sredstev pri toženi stranki, v katerem niso bile ugotovljene nepravilnosti. Citirani zakon je treba razlagati restriktivno, ker gre za porabo javnih sredstev. Za izplačilo dodatkov tožnici ne obstoji ne zakonska ne pogodbena podlaga. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje postavlja ostale udeležence javnih del v neenakopraven položaj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s stroškovno odločitvijo napačno izračunalo uspeh pravdnih strank v tem sporu. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je tožena stranka vtoževala 3.156,39 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 2.698,74 EUR, zaradi česar je njen uspeh ocenilo na 85,5 % in tako ni upoštevalo, da je bilo tožnici z izpodbijano sodbo prisojeno zgolj 1.179,76 EUR, zaradi česar njen pravilno ocenjeni uspeh v tem sporu znaša le 37,37 %.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sodbo opr. št. 1400/2006 z dne 6. 5. 2008 je tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati za čas od maja 2005 do junija 2006 razliko v bruto plači v znesku 1.179,78 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, pristojnim organom in organizacijam od mesečnih bruto zneskov in izplačati tožnici mesečne neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prav tako je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku glede vtoževanega regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006 in terenski dodatek za čas od maja 2005 do junija 2006. Zahtevek v delu, ki se je nanašal na povrnitev materialnih stroškov pa je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Po podani pritožbi s strani tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom in sodbo, opr. št. Pdp 890/2008 z dne 2. 7. 2009, navedeno odločitev sodišča prve stopnje glede razlike v plači za mesec junij 2005 in neizplačane dodatke za obdobje maja 2005 do junija 2006, ki obsegajo dodatek za delovno uspešnost, dodatek za posebne obremenitve pri delu, in sicer iz naslova dela na terenu, dela s psihično motenimi osebami in izvajanja pomoči na domu in dodatka za posebne pogoje dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa ter posledično še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje je v novem postopku o tem delu tožbenega zahtevka odločilo s sedaj izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče tokrat izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot materialnopravno pravilno. Slednje je svojo odločitev oprlo na določbe navedene Kolektivne pogodbe dejavnosti, pri čemer je za vsak dodatek posebej svojo odločitev utemeljilo in navedlo razloge, na koncu pa je vse dodatke, do katerih je, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, tožnica upravičena, seštelo in tako dobljenemu znesku prištelo še vtoževani znesek iz naslova razlike v osnovni plači za mesec junij 2005, do katerega je po njegovih ugotovitvah slednja upravičena na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki in na takšni podlagi tožnici prisodilo znesek 1.179,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov.

Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da v obravnavani zadevi za izplačilo dodatkov tožnici ni ne zakonske ne pogodbene podlage. Pritožbeno sodišče je na te navedbe v citirani razveljavitveni odločbi že odgovorilo, zato na tem mestu ponavlja, da je tožnica upravičena do dodatkov za posebne obremenitve pri delu na podlagi 6. člena posebne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka sicer utemeljeno navaja, da je ZZZPB lex specialis v razmerju do ZDR in citirane Kolektivne pogodbe dejavnosti. Toda tožena stranka se je s posebno pogodbo o zaposlitvi zavezala tožnici dati več pravic, kot jih brezposelnim osebam v programu javnih del zagotavlja ZZZPB, zato je dolžna to svojo zavezo tudi izpolniti. Zakon namreč določa minimum pravic, ki tem osebam gredo, kar pa ne pomeni, da se posamezni izvajalec javnih del ne more zavezati izplačati več, kot je določeno z zakonom.

Navedbe tožene stranke, da je bil pri toženi stranki že tekom postopka izveden nadzor nad izvajanjem programa javnih del ter namensko porabo proračunskih sredstev, ki ni ugotovil nepravilnosti ter, da takšno materialnopravno stališče ostale udeležence javnih del postavlja v neenakopraven položaj, glede na zgoraj navedene razloge, za obravnavani spor niso pravno odločilne, zato v tej smeri podane pritožbene navedbe pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne uspejo omajati.

Predmet pritožbenega preizkusa je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka navaja, da je bilo tožnici prisojen zgolj znesek 1.179,76 EUR, zaradi česar bi bilo treba upoštevati, da je tožnica v tem sporu uspela zgolj 37,37 % in ne 85,5 %, kot je to ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi. Ta pritožbena graja ni utemeljena. Po razveljavitveni odločitvi pritožbenega sodišča je moralo sodišče prve stopnje namreč odločiti o celotnih stroških tega postopka. Slednje je zato pravilno upoštevalo, da tožnica ni uspela zgolj v delu zahtevka o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s tokrat izpodbijano sodbo, ampak je delno uspela tudi z zahtevkom, ki ga je vtoževala iz naslova regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006 in terenskega dodatka za čas od maja 2005 do junija 2006, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno. Ob upoštevanju navedenega je zato pravilno ugotovilo, da je bilo tožnici v tem sporu prisojeno 2.698,74 EUR od zahtevanih 3.156,39 EUR, vsled česar je njen uspeh pravilno ocenilo na 85,5 %.

Ker tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerim bi lahko omajala izpodbijani del sodbe, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in, da je materialno pravo pravilno uporabilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.