Jedro

Sodišče ugotavlja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ki je delavkino poškodbo opredelil kot nezgodo pri delu, pravilna. Temelji namreč na določbi petega odstavka 154. člena ZDR-1, ki določa, da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Navedeno pomeni, da se je poškodba zgodila v delovnem času. Na ugotovitev, da gre za delovno nezgodo, po presoji sodišča nadalje vpliva tudi nesporno dejstvo, da se je poškodba (med delovnim časom) zgodila v nadzorovanem in (tudi) za namen kajenja uporabljenem prostoru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Inšpektorat RS za delo, Območna enota Koper - Postojna - Nova gorica, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo odločil, da mora delodajalec A., d.o.o., na način in v rokih, določenih s to odločbo, opraviti dejanja oziroma odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti iz varstva pri delu in zagotoviti izvajanje zakonov in drugih predpisov iz varstva pri delu tako, da prijavi nezgodo pri delu delavke B.B. z dne 12. 11. 2016 (prvi odstavek izreka), v roku 8 dni od vročitve odločbe (drugi odstavek izreka); o izvršitvi odločbe obvestiti inšpektorja za delo najkasneje v roku 8 dni po preteku danih rokov (tretji odstavek izreka) in v zadnjem odstavku izreka izpodbijane odločbe odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da se je nezgoda delavki pripetila 12. 11. 2016, v času njenega odmora ob 10.30 uri, v prostorih delodajalca – kadilnici in da je potek nezgode posnela kamera. Odločitev je oprta na ugotovitev, da peti odstavek 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) določa, da se čas odmora všteva v delovni čas ter na določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), ki določa obveznost ravnanja delodajalca (prijavitvena dolžnost) pod pogoji iz te odločbe.

3. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je pritožbo inšpekcijskega zavezanca zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri opisuje potek nezgode delavke B.B. dne 12. 11. 2016. Navaja, da je do nezgode prišlo med tem, ko je delavka v času malice, v prostoru zunanje kadilnice, govorila po telefonu in sedla na stol, na katerem je bila blazina ter padla in se udarila v trtico. Nadaljevala je s telefonskim pogovorom in po koncu odmora odšla delat. Delala je do konca izmene. O nezgodi nadrejene delavke ni obvestila. Tožeča stranka te nezgode ni prijavila kot nezgode pri delu, ker je mnenja, da nezgode med odmorom ni mogoče šteti za nezgodo pri delu.

5. Sklicuje se na določbo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki v 66. členu določa, kdaj se poškodba šteje za poškodbo pri delu. Znana so ji stališča Vrhovnega sodišča RS, iz katerih izhaja, da je šteti nesrečo med odmorom kot delovno poškodbo, v zadevah št. VIII Ips 65/1998 in št. VIII Ips 101/989, ki pa po spremembi ZPIZ v letu 2013 ne bi več veljala. Sklicuje se tudi na definicijo delovne nezgode iz ZVZD-1 in kljub temu, da se odmor v skladu ZDR-1 res všteva v delovni čas, to dejstvo ne pomeni avtomatično, da se poškodba med odmorom šteje kot poškodba v času opravljanja dela, tudi zato, ker se odmor v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZDR-1 ne všteva v efektivni delovni čas. Razlogi za spremembo definicije za primer poškodbe pri delu v ZPIZ-2 se nanašajo predvsem na povezavo med vzrokom za nastanek poškodbe in možnostjo vpliva delodajalca nanjo. Delavka med odmorom, ko ni bila na razpolago delodajalcu, ni izpolnjevala svojih delovnih obveznosti, prav tako je na stol sedla zaradi lastne neprevidnosti in zato dejansko stanje ne ustreza definiciji poškodbe. Sklicuje se na Direktivo 89/391/EEC in utemeljuje, zakaj tudi po določbah te direktive konkretnega dogodka ni mogoče uvrstiti med delovne nezgode, saj med padcem in opravljanjem dela oziroma dejavnostjo tožeče stranke ni vzročne povezave, dogodek se ni zgodil v času opravljanja dela in ne izvira iz njega. Tožeča stranka se zaveda, da je vprašanje odškodninske odgovornosti, ki jo sicer zanika, neodvisno od tega, na kakšen način se bo poškodba delavke definirala. Iz navedenih razlogov meni, da je bilo njeno ravnanje pravilno. Sodišču predlaga odpravo nezakonite odločbe in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in predlagala, da se tožba zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Dolžnost delodajalca o prijavi nezgode pri delu inšpekciji dela je urejena v 41. členu ZVZD-1 (Zakona o varnosti in zdravju pri delu). V prvem odstavku tega člena je določeno, da mora delodajalec inšpekciji dela takoj prijaviti vsako nezgodo pri delu s smrtnim izidom oziroma nezgodo pri delu, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kolektivno nezgodo, nevarni pojav in ugotovljeno poklicno bolezen.

9. Glede na opisano zakonsko ureditev je eden izmed pogojev za delodajalčevo obveznost prijave nezgode pri delu inšpekciji dela, da je delavec, ki je bil udeležen v nezgodi pri delu, zaradi te nezgode nezmožen za delo več kot tri delovne dni. Po stališču tožeče stranke ta vzročno-posledični pogoj v konkretnem primeru poškodovanja delavke B.B. ni izpolnjen, na kar tožeča stranka opozarja tako v tožbi, kot že v pritožbi, vloženi zoper izpodbijano odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki jo je pritožbeni organ zavrnil. 10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama upravnega spora dejstvo, da se je delavka B.B. dne 12. 11. 2016 poškodovala v prostoru kadilnice, ki se nahaja na neuporabljenem delu nakladalne rampe, ni sporno, niti niso sporne druge okoliščine nastanka poškodbe, iz katerih izhaja, da je delavka poskusila sesti na stol (več stolov), pri čemur ji je zdrsnilo in je padla. Prav tako v zadevi ni sporno, da je delavka za bolečine v trtici povedala sodelavkam, da je zdravnika obiskala istega dne zvečer, o nezgodi pa je nadrejeno obvestila v ponedeljek, dne 14. 11. 2016. 11. Ob upoštevanju navedenih in nespornih dejanskih okoliščin, sodišče ugotavlja, da se je delavka poškodovala v prostoru kadilnice, torej v prostoru, v katerem je delodajalec dovolil delavcem zadrževanje za ta namen. Gre za prostor, ki je pod nadzorom delodajalca, kar dokazuje tudi videoposnetek, ki ga je delodajalec po nezgodi tudi pregledal (pripombe A. d.o.o. na zapisnik z dne 2. 12. 2018). Nadalje sodišče, kot nesporno med strankama, izpostavlja dejstvo, da se je delavka poškodovala ob 10.30 uri, v času odmora.

12. Ob zgoraj navedenih nespornih okoliščinah, sodišče ugotavlja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, ki je delavkino poškodbo opredelil kot nezgodo pri delu, pravilna. Temelji namreč na določbi petega odstavka 154. člena ZDR-1, ki določa, da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Navedeno pomeni, da se je poškodba zgodila v delovnem času. Na ugotovitev, da gre za delovno nezgodo, po presoji sodišča nadalje vpliva tudi nesporno dejstvo, da se je poškodba (med delovnim časom) zgodila v nadzorovanem in (tudi) za namen kajenja uporabljenem prostoru.

13. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da je pojem delovne nezgode definiran v določbi 66. člena ZPIZ-2 drugače kot do leta 2012, ne soglaša pa z njeno razlago, da ta definicija izključuje delovno nezgodo v času odmora med delovnim časom. Iz zakonske dikcije namreč izhaja, da v določbi 66. člena v primerjavi s prejšnjo definicijo ni prišlo do nobenih sprememb v zvezi s poškodbami, ki se zgodijo med samim delovnim časom (kamor spada tudi čas odmora za malico) ali na službeni poti, za katero dobi zaposleni od delodajalca potni nalog. V definiciji po 66. členu ZPIZ-2 so izvzete poškodbe pri delu, ki nastanejo na poti na delo in poti iz dela, kadar je prekinjena povezava med vzrokom nastanka poškodbe in možnostjo vpliva delodajalca na takšno poškodbo.

14. Prav tako sodišče ne soglaša z razlago tožene stranke, da odločitev ni skladna z Direktivo 89/391/EEC. Tožeči stranki pojasnjuje, da je Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS), bila sprejeta z namenom ustvariti enako raven varnosti in zdravja za vse delavce, delodajalce pa je zavezala k sprejetju ustreznih preprečevalnih ukrepov za varnejše in bolj zdravo delo. V obravnavanem primeru je pomembno, da ta direktiva, ki se nanaša na prej navedene cilje v delovnem okolju, kot okvirna direktiva, napotuje na ureditev področja na nacionalni ravni, kar pomeni tudi, da je treba, tudi ob upoštevanju Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, upoštevati nacionalno ureditev delovnega časa.

15. Glede na vse navedeno in po ugotovitvi, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi 16. člena Zakona o inšpekciji dela v zvezi z 41. členom ZVZD-1, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.