Jedro

Vložitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici ne pretrga teka zastaralnega roka. Ker je oškodovanec zvedel za obseg škode in za povzročitelja že v letu 1984, tožbo pa je vložil šele leta 1992, je prvo sodišče utemeljeno ugodilo ugovoru zastaranja in je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je prišlo do zaključka, da je tožbeni zahtevek zastaran, tožena stranka pa je zastaranje izrecno ugovarjala.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje, smiselno iz vseh razlogov 353. čl. ZPP, predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem oz. ugoditev njunemu odškodninskemu zahtevku. V pritožbi tožnika navajata, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bil postopek za priznanje odškodnine od tožene stranke zahtevan že leta 1982 oz. leta 1984, ko je bila škoda v celoti znana. Postopek pa je tekel vse do vložitve tožbe. Sporni predmet se vodi pri Z. T. Ljubljana in sta tožnika šele preteklo leto dobila dopis ter zvedela zakaj je prišlo do zastoja. Zapisnika o nastali škodi še do danes tožeča stranka ni dobila. O vsem tem, zlasti o krivdi tožene stranke za zastoj pri obravnavanju njunega odškodninskega zahtevka, je bilo prvo sodišče seznanjeno, pa teh okoliščin ni pravilno ovrednotilo.

Tožeča stranka je mnenja, da niso podani razlogi iz 360. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Dopolnjujeta tudi dokazni predlog.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku je nedvomno ugotovljeno, da je tožnikoma nastala vtoževana škoda leta 1981, ko je tožena stranka opravljala miniranje. Po lastnih trditvah sta tožnika zvedela za vso škodo v letu 1984, že v letu 1982 pa sta postavila odškodninski zahtevek. Tožbo zaradi plačila sta tožnika vložila šele 18.5.1992, pred tem datumom pa se na sodišče za uveljavljanje svojih pravic nista obrnila. Po določilu 360.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, v obravnavanem primeru pa tožena stranka uveljavlja ravno zastaranje. Po določilu 376 čl. ZOR zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Tožnika bi torej morala vložiti tožbo znotraj ravnokar navedenih rokov, česar pa nista storila, saj je od nastanka škode do vložitve tožbe poteklo več kot 10 let, oziroma več kot osem let od takrat, ko sta tožnika po lastnih trditvah zvedela za dokončno višino škode, ki je nastala na njuni nepremičnini. Postopek pri zavarovalnici na tek zastaralnega roka ne vpliva, sicer pa zavarovalnica niti ne nastopa kot tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vtoževana terjatev zastarana in je zaradi tega utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbene trditve pravilne odločitve prvega sodišča ne morejo omajati in je zato sodišče druge stopnje sodbo v celoti potrdilo.