Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik vlogi za podaljšanje dovoljenja ni priložil predpisanih listin in dokazil. Teh ni priložil niti po pozivu organa, zato je tožena stranka njegov molk, skladno z določbami 90. člena ZTuj-2, štela za umik zahteve.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Koper (v nadaljevanju organ prve stopnje) ustavila postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje A.A. (državljana Kosova) v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da mora A.A. (v nadaljevanju tožnik) zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni po dokončnosti tega sklepa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 19. 3. 2013, v skladu s 36. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), pravočasno zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela. Po pregledu tožnikove vloge je organ prve stopnje zato, ker je ugotovil, da je le-ta nepopolna, tožnika z dopisom z dne 4. 6. 2013 pozval, da v roku 10 dni od vročitve, vlogo dopolni z manjkajočimi listinami. Tožnik, ki je bil z navedenim dopisom seznanjen z določilom 90. člena ZTuj-2 in na posledice, če kljub opozorilu ne bo opravil nobenega dejanja, na dopis ni odgovoril. Ker tožnik v določenem roku vloge ni dopolnil in se do izdaje tega sklepa ni zglasil pri organu prve stopnje, je organ na podlagi določb 90. člena ZTuj-2 in 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, tožnikov molk štel za umik zahteve in postopek ustavil. Drugo točko izpodbijanega sklepa organ prve stopnje utemeljuje na določbi 60. člena ZTuj-2. Ministrstvo za notranje zadeve (organ druge stopnje) je z odločbo z dne 28. 8. 2013 kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.
Tožnik v tožbi izpodbija dejstvo, da v obravnavanem postopku ni opravil nobenega dejanja. Zatrjuje, da je referentki, ki je zadevo obravnavala, nekaj dni pred izdajo izpodbijanega sklepa, predočil določena dokazila, na podlagi katerih je bil možen sklep, da je še vedno zainteresiran za nadaljevanje postopka. Ker pa do takrat še ni pridobil vseh potrebnih listin, zatrjuje, da se je z referentko dogovoril, da bo v doglednem času predložil vse zahtevane listine. Meni, da pogoji za uporabo 90. člena ZTuj-2 v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni. Organu prve stopnje očita, da ni upošteval dodatnega roka, ki ga je določila referentka. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe enake navedbam, ki jih je tožnik podal v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Zato vztraja pri razlogih, s katerimi je nanje odgovorila že v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožnik v vlogi podani po prejemu odgovora na tožbo prereka navedbe tožene stranke in dodatno navaja okoliščine zaradi katerih niso bili v celoti poravnani prispevki za socialno varnost. Zatrjuje, da je organu prve stopnje pojasnil, da je za pridobitev dokumentov potreben čas in da je bilo prav zato z referentko dogovorjeno podaljšanje roka za predložitev manjkajočih listin. V zvezi s trditvijo, da je bil zainteresiran za nadaljevanje in dokončanje postopka za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tožnik navaja dejanja, ki jih je opravil v zvezi z likvidnostjo družbe, v kateri je družbenik in poslovodni organ. Sklicuje se tudi na postopke, ki so zaradi preprečitve nastanka hujše gospodarske škode, v teku pri Davčni upravi (obročno plačilo neplačanih obveznosti). Zato meni, da bi moral organ prve stopnje z odločitvijo počakati do odločitve davčnega organa v zadevi obročnega plačila. Tožnik zato vztraja pri tožbi.
Tožba ni utemeljena.
Na podlagi ugotovitev v izpodbijanem sklepu, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialni zakon. Sodišče zaradi tega sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe in tudi razloge, s katerimi je organ druge stopnje zavrnil pritožbene ugovore, ki so enaki tožbenim. V zvezi s tožbo pa sodišče še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, da so zatrjevani razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev 90. člena ZTuj-2, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V zadevi namreč za tožnika ni sporno dejstvo, da vlogi za podaljšanje dovoljenja ni priložil listin in dokazil, ki so za zadeve kot je obravnavana, predpisane v petem odstavku 33. in drugem odstavku 111. člena ZTuj-2. Sporni nista niti datum prejema, niti vsebina poziva organa prve stopnje z dne 4. 6. 2013, in niti dejstvo, da tožnik v roku odrejenem v pozivu, vloge ni dopolnil. S pavšalnimi tožbenimi trditvami (brez navedbe datuma in imena referentke, s katero naj bi se dogovoril za podaljšanje roka, dolžina roka), ki pa iz podatkov v predloženih spisih ne izhajajo, tudi po presoji sodišča tožnik ne more izpodbiti dejstev, na podlagi katerih je organ prve stopnje tožnikov molk, v skladu z 90. členom ZTuj-2, štel za umik zahteve.
Ob upoštevanju dejstva, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tožniku ni bil podaljšan rok za predložitev manjkajočih listin, pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati dejstva in okoliščine, zaradi katerih jih tožnik ni predložil v odrejenem roku. Zato je neutemeljen tožnikov očitek, da bi moral organ prve stopnje z odločitvijo počakati do rešitve zadeve, ki sodi v pristojnost davčnega organa. Prav zato tudi izvajanje predlaganega dokaza, ki se nanaša na tožnikov zahtevek obravnavan pri davčnem organu, v tem upravnem sporu ni bilo potrebno. Sodišče tožniku pojasnjuje, da bi v skladu z že citiranimi določbami ZTuj-2, vse listine, ki jih mora tujec predložiti za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, moral predložiti že skupaj z vlogo. Ker v vlogi ni navajal težav, s katerimi se gospodarska družba srečuje, in po prejemu poziva, niti ni predlagal podaljšanja odrejenega roka, se nanje ne more z uspehom sklicevati v tem upravnem sporu.
Glede na vse navedeno je sodišče, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijanem sklepu, ki je pravilen in zakonit, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).