Jedro

Upravni postopek izdaje izpodbijanega sklepa, to je postopek izdaje sklepa o vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči, se je začel in končal že po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči. Spremenjeni ZBPP pa v novem, petem odstavku 48. člena določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena (le ta se nanaša na stroške postopka, če je dobil odškodnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje) dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.

Določilo 29. člena ZBPP-C se ne nanaša na obravnavani primer, saj se v obravnavanem primeru postopek, zaradi katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni končal s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo, ampak se je končal s sodno poravnavo. Gre za različen zaključek postopka, saj 48. člen izrecno razlikuje med zaključkom postopka z odločbo sodišča (le ta je določen v prvem odstavku 48. člena ZBPP) in zaključkom postopka s sodno poravnavo ali izvensodno poravnavo (tak zaključek je določen z petim odstavkom 48. člena ZBPP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Kopru številka Bpp 9/2006-30 z dne 24. 9. 2015 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnici naložila, da je dolžna v roku 15-ih dni od pravnomočnosti tega sklepa plačati znesek v višini 5.949,87 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč v nepravdnem postopku zaradi razdelitve nepremičnin v solasti, ki jih je tožnica pridobila na podlagi sklepa o dedovanju. Tožnica je bila v navedeni zadevi predlagateljica. V nepravdnem postopku je bila med tožnico kot predlagateljico in nasprotno udeleženko A.A. sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je tožnica pridobila kupnino v višini 200.000,00 EUR (poplačilo are v višini 10.000,00 EUR, kupnino v višini 100.000,00 EUR in nato še znesek kupnine v višini 90.000,00 EUR). V zameno je svoj delež nepremičnine prepustila v izključno last nasprotni udeleženki. Torej je tožnica v nepravdnem postopku uspela in pridobila premoženje, to je denarna sredstva.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V postopku je bilo iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči plačano skupaj 5.949,87 EUR, kar predstavlja nagrado odvetnice B.B. ter nagrade in stroške izvedencev C.C. in D.D. Tožena stranka v sklepu še navaja, da glede na jasnost dejanskega stanja morebitnega posebnega ugotovitvenega postopka niti ni bilo potrebno izpeljati.

3. Tožeča stranka v tožbi obsežno opisuje spore med njo in nasprotno udeleženko v nepravdnem postopku ter da pri določitvi odvetnice niso imeli nobene izbire. Navaja, da je bilo potrebno odvetnici določene stroške še posebej plačevati, češ da niso pokriti iz naslova brezplačne pravne pomoči. Nadalje podrobneje opisuje razloge, zaradi katerih je bila sklenjena sodna poravnava. Navaja, da so kupnino prejeli, vendar so jo v enakem vrstnem redu, kot so jo prejeli, nakazali za nakup novega stanovanja na naslovu ... Glede v sklepu določene obveznosti, se tožnica strinja, če zakon tako določa. Premoženjsko stanje tožnice se od stanja pred dvanajstimi leti vse do danes ni spremenilo. V tistem času je bila brezposelna oseba, sedaj pa dobiva pokojnino, s katero se komaj prebija skozi mesec. Iz navedenega razloga je tudi tožbo v upravnem sporu vložila sama, ker si ne more privoščiti odvetnika. Zneska 5.949,87 EUR tožnica nima, na banki ji kredita ne odobrijo in ponovno je v brezupni brezizhodni situaciji. Od sodišča tožeča stranka pričakuje, naj ponovno preuči stroške odvetniških storitev in cenilca in prosi, naj se dolg odpiše. Tožeča stranka smiselno predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 48. člen ZBPP, ki se nanaša na vračilo stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči. Pri svoji odločitvi se sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZBPP, kot je veljal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP - C), ki je bi objavljen v Uradnem listu RS št. 19/2015 z dne 20. 3. 2015 in je začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je od 4. 4. 2015 dalje. Tedaj veljavno določilo prvega odstavka 48. člena ZBPP je res določalo, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je tako na podlagi pravnomočne odločbe sodišča kot na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, da je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu z 46. členom tega zakona. Upravni postopek izdaje izpodbijanega sklepa, to je postopek izdaje sklepa o vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči, se je začel in končal že po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči. Ker tožena stranka posebnega ugotovitvenega postopka ni vodila, se tako šteje, da je bil postopek začet in tudi končan s samo izdajo izpodbijanega sklepa, to je z dnem 24. 9. 2015, ko je že začel veljati spremenjeni 48. člen ZBPP. Spremenjeni ZBPP pa v novem, petem odstavku 48. člena določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena (le ta se nanaša na stroške postopka, če je dobil odškodnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje) dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave. Spremenjeni 48. člen ZBPP torej v primeru sklenitve poravnave določa, da je upravičenec dolžan povrniti le polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. 7. Pri tem sodišče še dodatno pojasnjuje, da ZBPP-C tudi v prehodnih in končnih določbah ne določa drugačne ureditve za take primere. Citirani zakon v 29. členu določa, da če se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, končal s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo pred uveljavitvijo tega zakona, in je sodišče stroške postopka prisodilo v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči, se postopek izterjave sredstev, ki jih je upravičencu iz tega naslova dolžna plačati nasprotna stranka, konča po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (mišljen je do tedaj veljavni, nenoveliran zakon). To določilo se ne nanaša na obravnavani primer, saj se v obravnavanem primeru postopek, zaradi katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni končal s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo, ampak se je končal s sodno poravnavo. Gre za različen zaključek postopka, saj 48. člen izrecno razlikuje med zaključkom postopka z odločbo sodišča (le ta je določen v prvem odstavku 48. člena ZBPP) in zaključkom postopka s sodno poravnavo ali izvensodno poravnavo (tak zaključek je določen z petim odstavkom 48. člena ZBPP). Dejstvo, da se 29. člen ZBPP-C ne nanaša na obravnavni primer, pa izhaja tudi iz tega, ker je v 29. členu citiranega zakona določeno, da se stari zakon uporablja, če je sodišče stroške postopka prisodilo v koristi upravičenca do brezplačne pravne pomoči. V obravnavani zadevi pa ni bilo določeno tako, ampak je bilo v sodni poravnavi določeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Prav tako se na obravnavani primer ne nanaša 30. člen prehodnih in končnih določb ZBPP-C, saj je v tem določilu določena uporaba starega zakona za tiste postopke, ki so se pravnomočno končali pred uveljavitvijo tega zakona, pa upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel. V obravnavani zadevi pa je tožnica v postopku, zaradi katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspela. Iz navedenih prehodnih in končnih določb je razvidno, da se te ne nanašajo na navedeni upravni postopek izdaje sklepa o vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči. Glede na vse navedeno je tožena stranka napačno uporabila določilo 48. člena ZBPP in je bilo že iz tega razloga potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

8. Sodišče pa je izpodbijani sklep odpravilo tudi iz razloga, ker tožnici pred izdajo sklepa ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka je sicer v obrazložitvi sklepa pojasnila, zakaj je v zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku s tem, ko je navedla, da zaradi jasnosti dejanskega stanja to ni bilo potrebno. Vendar pa sodišče meni, da se je s tem sklepom odločalo tudi o okoliščini, o kateri se po mnenju sodišča ne more odločiti, preden se stranki ne da možnosti, da se o njej izjasni. Gre za način plačila zneska brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je odredila, da mora tožnica plačati določeni znesek v roku 15-ih dni od pravnomočnosti tega sklepa, tožnica pa v tožbi navaja, da tega ni zmožna. Pri tem pa tožnica v postopku izdaje izpodbijanega akta ni imela možnosti, da se o tem izjasni. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdaje odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem stranka ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Ker tožnica v upravnem postopku ni imela možnosti izreči se o svojih zmožnostih plačila, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka in je bilo tudi zaradi tega potrebno tožbi ugoditi.

9. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka dati tožnici možnost, da se izjasni o navedeni okoliščini glede načina plačila, hkrati pa bo morala uporabiti pri določanju višine plačila peti odstavek 48. člena ZBPP. Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka in ker je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnega prava, se do večine navedb tožeče stranke v tožbi ni opredeljevalo.