Jedro

Presoja, ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojena M. B. in P. N. pod točko 1. izreka spoznalo za kriva kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenega B. K. pa je pod točko 2. izreka spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Vsakemu obsojencu je izreklo pogojno obsodbo v okviru katere je obsojenima B. in N. določilo deset mesecev zapora, obsojenemu B. K. pa je določilo kazen devet mesecev zapora. Vsem trem je določilo triletno preizkusno dobo. Na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ je obsojenemu B. odvzelo vozniško dovoljenje št. S1151794. Odločilo je, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo pa jih je plačila sodne takse.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenega B. K. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obsojenega B. K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišči obsojencu kršili pravico do obrambe s tem, ko sta zavrnili dokazni predlog obrambe za vpogled v spis I K 3/2005; nadalje uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker obsojenemu očitano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja, saj vožnja k notarju in čakanje v avtomobilu ne predstavlja znakov kaznivega dejanja. Navaja še, da naj bi bili razlogi prvostopenjske sodbe v nasprotju z navedbami obsojenega N. in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe ali razveljavi obe sodni odločbi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. 4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti po mnenju vrhovnega državnega tožilstva ni utemeljena. O dokaznem predlogu za vpogled v drug kazenski spis se je pritožbeno sodišče natančno opredelilo na 3. strani sodbe in navedlo utemeljene razloge, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Pred tem pa se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do takratnega dokaznega predloga obrambe, da iz navedenega kazenskega spisa prebere izpoved priče J. B. (6. stran sodbe sodišča prve stopnje). Očitek, da izrek ne vsebuje znakov kaznivega dejanja ne drži, saj iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojeni pomagal pri storitvi kaznivega dejanja tako, da je priskrbel ponarejeno vozniško dovoljenje, s pomočjo katerega sta druga dva obsojena nato izvršila kaznivo dejanje in so v konkretnem opisu podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Tudi splošna in manj jasna zatrjevanja obrambe o nasprotju med razlogi sodbe in izjavo obsojenega N. se niso potrdila in po primerjavi vsebine zagovora obsojenega N. na glavni obravnavi (list. št. 108 in 109) in razlogov sodbe neskladij o odločilnih dejstvih ni zaznati.

5. Niti obsojenec niti njegov zagovornik se o odgovoru Vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti nista izjavila.

B.

6. Zagovornik obsojenca uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, ker sodišče ni dopustilo izvedbe predlaganega dokaza - vpogleda v spis I K 3/2005, ki naj bi pokazal, da so za obsojenca obremenjujoče navedbe negirane s podatki spisa, ter s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka je potrebno pojasniti, da vsaka zavrnitev dokaznega predloga obrambe še ne pomeni kršitve pravice do obrambe, kot bi se to dalo razbrati iz navedb obsojenčevega zagovornika. Obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist je eden bistvenih elementov do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave RS. Pri tehtanju, ali je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica izvajanja dokazov v korist obsojenega, je treba upoštevati znane kriterije, in sicer, da glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom strank, mora sodišče v sodbi obrazložiti (sedmi odstavek 364. člena ZKP). O dokaznem predlogu za vpogled v drug kazenski spis se je pritožbeno sodišče natančno opredelilo na tretji strani svoje sodbe in natančno navedlo utemeljene razloge, da izvedba tega dokaznega predloga ni potrebna. K temu pa Vrhovno sodišče še dodaja, da se je tudi sodišče prve stopnje opredelilo do takratnega dokaznega predloga obrambe, da se iz navedenega kazenskega spisa prebere izpoved priče J. B. (6. stran sodbe sodišča prve stopnje), ko ga je zavrnilo kot nepotrebnega, ker ni v zvezi z obravnavanim kazenskim postopkom. Zato je očitek, da naj bi sodišči kršili pravico do obrambe, ko sta zavrnili dokazni predlog obrambe za vpogled v spis I K 3/2005, neutemeljen.

8. Obsojenemu K. se očita, da je obsojenima B. in N. priskrbel ponarejeno vozniško dovoljenje, ki sta ga nato obsojenca predložila pri notarki ter overila dve pogodbi, pri tem pa se je N. prav s ponarejenim vozniškim dovoljenjem izdajal za J. B. S takšnim ravnanjem je obsojeni K., tudi po presoji Vrhovnega sodišča, izpolnil zakonske znake pomoči h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Očitek obsojenčevega zagovornika, da obsojencu očitano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja, saj vožnja k notarju in čakanje v avtomobilu ne predstavlja znakov kaznivega dejanja, je v nasprotju s samim izrekom sodbe ter podatki v spisu, ter zato neutemeljen.

9. V nadaljevanju uveljavlja obsojenčev zagovornik še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer protispisnost med razlogi sodbe ter podatki spisa o tem, da naj ne bi imel N. terjatev do B. ter da naj bi ju obsojeni K. dvakrat peljal k notarki. Protispisnost kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. V obravnavanem primeru pa zatrjevanja obrambe o nasprotju med razlogi sodbe in izjavo obsojenega N. niso potrjena. Po primerjavi vsebine zagovora obsojenega N. na glavni obravnavi (list. št. 108. in 109. spisa) ter razlogov sodbe neskladij o odločilnih dejstvih ni zaznati, kar je na 3. strani sodbe obsojencu nedvoumno pojasnilo že višje sodišče. C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

11. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega dostavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (Taksne tarife št. 7112, 7113, 7152) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.