Jedro

Obtožnica je procesni akt, ki mora doseči dva pomembna cilja: 1. z obtožnico se določajo meje sojenja: določa se oseba, ki se naj ji sodi in dejanje, za katero naj se ji sodi in 2. obtožnica omogoča obtožencu, da se seznani z obtožbo in njeno podlago in se mu tako omogoči obramba.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici je dne 10.4.1998 po končani kazenski preiskavi zoper I.K., ki je v priporu od 30.1.1998, vložilo obtožnico zaradi dveh kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 1. in 2. odstavku 183. člena KZ. Zagovornik obtoženca je zoper obtožnico dne 10.4.1998 vložil ugovor, ki ga je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici s sklepom z dne 18.5.1998 zavrnil kot neutemeljenega.

Zagovornik obtoženca je dne 18.5.1998 zoper sklep senata, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper obtožnico, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 16., 17., 269. in 276. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep razveljavi in vrne obtožnico, da se preiskava dopolni ali vrne obtožnico tožilcu, da se pomanjkljivosti odpravijo.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v svojem mnenju, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni moč pritrditi zahtevi, da senat sodišča prve stopnje ni zavzel stališča do očitka ugovora zoper obtožnico glede kaznivega dejanja, ki se obtožencu očita pod točko I/2 obtožnice (dejanje, ki naj bi bilo storjeno na škodo obtoženčevega sina). V izpodbijanem sklepu v zvezi s tem ugovorom senat opozarja na stran 4 in 5 obtožnice, kjer je tožilec navedel dokaze, s katerimi se ugotavljajo odločilna dejstva in zagovor obtoženca, hkrati pa svoje stališče o navedbah obrambe. Iz navedenega je razvidno, da obtoženca tudi glede dejanj na bratovo škodo obremenjuje oškodovanka in pa osebe, ki jim je kasneje opisala potek dogajanja in so bile o tem zaslišane kot priče. Tožilec v obtožnici tudi poudarja, da so bili pri obtožencu najdeni predmeti, o katerih je v zvezi z dejanji govorila oškodovanka in se sklicuje na ugotovitve izvedenke ginekologinje. V izpodbijanem sklepu senat tudi ugotavlja, da obrazložitev obtožnice povzema zagovor obtoženca in vsebuje stališče tožilstva o navedbah obrambe. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključuje, da obtožnica glede dejanja, opisanega pod točko I/2 obtožnice ustreza zahtevam 5. in 6. točke 1. odstavka 269. člena ZKP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da ni podana kršitev 2. odstavka 16. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja tudi kršitev 17. člena ZKP, vendar pa jo ne konkretizira, tako da obstoja te kršitve ni bilo moč ugotavljati. Načelo materialne resnice, ki ga vsebuje navedena določba, veže sodišče in druge državne organe, ki sodeluje v kazenskem postopku, da morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in jim narekuje, da enako pazljivo preizkušajo in ugotavljajo tako dejstva, ki obtoženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Iz ugovora zoper obtožnico in iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da je bistvo nestrinjanja obtoženčeve obrambe v zvezi z obtožnico vprašanje obstoja utemeljenega suma oziroma ocene posameznih dokazov, s katerimi tožilec utemeljuje sum. Takšno vprašanje predstavlja dejansko vprašanje, ki ga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče reševati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Stališče senata sodišča prve stopnje, da "obtožnica namreč postane pravnomočna le v izreku, medtem ko je obrazložitev sicer glede na zakonsko določilo potrebna, vendar pa kot taka drugotnega pomena", vložnik zahteve očitno navaja le kot ilustracijo napačnega pravnega gledanja v obravnavani zadevi in ne kot samostojno kršitev postopka. Obtožnica je procesni akt, ki mora doseči dva pomembna cilja: 1. z obtožnico se določajo meje sojenja: določa se oseba, ki se naj ji sodi in dejanje, za katero naj se ji sodi in 2. obtožnica omogoča obtožencu, da se seznani z obtožbo in njeno podlago in se mu tako omogoči obramba. Možnost obtoženca za pripravo svoje obrambe je ustavna pravica, določena v 29. členu Ustave Republike Slovenije. Ob upoštevanju te funkcije obtožnice njeni obrazložitvi gotovo ni moč dajati "drugotnega" pomena. Ne glede na vprašljivo opredelitev pomena posameznih delov oziroma sestavin obtožnice pa senat sodišča prve stopnje pravilno ugotavlja, da ima obtožnica, ki je bila vložena zoper I. K., vse sestavine, ki jih v 269. členu ZKP zahteva zakon in se tudi opredeli glede konkretnih trditev ugovora o pomanjkljivosti obtožnice oziroma njene obrazložitve v zvezi z dejanjem na škodo obtoženčevega sina. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je bilo zato treba v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrniti.