Jedro

Ker je bilo tožniku pri delodajalcu prevzemniku ponujeno delovno mesto, ki je bilo ekvivalentno delovnemu mestu, na katerem je delal pri delodajalcu prenosniku (le imenovalo se je drugače), do odpravnine po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila dogovorjena za primer razrešitve s funkcije oziroma razporeditve na drugo delovno mesto, ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka obračunati odpravnino v bruto znesku 5.946.565,00 SIT, plačati prispevke in davke ter dohodnino iz bruto zneska, mu izplačati neto znesek 3.231.958,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2002 do plačila ter mu poravnati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je delovno mesto deželnega managerja, ki je bilo ponujeno tožniku, pomenilo dejansko razporeditev na drugo delovno mesto, ali pa je šlo za preimenovanje delovnega mesta. Ker je bila podružnica DL. v M. ukinjena, tožnika kot direktorja te podružnice ni bilo mogoče razporediti na enakovredno delovno mesto na področju M.. Tožnik je bil s funkcije direktorja podružnice razrešen brez svoje krivde, zato je upravičen do vtoževane odpravnine. Pogodba za delovno mesto deželnega managerja, ki jo je tožena stranka ponudila tožniku, za tožnika ni bila sprejemljiva. Ta pogodba tudi ni bila v skladu s slovensko zakonodajo, kar je izpovedala tudi priča S.P.. Iz te pogodbe ni bilo razvidno, kakšno delo zajema delovno mesto deželnega managerja, opisa del pa delodajalec ni želel podati. Razlike so bile tudi v plači, poleg tega pa konkurenčna klavzula ni bila v skladu s slovensko zakonodajo. Ponujena pogodba je pomenila degredacijo za tožnika, zato je podpis te pogodbe odklonil in si sam našel delo. Iz listinskih dokazov je razvidno, kakšno delo je tožnik opravljal v ukinjeni podružnici in da ni bil imenovan za direktorja družbe J.D. d.o.o.. Nesporno je tudi, da se tožniku 3.5.2002 še ni iztekel štiriletni mandat za opravljanje funkcije direktorja podružnice. Glede na to je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni šlo za razrešitev tožnika z delovnega mesta direktor podružnice, saj se je podružnica integrirala v enovito J.D. d.o.o. s sedežem v Ljubljani.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru na pritožbo navaja, da je bistveno, da tožniku ni prenehala funkcija direktorja zaradi razrešitve, pač pa mu je bila zagotovljena kontinuiteta direktorske funkcije v družbi J.D. d.o.o.. Delovno mesto direktorja v tej družbi je bilo po vsebini enako kot delovno mesto direktorja podružnice DL., kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožnik je podal repliko v zvezi z odgovorom tožene stranke na pritožbo, v kateri zatrjuje, da tožena stranka ni upoštevala sprejetih sklepov in tožniku ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor. Na delovno mesto direktorja je tožena stranka kasneje postavila drugo osebo in z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99-2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo dveh odpravnin zaradi razrešitve s funkcije direktorja. Ker je bil z dne 1.3.2000 (A4-izpisek iz sodnega registra) tožnik razrešen z funkcije direktorja družbe DL., ki se je v tem času preimenovala v družbo U.S. d.o.o. (zaradi statusnih in organizacijskih sprememb pri družbi DL je bil tožnik z delovnega mesta direktorja razrešen in imenovan za direktorja podružnice DL. v M.), je vtoževal odpravnino v bruto znesku 3.263.105,00 SIT in izplačilo ustreznega neto zneska v višini 1.745.108,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po predhodnem odvodu predpisanih dajatev. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je bil tožnik s funkcije direktorja v letu 2000 razrešen brez svoje krivde oz. brez utemeljenega razloga (razlog razrešitve je bil v statusnih in organizacijskih spremembah v družbi DL) mu je to odpravnino s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 406/2002 z dne 4.6.2003 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1409/2003 z dne 18.3.2005 prisodilo v vtoževani višini.

Po razrešitvi z delovnega mesta direktorja družbe DL. pa je tožnik z družbo U.S. d.o.o., torej s toženo stranko, sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 3.5.2000 (A8) za delovno mesto direktorja podružnice DL. M.. V XV. členu te pogodbe je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno, da je dolžan delodajalec (torej družba U.S. d.o.o. - tožena stranka) v primeru, če tožnika razreši s funkcije direktorja podružnice DL. M. ali ga razporedi na drugo delovno mesto, kot je določeno s to pogodbo, tožniku plačati posebno odpravnino v višini šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik dosegel v zadnjih 12 mesecih za svoje delo pri delodajalcu. V navedenem členu pogodbe o zaposlitvi je bilo še določeno, da je ta odpravnina neodvisna in da se ne poračunava s kakršnokoli drugo odpravnino, ki jo določajo delovnopravni predpisi.

Tožena stranka pa je v letu 2002 podružnico DL v M. odsvojila družbi J.D. d.o.o. in s to družbo dne 9.4.2002 sklenila tudi pogodbo o prevzemu delavcev (B6). Po tej pogodbi, ki je temeljila na podlagi 15. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), 15. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in 17. čl. Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98), se je novi delodajalec zavezal prevzete delavce razporediti na delovna mesta, na kakršna so bili razporejeni pri starem delodajalcu (torej pri toženi stranki) in z njimi skleniti pogodbe o zaposlitvi pod enakimi pogoji, kot so navedeni v posameznih pogodbah o zaposlitvi med toženo stranko in temi delavci (II. in III. čl. Pogodbe o prevzemu delavcev – B6). Na podlagi te pogodbe je tožena stranka tožniku izdala tudi sklep o prerazporeditvi k novemu delodajalcu (B7), iz katerega izhaja, da tožniku 2.5.2002 preneha delovno razmerje pri toženi stranki s tem, da se ga s 3.5.2002 prerazporedi v družbo J.D. d.o.o. na delovno mesto, ustrezno delovnemu mestu pri starem delodajalcu. Iz obrazložitve citiranega sklepa je razvidno, da bo s tožnikom, ki ga kot direktorja prevzame na delo družba J.D. d.o.o, najkasneje 3.5.2002 sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja. Tožnik je v svoji izpovedbi na naroku z dne 4.6.2003 pojasnil, da je zoper ta sklep ugovarjal, vendar pa je bil njegov ugovor zavrnjen. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega ugovora zahteval sodno varstvo. Ker je tožnik menil, da so s tem nastopili pogoji za pridobitev pravice do odpravnine po XV. čl. Pogodbe o zaposlitvi (A8), je vtoževal tudi odpravnino na podlagi citiranega člena pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 5.946.565,00 SIT oz. v neto znesku 3.231.958,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po predhodnem odvodu predpisanih dajatev.

Sodišče prve stopnje je sodbo opr. št. Pd 406/2002 z dne 4.6.2003 ugodilo tudi temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Na pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1409/2003 z dne 18.3.2005 v tem delu sodbo sodišča prve stopnje in posledično tudi odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Na podlagi navedb tožene stranke, podanih tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi, je pritožbeno sodišče zaključilo, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da bi tožnik tudi pri novem delodajalcu opravljal funkcijo direktorja in ohranil vse pridobljene pravice ter karakteristike delovnega mesta, ki jih je imel pri toženi stranki. V svojem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da le preimenovanje delovnega mesta brez vsebinskih razlik med prejšnjim in novim delovnim mestom tožnika (torej ne da bi šlo za razporeditev na drugo delovno mesto) še ne pomeni, da je podana podlaga za izplačilo odpravnine po XV. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 3.5.2000 (A8). Če je torej tožnik kot direktor podružnice tožene stranke v M. kljub prenosu tega dela tožene stranke na družbo J.D. d.o.o., kateremu je sledil prevzem delavcev tožene stranke vključno z direktorjem, ohranil položaj direktorja te podružnice tudi po prenosu podružnice v novo družbo, tožnik po stališču pritožbenega sodišča do odpravnine iz XV. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 3.5.2000 ne bi bil upravičen, tudi če bi se njegovo delovno mesto v novi družbi drugače imenovalo (kar je sicer v postopku zatrjevala in dokazovala tožena stranka). Pogoj za pridobitev pravice do odpravnine po XV. čl. pogodbe o zaposlitvi je bodisi razrešitev tožnika s funkcije direktorja podružnice DL. v M., bodisi razporeditev na drugo delovno mesto. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bilo delovno mesto deželnega managerja, ki je bilo ponujeno tožniku pri novem delodajalcu, ekvivalentno delovnemu mestu direktorja podružnice, da je šlo torej le za drugačno oznako delovnega mesta direktorja podružnice. To bi pomenilo, da tožena stranka tožnika ni niti razrešila s funkcije direktorja podružnice niti ga ni razporedila na drugo delovno mesto, zaradi česar tožnik do odpravnine po XV. čl. pogodbe o zaposlitvi (A8) ne bi bil upravičen.

V ponovljenem dokaznem postopku, ko je sodišče prve stopnje poleg že izvedenih dokazov zaslišalo tudi pričo S.P., direktorico tožene stranke in ponovno tožnika, je zaključilo, da tožnik ni bil razrešen z delovnega mesta direktorja podružnice, da je novi delodajalec ohranil organiziranost in poslovanje, kakor ga je imela tožena stranka, da so pooblastila direktorja ostala enaka. Zato je ugotovilo, da je bilo ponujeno delovno mesto deželnega managerja vsebinsko enako delovnemu mestu direktorja podružnice DL. M.. V tem primeru je prišlo le do spremembe naziva delovnega mesta tožnika, saj se je tudi tožnik skliceval zgolj na naziv delovnega mesta, ne pa na spremembo vsebine dela oz. pooblastil. Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjimi zaključki prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da ga zaradi ukinitve podružnice v M. objektivno ni bilo mogoče razporediti na enakovredno delovno mesto na področju M.. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi prišlo do ukinitve te podružnice. Prenos podružnice v M. od tožene stranke v družbo J.D. d.o.o. predstavlja po svoji vsebini prenos dela podjetja, kot ga je opredeljuje 73. čl. sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Bistvo prenosa dela podjetja je v tem, da se del podjetja kot gospodarska enota prenese iz sfere ene gospodarske družbe v sfero druge gospodarske družbe. Zato se ta del podjetja ne ukine, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, temveč deluje naprej, vendar v okviru druge družbe kot pravnega subjekta. Prenos dela podjetja je bil urejen v pravu družb oz. v obligacijskopravnih predpisih, pravice delavcev, ki so delali v takšnem delu podjetja, pa so do uveljavitve ZDR urejale določbe 15. čl. ZTPDR, 15. čl. SKPgd oz. določbe ustreznih panožnih kolektivnih pogodb. Ob upoštevanju navedenega ne drži niti pritožbena navedba tožnika, da je med pravdnima strankama nesporno, da je delodajalec tožnika razrešil s funkcije direktorja podružnice, ker naj bi bila ta ukinjena. Poleg tega tudi dejstvo, da je na podlagi izvedenih dokazov mogoče zaključiti, da pogodba za delovno mesto deželnega managerja, ki bi bila tožniku ponujena podpis s strani novega delodajalca in ki naj bi bila za tožnika zaradi spornih določb o konkurenčni klavzuli in o plači nesprejemljiva, ne vpliva na ugotovitev, da tožnik s funkcije direktorja podružnice ni bil razrešen oz. da bi ga tožena stranka s takšno pogodbo razporedila na drugo delovno mesto. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo ponujeno delovno mesto deželnega managerja ekvivalentno delovnemu mestu direktorja podružnice v M. in da je zato šlo le za drugačno poimenovanje istega delovnega mesta, pri čemer tožnik tudi ni dokazal zatrjevane nižje plače. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo vtoževane odpravnine, saj za to odpravnino niso bili izpolnjeni pogoji iz XV. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 3.5.2000 (A8).

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.