Up-648/06

4. 7. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili dr. Andrej Polajnar in dr. Leopold Škerget, Maribor, ter Univerza v Mariboru, Fakulteta za strojništvo, ki jih zastopa Velimir Cugmas, odvetnik v Slovenskih Konjicah, na seji 4. julija 2008

sklenil:

1.Ustavna pritožba dr. Leopolda Škergeta zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 338/2006 z dne 16. 3. 2006 se zavrže.

2.Ustavna pritožba dr. Andreja Polajnarja in Univerze v Mariboru, Fakultete za strojništvo, zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 338/2006 z dne 16. 3. 2006 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki, dekan in prodekan Fakultete za strojništvo ter Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru, so vložili pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sklepa Upravnega sodišča, s katerim je to sodišče zavrglo tožbo pritožnikov in njihove zahteve za izdajo začasnih odredb zoper sklep rektorja Univerze v Mariboru z dne 17. 1. 2006 (v nadaljevanju Sklep). Rektor Univerze v Mariboru (v nadaljevanju UM) je s Sklepom naložil dekanu Fakultete za strojništvo (v nadaljevanju FS) izvršitev sodne poravnave o reintegraciji visokošolskega sodelavca na delovno mesto na tej fakulteti. Sodišča so zavzela stališče, da izpodbijani Sklep ni akt, zoper katerega je dopusten upravni spor in ne akt, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika. Po oceni sodišč gre za akt rektorja pri izvajanju funkcije delodajalca po delovnopravni zakonodaji in ne za akt, ki bi bil izdan v postopku izvrševanja javnih pooblastil oziroma v okviru javne službe v visokem šolstvu, niti ga ni mogoče opredeliti kot upravno stvar v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b. in 126/07 – ZUP), niti nima narave posamičnega akta, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice posameznika, kot ga določa tretji odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popr. in 70/2000 – ZUS).

2.Pritožniki izpodbijanemu sklepu očitajo kršitev 23., 25., 33., 44. in 58. člena Ustave. Menijo, da je Sklep upravni akt, ker naj bi ga izdal rektor kot nosilec javnega pooblastila, zato naj bi bila z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zatrjujejo, da se to sodišče do večine pritožbenih navedb ni opredelilo in o pritožbi ni vsebinsko odločilo, zato naj bi z izpodbijanim sklepom kršilo tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ker naj bi Sklep posegal v statutarno določena razmerja med univerzo in članicami ter njunimi organi, kot izrazu avtonomije univerze, in ker mora FS v skladu s Sklepom zagotoviti plače za reintegriranega delavca, naj bi bila z izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča kršena avtonomija univerze iz 58. člena Ustave, poseženo pa naj bi bilo tudi v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. S Sklepom naj bi se onemogočalo opravljanje nalog dekana v skladu z zakonom in Statutom UM, zato naj bi bila z izpodbijano odločitvijo prvemu pritožniku kršena tudi pravica do sodelovanja pri opravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave.

B. – I.

3.Drugi pritožnik dr. Leopold Škerget ni bil stranka v postopku pritožbe pred Vrhovnim sodiščem, zato se učinki izpodbijanega sklepa naj ne nanašajo. Glede na to v skladu s šesto alinejo prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) zoper ta sklep ni upravičen vložiti ustavne pritožbe. Senat Ustavnega sodišča je zato njegovo ustavno pritožbo zavrgel (1. točka izreka).

B. – II.

4.Navedbe pritožnikov, s katerimi izražata nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po svoji vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja niti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano odločitev preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice. Takih kršitev ni utemeljeno očitati stališču Vrhovnega sodišča, da gre v primeru Sklepa za interni akt, ki ga je po delovnopravni zakonodaji izdal rektor kot delodajalec, in ne za akt, izdan v upravni stvari, in da zato ta akt ne uživa sodnega varstva v upravnem sporu. Navodila za delo že po naravi stvari niso akt, s katerim bi se odločalo pravicah in obveznostih ali pravnih koristih posameznika. Glede opozorila delodajalca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prvi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR) pa tudi iz stališča Ustavnega sodišča izhaja, da je zanj zagotovljeno sodno varstvo v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 204. členu ZDR (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-45/07 in Up- 249/06 z dne 17. 5. 2007, Uradni list RS, št. 46/07 in OdlUS XVI, 28). Zato očitki pritožnikov, da naj bi z izpodbijano odločitvijo Vrhovno sodišče kršilo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, posledično pa tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, niso utemeljeni.

5.Pritožnika izpodbijani odločitvi tudi očitata, da se Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ni opredelilo do večine pritožbenih navedb. Smiselno to pomeni, da pritožnika s temi očitki uveljavljata kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člena Ustave). Iz te ustavne določbe izhaja zahteva, da se pritožbeno sodišče opredeli do bistvenih navedb pritožbe. To pa ne pomeni, da se mora opredeliti do vseh navedb pritožnika. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da se mora sodišče opredeliti le do tistih navedb, ki so bistvene za odločitev in ki niso očitno neutemeljene (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-81/05 z dne 14. 7. 2006). V izpodbijani odločitvi je Vrhovno sodišče pojasnilo razloge, zaradi katerih Sklepa, ki naj bi bil predmet upravnega spora, ni mogoče šteti za upravni akt in zato zoper njega ni mogoče voditi upravnega spora, in razloge, zaradi katerih ni mogoče šele v pritožbi uveljavljati posega v ustavne pravice posameznika. S temi stališči je tudi utemeljilo svojo odločitev, zato so očitki o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljeni.

6.Ker pisno opozorilo iz 83. člena ZDR nima neposrednih oziroma samostojnih pravnih posledic (glej 9. točko obrazložitve v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-45/07 in Up-249/06), s Sklepom, ki naj bi bil predmet upravnega spora, niti ni moglo priti do kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Glede na to tudi izpodbijanemu sklepu Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati, da krši pravico prvega pritožnika do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave in tudi ne, da krši pravici tretje pritožnice do zasebne lastnine in do avtonomije univerze iz 33. in iz 58. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo (2. točka izreka), pri čemer se ni spuščal v vprašanje izpolnjenosti procesnih predpostavk glede tretje pritožnice.

C.

8.Senat je ta sklep sprejel na podlagi šeste alineje prvega odstavka ter drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana mag. Marta Klampfer in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata