Jedro

Pospešeni postopek je bil tudi po presoji vrhovnega sodišča pravilno voden na podlagi tožnikovih izjav (da je zapustil matično državo izključno iz ekonomskih razlogov) ter na podlagi dejstev in okoliščin (da je za mednarodno zaščito zaprosil šele ob policijski kontroli na avtobusni postaji v Ljubljani, imel pa je možnost to storiti že v Brežicah, ko so ga legitimirali policisti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 5. alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in na podlagi 2. odstavka 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 30.9.2008 sam izjavil, da je zapustil izvorno državo izključno zaradi slabih ekonomskih razmer, ker je bil brez prebivališča in brez zaposlitve ter poudaril, da je to edini razlog za zapustitev izvorne države. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik v tožbi ne nasprotuje, je tožena stranka pravilno sklepala, da je razlog za zapustitev izvorne države izključno ekonomski (1. alinea 55. člena ZMZ). Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, da pa je to možnost imel (5. alinea 55. člena ZMZ). Sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, da je za mednarodno zaščito zaprosil ob vstopu v Slovenijo ter da ga policisti niso razumeli in zato njegove namere niso zabeležili. Ob dejstvu, da je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, sodišče dvomi, da bi bile lahko težave glede sporazumevanja glede takega dejstva, kot je podaja prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega pa tožnik tega dejstva v postopku niti ni zatrjeval. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave.

Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 75. člena ZUS-1. Ponovi tožbene navedbe, da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj ob vstopu v Slovenijo, vendar ga policisti niso razumeli in njegove namere zato tudi niso zabeležili in, da je v izvorni državi preganjan. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati, ker ga ni, je bistveno kršilo postopek. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito odločeno v pospešenem postopku na podlagi 1. in 5. alinee 55. člena ZMZ. Po presoji vrhovnega sodišča je bilo materialno pravo v tej zadevi pravilno uporabljeno. V pospešenem postopku, ki je posebna skrajšana oblika ugotovitvenega postopka po ZUP, pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno, med drugim, če je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov (1. alinea 55. člena ZMZ) in če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. alinea 55. člena ZMZ). Zakonodajalec je tako že v zakonu predvidel zakonski dejanski stan, ki že sam po sebi pomeni, da prosilec za azil ne more izpolnjevati pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Zato pristojni organ ob ugotovitvi obstoja teh dejstev in relevantnega dejanskega stanja takoj odloči, da prošnja za azil ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in predloženih spisov, pristojni organ ugotovil, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena. Pospešeni postopek je bil tudi po presoji vrhovnega sodišča pravilno voden na podlagi tožnikovih izjav (da je zapustil matično državo izključno iz ekonomskih razlogov) ter na podlagi dejstev in okoliščin (da je za mednarodno zaščito zaprosil šele ob policijski kontroli na avtobusni postaji v Ljubljani, imel pa je možnost to storiti že v Brežicah, ko so ga legitimirali policisti). V postopku je bilo ugotovljeno, s čimer se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje, da tožnik ni izkazal nobenega upravičenega razloga, zaradi katerega namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo oziroma v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel priložnost. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz obeh razlogov, to je iz razlogov 1. in 5. alinee 55. člena ZMZ (čeprav bi za takšno odločitev zadostoval že eden od razlogov iz 55. člena ZMZ), saj je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov spisov, tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, poleg tega pa je iz njegovih dejanj po vstopu na ozemlje Republike Slovenije jasno razvidno, da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi je tožnik le ponovil tožbene navedbe in jih je po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika (glavna obravnava). Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Po presoji vrhovnega sodišča glede na citirane določbe ZUS-1 sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu, saj v obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo sporno, tožnik pa v tožbi ni navedel drugih razlogov ali okoliščin oziroma ponudil dokazov, ki bi kakorkoli vplivali na drugačno vsebino njegove prošnje za mednarodno zaščito oziroma ni navedel, v čem bi lahko s svojimi nadaljnjimi izjavami dokazoval nasprotno.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.