Jedro

Temeljni pogoj za napotitev tretjega na pravdo, je po tretjem izkazana verjetnost, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tretjega zoper sklep o dovolitvi izvršbe istega sodišča, opr. št. In 97/00357-3 z dne 12.2.1998. Prvo sodišče je odločilo, da tretji nosi svoje stoške ugovornega postopka.

Proti sklepu je tretji SK vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tretjega napoti na pravdo, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je prvo sodišče pri odločanju o ugovoru zmotno uporabilo materialno pravo. Tretji je ugovoru priložil listine (vlogo za priglasitev adaptacije, posojilno pogodbo, predračun, priglasitev vzdrževalnih del, vlogo za prenos stanovanjske pravice in dokazila o adaptaciji), ki po mnenju pritožnika verjetno izkazujejo, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Po potrebi je predlagal tudi zaslišanje prič.

Pritožnik ponovno navaja, da je za predmetno stanovanje plačal celotno kupnino. Meni pa, da je tudi sicer pridobil lastninsko pravico iz naslova vlaganj in adaptacije. Ta pravica se dejansko pridobi skladno z določili ZTLR, saj gre za znatno povečano vrednost nepremičnine, in to z vedenjem formalne lastnice, ki temu ni nasprotovala. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo vloge za prenos stanovanjske pravice, ki je bila dana še pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Ta vloga dokazuje, da dolžnica ni bila imetnica stanovanjske pravice oziroma da za stanovanje ni bila zainteresirana. Glede kredibilnosti dolžnice pritožnik opozarja, da je dolžnica v kazenskih postopkih in je vsaj v enem že bila kaznovana zaradi goljufije. Pred izdajo izpodbijanega sklepa bi prvo sodišče po mnenju pritožnika moralo tretjega pozvati za dodatno utemeljitev ugovora oziroma ga napotiti na pot civilne pravde, da dokaže svojo pravico.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 64.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je temeljni pogoj za vložitev ugovora, v katerem tretji zahteva, naj sodišče izreče za nedopustno izvršbo na predmet izvršbe, po tretjem izkazana verjetnost, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Pravica tretjega, ki na predmetu izvršbe preprečuje izvršbo, je običajno (so)lastninska pravica oziroma kakšna druga po pravnih učinkih istovrstna pravica (npr. pravica razpolaganja, če je (bil) predmet izvršbe v družbeni lastnini ali v postopku preoblikovanja le-te). Skladno s citirano določbo je napotitev tretjega na pravdo po določbi drugega odstavka 65. člena ZIZ odvisna od presoje verjetnosti obstoja take pravice.

Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo ugovor tretjega z obrazložitvijo, da tretji ni verjetno izkazal, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico. Na vse, kar pritožnik v pritožbi ponovno navaja, je izčrpno odgovorilo prvo sodišče, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča. Zmotno je navajanje pritožnika s sklicevanjem na priložene listine (glej v prilogi od C 2 do C 6), da bi iz naslova vlaganj in adaptacije po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) dejansko pridobil lastninsko pravico. Nasprotno, zgolj adaptacija tujega gradbenega objekta oziroma nepremičnine (konkretno stanovanja) ne pripelje do pridobitve (so)lastninske pravice (prim. načelno mnenje, Poročilo VSS št. 2/90). Dokazi, ki jih je predložil tretji, torej ne dokazujejo pridobitve lastninske pravice. Zato je pravilna presoja prvega sodišča o verjetnem neobstoju zatrjevane lastninske pravice tretjega na predmetni nepremičnini. Na podlagi vzdrževanja in vlaganja v to nepremičnino namreč lahko tretji s priloženimi listinami verjetno izkazuje, da ima do dolžnice pravico obligacijskopravne narave, ki pa ne preprečuje dovoljene izvršbe.

Da je dolžnica formalnopravno lastnica predmetne nepremičnine, je razvidno iz kupoprodajne pogodbe (A 6). Tudi listina (C 7), na katero se sklicuje pritožnik v pritožbi, ne more vplivati na drugačen izid postopka. Gre le za vlogo za začetek postopka za prenos dolžničine stanovanjske pravice na tretjega (glej tudi C 8). Po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča je bila kupoprodajna pogodba dne 12.12. 1991 za predmetno nepremičnino sklenjena po sproženem postopku z dne 22.10.1990. Iz priloženih listin (C 7 in C 8) izhaja le, da je bil začet postopek prenosa stanovanjske pravice na tretjega. Glede na sklenjeno kupoprodajno pogodbo, ki se glasi na dolžnico kot imetnico stanovanjske pravice (glej A 6), sta po pravilnem sklepanju prvega sodišča omenjeni listini brez dokazne teže in v tem postopku pravno neupoštevni. Potemtakem tudi ni pomebno zatrjevanje tretjega, da je za odkup stanovanja plačal celotno kupnino, ker gre za dejstvo, izhajajoče iz obligacijskopravne sfere tretjega do dolžnice. Po opisanem se tako izkaže, da tretji tudi ni uspel izkazati, da bi na stanovanju dolžnice na ta način pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Dokazni predlog z zaslišanjem prič je nedoločen in še tudi v pritožbi tretji ne navede, katere priče naj bi bile zaslišane. Zato takšen predlog ne more biti upošteven. Prav tako pa ni pogojev za napotitev tretjega na pravdo, saj tretji ni verjetno izkazal, da bi imel na stanovanju dolžnice lastninsko pravico - izkazana verjetost obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, pa je pogoj za napotitev na pravdo.

Očitek pritožnika glede kredibilnosti dolžnice pa je za ta postopek povsem brezpredmeten.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo tretjega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).