Jedro

Obdolženec, ki je bil izvenzakonski partner oškodovankine matere, je oškodovanko (10 letnega otroka) med njenim spanjem božal po stegnih in spolovilu, ji segel z roko za spodnje hlače ter je vtaknil prst v nožnico, zaradi česar se je oškodovanka zbudila. Obdolženčeva zloraba položaja se kaže v tem, da je izkoristil svoj položaj nad otrokom, kar je bil vzrok, da je oškodovanka dejanja obtoženca trpela.

Izrek

Pritožbe državne tožilke, obtoženega I. C. in njegovega zagovornika s zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 100.000,00 (stotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo z krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 14 le po tretjem in prvem odstavku 103. člena KZ RS. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje, z uporabo omilitvenih določil, določilo kazen pet mesecev zapora ter zatem enotno kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obtožencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili državna tožilka, obtoženec in njegov zagovornik.

Državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu v pogojni obsodbi določeni posamični in enotna kazen zvišajo ter preizkusna doba podaljša. Obtoženec v pritožbi nakazuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) ter smiselno predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtoženca v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistven kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena ZKP), katereg pa v razlogih pritožbe ne obrazlaga, in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga le ugoditev pritožb državne tožilke.

Pritožbe niso utemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbah obtoženca ter njegovega zagovornika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtožencu očitanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let, ugotovilo pravilno in popolno ter izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlag sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Kljub obtoženčevemu zanikanju dejanj, tudi po oceni sodišča druge stopnje izvedeni dokazni postopek ne dopuča dvoma, da je obtoženec (ki je v času storitve dejanj z oškodovankino materjo živel v izvenzakonski skupnosti) storil na škod oškodovanke, ki ob storitvi dejanj še ni bila stara 14 let, očitani m kaznivi dejanji. Ob oceni zagovora obtoženca in vseh izvedenih dokazov, kot izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, pa so prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih sodišče tudi n sledilo zagovoru obtoženca, da je prijava dejanja posledica premoženjskega spora med obtožencev in oškodovankino babico. Ob oceni izpovedbe tudi klinične psihologinje Svetovalnega centra (V. R.), ki je povedala, da je ob prvi obravnavi oškodovanke, ko je bila le ta v 2. razredu, pri oškodovanki žal spregledala v vedenju oškodovanke signale in tipične znake spolne zlorabe otroka, je sodišče utemeljeno poklonilo vero izpovedi oškodovanke, ki je dejanja obtoženca v svojih izpovedbah tudi vedno enako opisovala (njeno izpoved pa potrjujejo tudi izpovedbe njene matere in babice) in zato tudi utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za psihiatrični pregled oškodovanke oziroma oceno izpovedi klinične psihologinje (kar pritožnika ponovno predlagata tudi pritožbi), saj tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma v strokovnost in izkušnje v postopku zaslišane klinične psihologinje. Ob tem, da je obtoženec v času dejanj živel v izvenzakonski skupnosti z oškodovankino materjo, in kot izhaja iz njegovega zagovora za oškodovanko, ki mu je zaupala in ga imela rada, skrbel, tudi ni moč pritrditi navedbam v pritožbi, da obtoženec dejan ni storil z zlorabo svojega položaja. Okoliščina, da je obtoženec bil nekakšen nadomestni oče oškodovanki, ki svojega naravnega očeta ni poznala, nedvomno kaže, da je bil med obtožencem in oškodovanko vzpostavljen odnos zaupanja in tudi avtoritete, kar pa kaže na nadrejeni položaj obtoženca. Tudi ni moč pritrditi navedbi obtoženčevega zagovornika v pritožbi, da bi tako dejanje lahko storil katerakoli oseba, ki bi prišla na obisk k oškodovankini materi.

Dejstvo, da je obtoženec dejanji začel, ko je oškodovanka spala, na pravno opredelitev ne vpliva, temveč dokazuje zlorabo zaupanja in položaja obtoženca v takratni oškodovankini družini, ki se je zaradi ravnanj obtoženca (božanja po stegnih in spolovilu, seganja z roko po njene hlačke in vtikanja prsta v oškodovankino nožnico) prebudila.

Oškodovankino molčanje in skrivni jok ob prebuditvi, brez kričanja, dokazujejo odnos zaupanja, ki ga je čutila do obtoženca in ne dokazujejo, kot to zmotno zaključuje pritožba, da ni bila uporabljena sila ali grožnja, saj to v danih primerih niti ni bilo potrebno, premoč obtoženca nad oškodovanko je bila namreč manifestirana skozi zaupanje oškodovanke (takrat 10.letnega otroka) do obtoženca. Glede n navedeno pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zgolj s ponavljanjem zagovora obtoženca, katerega pa je kot neprepričljivega izpodbijani sodbi ocenilo že sodišče prve stopnje, dokazne ocene in zaključka o krivdi obtoženca, kot to izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, ne morata omajati.

Neutemeljena pa je tudi pritožba državne tožilke zoper odločbo o kazenski sankciji. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prv stopnje, ob ugotovljeni dosedanji obtoženčevi nekaznovanosti ter dejstvu, da oškodovanka nima več stikov z obtožencem, obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, katere izreka tudi državna tožilk v pritožbi ne izpodbija. Tudi določeni posamični in enotna kazen sta po oceni sodišča druge stopnje, ob upoštevanju tudi časovne oddaljenosti dejanj, primerni teži storjenih dejanj in stopnji obtoženčeve krivde; pri tem pa državna tožilka v pritožbi ne navaja novih konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odmero kazni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče določilo ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje te trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.