Jedro

V 48.a čl. ZLPP v desetih točkah opisuje abstraktne dejanske stanove, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine. Čim je v revizijskem postopku ugotovljeno, da je revidirano podjetje pri svojem poslovanju ravnalo tako, da je s svojim ravnanjem izpolnilo elemente, ki tvorijo kakega od dejanskih stanov iz 1. do 10. tč. 48.a čl. ZLPP, se domneva, da je bila družbena lastnina oškodovana. Ker je, kot povedano, domnevo možno izpodbiti, je brez osnove pritožbeno stališče, da mora v vsakem od teh primerov škoda tudi dejansko nastati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 260.015,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2000 do plačila.

Obrazložitev

Po revizijskem pregledu tožeče stranke, opravljenem na podlagi 48. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92...., v nadaljevanju ZLPP) je tožena stranka zaradi odprave oškodovanja družbene lastnine, z odločbo, št. ... z dne ... v sedmih točkah naložila tožeči stranki na eni strani povečanje raznih terjatev do kupcev doma in v tujini, izvoznikov ter do delavcev, na drugi strani pa povečanje trajnih vlog družbenikov tožeče stranke. Tožeča stranka je na podlagi določila 5. odst. 48.b čl. ZLPP proti toženi stranki vložila tožbo na razveljavitev citirane odločbe tožene stranke, prvostopno sodišče pa je njen zahtevek kot neutemeljen zavrnilo in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Ker iz določila 2. odst. ZLPP ne izhaja, da se ta zakon ne uporablja za podjetja, ustanovljena na podlagi Zakona o tujih vlaganjih, v tožeči stranki kot odvisni družbi pa je udeležen tudi nenominiran družbeni kapital ustanovitelja, je ocenilo, da ni razlogov, da se revizija ne bi opravila pri tožeči stranki. Četudi ni ona tista, ki se bo kakorkoli statusno preoblikovala, ugotovljena oškodovanja družbenega kapitala pri njej, neposredno vplivajo na izkazovanje družbenega kapitala pri njenem družbeniku, ki se lastnini. Nobene od zakonskih domnev, ki jih je na podlagi določila 48.a čl. ZLPP v revizijski odločbi ugotovila tožena stranka, tožeča stranka ni izpodbila. Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Pritožbenega razloga ne citira, iz navedb pa izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga potrditev prvostopne sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka ustanovljena leta 1989 kot mešano podjetje na podlagi Zakona o tujih vlaganjih in sicer s pogodbo, sklenjeno dne 4.5.1989 med I. t. o.sol.o. (sedaj ITH) in S. AG, iz Nemčije, po kateri znaša delež kapitala domačega družbenika 52,3%, delež tujega pa 47,7% ter da se od ustanovitve dalje tožeča stranka ni statusno preoblikovala. Glede na to, da v bilanci stanja nima dužbenega kapitala v smislu 3. čl. ZLPP, se po določilih ZLPP ne bo lastninila. Ker pa se nahaja v fazi lastninskega preoblikovanja njen soustanovitelj ITH, je zaključek prvostopnega sodišča, da neutemeljeni odpisi terjatev pri tožeči stranki neposredno vplivajo na realno vrednost 52,3%- deleža ITH, ki je družbeni kapital, pravilen. Zaradi teh odpisov ITH izkazuje nižjo vrednost družbenega kapitala (v otvoritveni bilanci na dan 1.1.1993). Po določilu 1. odst. 48. čl. ZLPP se opravi revizijski postopek tako pri podjetjih, ki se lastninsko preoblikujejo (obvladujoče podjetje), kot pri podjetjih, ki so od njih odvisna ali z njimi povezana (odvisno podjetje). Če revizijski organ ugotovi, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, ravna, upoštevajoč način oškodovanja, ali po 48. b. in 48. c členu ZLPP, ali pa obvesti družbenega pravobranilca zaradi vložitve morebitne tožbe (1. in 2. odst. 50. čl. ZLPP). Pri ravnanju revizijskega organa ZLPP ne razlikuje, ali je prišlo do oškodovanja pri obvladujočem podjetju ali pri odvisnem. (Prim. sklep VS RS, št. III Ips 46/96). Zato pritožbeno stališče, da je uporaba ZLPP pri odvisnih družbah v "izrecnem nasprotju z določili 1., 3. in 50. čl. ZLPP", ni pravilno. Kot povedano, je v osnovnem kapitalu tožeče stranke poleg znanega kapitala (tujega vlagatelja družbe Siemens) posredno udeležen tudi družbeni kapital znanega lastnika (ITH). Njegovo lastninsko preoblikovanje se bo zato odrazilo tudi pri tožeči stranki, oz. obratno, velikost (vrednost) tega deleža pri tožeči stranki po lastninskem preoblikovanju ITH bo odvisna od pravilne ugotovitve velikosti (vrednosti) sedanjih deležev. Ta velikost pa ne sme temeljiti na dejanjih oškodovanja družbene lastnine. Namen postopkov revizije je namreč v čim večji meri izničiti učinke dejanj oškodovanja družbene lastnine na sploh in ne samo tistega dela, ki predstavlja kapital brez znanih lastnikov (prim. odločbo VS RS, opr. št. III Ips 128/98). Glede na obrazloženo pritožba nima prav, da lahko revizijski organ pri odvisni družbi le ugotovi ev. nepravilnosti oz. pomanjkljivosti. Tako stališče je v izrecnem nasprotju z določilom 48.c čl. ZLPP, ki v primeru ugotovitve oškodovanja družbene lastnine predvideva ukrepe za njegovo odpravo. Pri oškodovanju družbene lastnine zaradi neutemeljenega odpisa terjatev (7. tč. 48.a. čl. ZPPSL) revizijski organ naloži podjetju knjigovodska knjiženja, s katerimi se na eni strani izvede povečanje terjatev, na drugi strani pa povečanje družbenega kapitala (7. tč. 48.c čl). Ker je tožeča stranka odvisna družba dveh družbenikov, v svoji bilanci ne izkazuje nenominiranega družbenega kapitala. Zato je v revizijski odločbi tožena stranka vsakemu družbeniku naložila le povečanje trajnih vlog (v ustreznem sorazmerju med domačim in tujim družbenikom). To bo za domačega vlagatelja (ITH) pomenilo le pravilno izkazovanje višine tistega dela družbenega kapitala na dan 1.1.1993 (1. odst. 48. čl. ZLPP), ki ga je vložila v tožečo stranko kot njegova soustanoviteljica. Zato je stališče pritožbe, da pomeni izpodbijana revizijska odločba ponovno vzpostavljanje družbenega kapitala pri tožeči stranki, nepravilno. Na drugi strani pa s tem ni porušeno razmerje med domačim in tujim vlagateljem, saj revizijska odločba ohranja dogovorjeneo pogodbeno razmerje deležev pri tožeči stranki. Pravice tujih vlagateljev iz vloženih sredstev so bile zavarovane z Zakonom o tujih vlaganjih (1. odst. 6. čl.). V 7. čl. tega zakona je izrecno določeno, da sprememba zakona po sklenitvi ustanovitvene pogodbe ne vpliva na razmerja, določena s pogodbo, če so določila kasnejšega zakona neugodnejša za vlagatelje. Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da ZLPP, čeprav je stopil v veljavo šele 18.11.1992, ne pomeni retroaktivne veljave. Kot je obrazloženo v odločbi Ustavnega sodišča U-I-133/93-56 z dne 31.3.1994 (Ur. l. RS, št. 32/94), na katero se sklicuje tudi prvostopno sodišče, je zakonodajalec oblikoval domnevo iz 48.a čl. ZLPP o oškodovanju družbene lastnine na podlagi prej obstoječih norm o ravnanju z družbeno lastnino. To so splošna načela civilnega prava, ki so zavezovala upravljalce z družbenimi sredstvi, da so delovali v korist celotne družbene skupnosti ter da s svojimi ravnanji in opustitvami niso povzročali škode (9. čl. ZOR), da so pri sklepanju obligacijskih razmerij spoštovali načela vestnosti in poštenja (12. čl. ZOR), da niso zlorabljali pravic (13. čl. ZOR) in ne izkoriščali monopolnega položaja (14. čl. ZOR) ter da so ravnali s skrbnostjo dobrega gospodarja (18. čl. ZOR). Poleg tega izrecno omenja določilo 5. čl. ZOR, da morajo družbene pravne osebe pri sklepanju obligacijskih razmerij družbeno in ekonomsko smotrno uporabljati družbena sredstva, s katerimi razpolagajo, in ohranjati njihovo nezmanjšano vrednost ter skrbeti za izboljševanje in razširjanje materialne osnove združenega dela oziroma za uresničevanje svojih ciljev in nalog ter varstvo družbene lastnine. Zato je brez osnove pritožbeno stališče, da določila 7. tč. 48.a čl. ZLPP za tožečo stranko ni mogoče uporabiti, češ da mora biti po ustanovitveni pogodbi knjigovodstvo in določanje celotnega dohodka skladno z jugoslovansko zakonodajo, mednarodnimi računovodskimi stanadrdi in ustanovitveno pogodbo. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da ZLPP posega v določila Zakona o tujih vlaganjih in pogodbe o ustanovitvi tožeče stranke ter da pomeni uporaba določil ZLPP izključitev mednarodnih računovodskih standardov. 37. mednarodni računovodski standard (le na tega se je tekom postopka sklicevala tožeča stranka) pripravljalcem računovodskih izkazov narekuje, da razkrivajo negotovosti in s primerno pazljivostjo sredstev ali prihodkov ne izkazujejo po preveliki vrednosti, dolgov ali dohodkov pa ne po premajhni. Ker ta standard istočasno prepoveduje namerno izkazovanje premajhnega zneska sredstev ali prihodkov oz. prevelik znesek dolgov ter izrecno terja nepristranskost računovodskih izkazov, je v celoti skladen z zgoraj citiranimi splošnimi načeli civilnega prava, na katerih temelji domneva o oškodovanju družbene lastnine (1. odst. 48. čl. ZLPP). Zato je neutemljena pritožbena trditev, da uporaba ZLPP pomeni izključitev njihove uporabe. Tožeča stranka sama navaja, da je bilo 89% odpisanih terjatev kasneje plačanih in vnešenih nazaj v dohodek tožeče stranke. Če bi bili res izvedeni v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, do kasnejšega plačila odpisanih terjatev v tolikšni višini (89% od 604,624.717,80 SIT) ne bi moglo priti. Revizijsko poročilo izda Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja kot državni organ v mejah svoje pristojnosti. Zato je na podlagi določila 1. odst. 244. čl. ZPP to poročilo prvostopno sodišče pravilno ocenilo kot javno listino. Glede na nalogo, ki jo ima revizijski organ po določilih ZLPP, se kot resnična domnevajo tista dejstva, ki jih je revizijski organ ugotovil, potrdil in določil (prim. sodbo VS RS, opr. št. III Ips 99/94). V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjeno, da je dovoljeno dokazovati neresničnost v revizijski odločbi navedenih dejstev (3. odst. 244. čl. ZPP). Kljub temu je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ker predlogu tožeče stranke za zaslišanje prič ni ugodilo. Po določilu 1. odst. 286. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze zanje. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje prič le zato, da bi "kaj več povedale o odpisih in kasnejših plačilih, o poteku prodaje telefonskih central in o storitvah, ki se nanašajo na raziskavo ruskega trga". Pravno pomembne pa bi utegnile biti samo navedbe o manjkajočih listinah za posamezne poslovne dogodke, ki so podlaga za domnevo, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 7. tč. 48.a čl. ZLPP, teh pa tožeča stranka ni podala. Ker pa manjkajočih navedb ni mogoče nadomestiti niti z zaslišnjem prič niti z vpogledom v sodni register, kjer se "nahaja vsa potrebna dokumentacija, iz katere izhaja potrditev večine dejstev v ugotovitvah tožeče stranke", prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, ker predlogu tožeče stranke za zasliševanje prič ni sledilo. Res je, da mora sodišče s sklepom zavrniti predlagano izvedbo dokaza (2. odst. 287. čl. ZPP). Vendar, ker tega ni storilo, ni zagrešilo nobene take kršitve, ki bi utegnila vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe (prim. 1. odst. 339. čl. ZPP). V 48.a čl. ZLPP v desetih točkah opisuje abstraktne dejanske stanove, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine. Čim je v revizijskem postopku ugotovljeno, da je revidirano podjetje pri svojem poslovanju ravnalo tako, da je s svojim ravnanjem izpolnilo elemente, ki tvorijo kakega od dejanskih stanov iz 1. do 10. tč. 48.a čl. ZLPP, se domneva, da je bila družbena lastnina oškodovana. Ker je, kot povedano, domnevo možno izpodbiti, je brez osnove pritožbeno stališče, da mora v vsakem od teh primerov škoda tudi dejansko nastati. Glede na to, da mora po določilu 1. odst. 48.c čl. ZLPP revizijski organ z odločbo revidiranemu podjetju naložiti ukrepe za pravilno izkazovaje družbenega kapitala na dan 1.1.1993, je nebistveno, da je bilo 89% prvotno odpisanih terjatev kasneje plačanih. Kar se tiče preostalih 11% odpisanih terjatev, pa je pritožbena trditev, da "splošno znano, da je bilo v letih 1990-1992 skoraj nemogoče vlagati tožbe zoper pravne osebe na območjih bivše Jugoslavije" preveč pavšalna, da bi jo bilo mogoče upoštevati, saj ta trditev za vsa območja republik bivše Jugoslavije ne drži. Za predmetno odločitev tudi ni bistveno, da je leta 1994 prišlo do spremembe lastništva soustanovitelja tožeče stranke in je od tedaj dalje delež družbenika ITH le še 3,43%, saj se je to zgodilo po 1.1.1993. Kar se tiče pritožbenega stališča, da je treba udeležbo lastnika v drugih družbah realno ovrednotiti, pa pritožbeno sodišče glede na obrazloženo pripominja, da je med drugim tudi to namen ZLPP in odločb, ki jih izdajajo pristojne agencije v postopkih revizije v zvezi z lastninjenji podjetij. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 350. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega psotpka temelji na določilu 1. odst. 166. čl., v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Od priznanih stroškov odpade 218.000,00 SIT na nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, ostalo pa na DDV.