Jedro

Tudi okoliščina, da so bili objavljeni podatki resnični, sama po sebi ne more pretrgati vzročne zveze. Iz obrazložitve sklepa VSRS je razvidno, da je varstvo osebnih podatkov (tudi resničnih) ustavno varovano in da je vanje dovoljeno posegati (torej, tudi objavljati jih) le, če za to obstoji podlaga v zakonu. Slovenski pravni red je torej dal prednost pravici do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov pred naravnopravno "pravico do resnice".

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Organ toženke (Komisija za preprečevanje korupcije, v nadaljevanju KPK) je v spletni aplikaciji Supervizor 5. 3. 2015 javno objavil podatke o fizičnih osebah, ki so v obdobju od 1. 1. 2003 do 4. 3. 2015 v breme proračunskih uporabnikov po avtorskih in podjemnih pogodbah zaslužile več kot 200.000 EUR. Med njimi je bila tudi tožnica, ki je v času objave opravljala funkcijo ministrice ..., pred tem pa je bila univerzitetna profesorica in dekanja Fakultete ... Te podatke je KPK pridobila od Urada za javna plačila (v nadaljevanju UJP). Ker je bilo podatke mogoče povezati s fizičnimi osebami, je šlo za osebne podatke v smislu Zakona o varstvu osebnih podatkov.1

2. Tožnica je zaradi objave vložila tožbo v upravnem postopku zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin; njen zahtevek je bil s sodbo Upravnega sodišča RS I U 472/2015-17 z dne 8. 10. 2015 zavrnjen, Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VSRS) pa je s sodbo I Up 310/2015 z dne 24. 5. 2017 sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je ugotovilo, da je KPK z javno spletno objavo zgoraj navedenih podatkov nezakonito posegla v ustavno pravico tožnice iz 38. člena Ustave Republike Slovenije (varstvo osebnih podatkov) in toženki naložilo, da iz spletne aplikacije Supervizor odstrani sporne podatke. Ugotovilo je, da KPK ni imela zakonske podlage za objavo podatkov o tožničinih prejemkih.

3. Tožnica v tej pravdi od toženke zahteva plačilo odškodnine 30.772,72 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, objavo sodbe v časnikih A., B. in C. ter javno opravičilo. Toženka (njen organ – KPK) naj bi tožnici škodo povzročila z objavo osebnih podatkov v spletni aplikaciji Supervizor in spremljajočimi javnimi izjavami predstavnikov toženke.

4. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo s stroškovno posledico za tožnico. Zavzelo je stališče, da toženka kljub temu, da je osebne podatke tožnice pridobila na nezakonit način (kar je predhodno potrdilo že VSRS in niti ni sporno), ni ravnala s stopnjo kvalificirane protipravnosti, ki se zahteva za odškodninsko odgovornost države za delo njenih organov, poleg tega pa tudi nista izkazani škoda in vzročna zveza.

5. Sodišče druge stopnje je s sodbo II Cp 303/2020 z dne 19. 5. 2020 tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je stališču, da ni izkazana kvalificirana protipravnost. Ker zahtevek po temelju ni utemeljen, se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami in razlogi prvostopenjske sodbe o škodi in vzročni zvezi.

6. Tožnica je zoper to odločitev vložila revizijo. VSRS je s sklepom II Ips 52/2021 z dne 6. 10. 2021 reviziji ugodilo. Zavzelo je stališče, da je toženka ravnala kvalificirano protipravno (bistveni razlogi VSRS bodo povzeti v nadaljevanju). Ker pritožbeno sodišče ni izčrpalo navedb tožnice glede škode in vzročne zveze, je VSRS sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

_Pritožbeni postopek:_

7. V pritožbi z dne 19. 11. 2019 tožnica med drugim navaja, da je pri toženki šlo za postopanje, ki nerazumno odstopa od jasnih določil materialnega prava in uveljavljene prakse, hkrati pa toženka ni spoštovala povsem jasnih in nedvoumnih določil zakona. Ravnanj toženke ne moremo šteti zgolj kot njeno običajno in sprejemljivo strokovno nepravilno ravnanje. Prvostopenjsko sodišče nepravilno tolmači določbe ZVOP-1 in Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije2 o obdelavi osebnih podatkov. ZIntPK jasno določa, da mora KPK, kadar se ugotovitve nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, osnutek ugotovitev pred javno objavo poslati osebi, na katero se ugotovitve nanašajo. Določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja3 toženki ne dajejo pravne podlage za pridobivanje TRR-jev posameznikov na ugotovljeni način. Res so podatki o javni porabi javnosti dostopni, vendar ZDIJZ določa, da se o tem odloča po posebnem postopku, ki v konkretni zadevi ni bil spoštovan. V kolikor bi bil postopek voden skladno z ZDIJZ, bi tožnica lahko vložila vsa pravna sredstva in bi do eventualnega razkritja podatkov prišlo bistveno kasneje, kot je konkretno prišlo, najverjetneje celo po poteku mandata vlade, v kateri je eno od ministrskih funkcij zasedala tožnica, posledično pa tožnica takrat škode ne bi več utrpela. Sodišče dejanskega stanja v zvezi s škodo ni raziskalo, ni zaslišalo v zvezi s tem predlaganih prič. Javnost je komentarje toženke prepoznala v smeri negativne vrednostne sodbe. Tožnica je izkazala razliko med ministrsko in profesorsko plačo, drugi dohodki niso relevantni, saj bi jih tožnica lahko prejemala tudi ob ministrski plači. Drugih dohodkov iz naslova dela ni prejela, zavarovalnine ne štejejo. Ne drži, da ni izkazana vzročna zveza, saj so bili podatki objavljeni brez pravne podlage. Med objavljenimi dohodki so bili tudi tisti, ki jih na podlagi ZDIJZ toženka ne bi pridobila (potni stroški, boleznine, izplačila, starejša od 10 let).

8. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

9. Pritožba je utemeljena.

_Glede protipravnega ravnanja organa toženke:_

10. VSRS je v sklepu z dne 6. 10. 2021 obširno obrazložilo stališče, da je ravnanje organa toženke kvalificirano protipravno in je torej lahko podlaga odškodninske odgovornosti države za ravnanje njenih organov. Bistveni zaključki VSRS so: šlo je za vertikalno razmerje med zasebnopravnim subjektom (tožnico) in javnopravnim subjektom (državo); zbiranje, obdelavo, uporabo itd. osebnih podatkov določa zakon (t. i. obdelovalni model varstva osebnih podatkov); na področju obdelave osebnih podatkov je prepovedano vse, kar ni z zakonom izrecno dovoljeno; pogoji za objavo osebnih podatkov v javnem sektorju so strožji kot v zasebnem sektorju; toženka bi morala izpeljati postopek po ZIntPK, vendar ga ni; v navedenem zakonu ni bilo podlage za objavo tožničinih podatkov v spletni aplikaciji; KPK nima pristojnosti za obdelavo osebnih podatkov za nedoločen, splošen namen zagotavljanja transparentnosti javnega sektorja; po tedaj veljavnem ZDIJZ ni bilo dopustno objavljati podatkov o fizičnih osebah; razlaga 75. člena ZIntPK v povezavi z ZVOP-1 ni dajala podlage za objavo podatkov; predpisi niso bili večpomenski, zato je bilo mogoče s pravilno razlago priti samo do ene rešitve, da objava ni dopustna, zato gre za kvalificirano protipravnost; državni organ se ne more sklicevati na pravico javnosti do obveščenosti, le-to lahko uresničuje le v okviru svojih zakonskih pooblastil. 11. Glede na zgoraj povzeta stališča VSRS pritožbeno sodišče v ponovljenem sojenju ugotavlja, da je bilo ravnanje toženkinega organa kvalificirano protipravno. Na tem temelju torej zahtevka ni mogoče zavrniti, zato so razlogi prvostopenjske sodbe, da ni izkazana kvalificirana protipravnost, zmotni.

_Glede vzročne zveze:_

12. Vendar je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo tudi zaradi pomanjkanja vzročne zveze in neizkazanosti škode. Ugotovilo je med drugim, da bi bila vzročna zveza podana le v primeru, če bi šlo za objavo napačnih podatkov; ker so bili podatki o tožničinih prihodkih resnični, so škodljive posledice, ki naj bi se tožnici pripetile, posledica iz njene subjektivne sfere izvirajočega dejstva, da je v opazovanem obdobju poleg svoje plače zaslužila še 636.000 EUR honorarjev.

13. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi ne strinja. VSRS je ugotovilo, da po tedaj veljavnem ZDIJZ ni bilo dopustno objavljati podatkov o fizičnih osebah in da sporni podatki niso bili pridobljeni v postopku po ZDIJZ, zato ne držijo razlogi v 98. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila objava podatka o prihodkih tožnice iz javnih sredstev dovoljena; dovoljena je bila le objava podatkov o prihodkih funkcionarja, pa še to le prihodkov, prejetih v času opravljanja funkcije.

14. Tudi okoliščina, da so bili objavljeni podatki resnični, sama po sebi ne more pretrgati vzročne zveze. Iz obrazložitve sklepa VSRS, ki je le v najpomembnejših poudarkih povzeta v 10. točki obrazložitve te odločbe, je razvidno, da je varstvo osebnih podatkov (tudi resničnih) ustavno varovano in da je vanje dovoljeno posegati (torej, tudi objavljati jih) le, če za to obstoji podlaga v zakonu. Slovenski pravni red je torej dal prednost pravici do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov pred naravnopravno »pravico do resnice.« V slovenskem pravnem redu številnih podatkov o fizičnih osebah ni dopustno objavljati brez izrecne zakonske podlage, četudi so resnični (npr. podatki iz kazenske evidence, podatki o zdravstvenem stanju, o dolgovih …). Zato dejstvo, da so bili objavljeni podatki resnični (vendar objavljeni brez zakonske podlage), še ne more pretrgati vzročne zveze. Drugače povedano – tudi objava resničnih podatkov o določeni osebi je lahko pravno relevanten vzrok za škodo.

_Glede škode:_

15. Pritožbeno sodišče v luči stališča VSRS ugotavlja tudi, da je vsaj preuranjena odločitev prvostopenjskega sodišča glede neobstoja škode. Tožnica vtožuje nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve in zaradi kršitve osebnostnih pravic ter premoženjsko škodo (izgubljeni dohodek).

16. Glede na povedano o naravi varstva osebnih podatkov v slovenskem pravnem redu in zaključkih VSRS o kvalificirani protipravnosti se ni mogoče strinjati z razlogi prvostopenjske sodbe v 86. in 87. točki obrazložitve, da objava objektivno resničnega podatka o zaslužku ne more pomeniti posega v čast in dobro ime ter zasebnost. Drži, da morajo biti javni funkcionarji pripravljeni na ocenjevanje svojih ravnanj in da ima javnost pravico izvedeti za določene podatke iz njihove zasebne sfere, vendar ima državni organ pravico razkriti tovrstne podatke le v okvirih zakonskih pristojnosti – ne glede na to, ali gre za podatke iz tožničine profesionalne sfere. VSRS je tudi pojasnilo, da se državni organ ne more sklicevati na interes javnosti do obveščenosti, zato so pravno zmotni razlogi prvostopenjske sodbe (zaključek 87. točke obrazložitve), da upoštevaje interes javnosti do obveščenosti ni šlo za prekomeren poseg v tožničino pravico do zasebnosti ter da je bila tema za javnost zanimiva in pomembna.

17. Sodišče prve stopnje je tožnico zaslišalo, vendar v zvezi z obstojem in višino škode o tem dokazu ni zavzelo razlogov. Prav tako v zvezi s škodo ni zaslišalo predlaganih prič; pojasnilo je, da natančnejše ugotavljanje dejstev v zvezi z nepremoženjsko škodo ni bilo potrebno. Taka odločitev je bila pravilna v luči stališča prvostopenjske sodbe, da zahtevek ni izkazan po temelju. Glede na drugačno naziranje VSRS in posledično pritožbenega sodišča o vprašanju obstoja kvalificirane protipravnosti, pa je odločitev o zavrnitvi dokazov v zvezi s škodo vsaj preuranjena.

18. Pač pa pritožbeno sodišče vztraja pri svojih stališčih iz sodbe z dne 19. 5. 2020, da ni z ničemer izkazano, da bi KPK objavila tožničine podatke s ciljem poseči v njeno dostojanstvo, ugled in dobro ime. Ti očitki so tudi v pritožbi ostali na ravni golega zatrjevanja, saj tožnica ne navede nobene konkretne okoliščine, zakaj naj bi KPK oziroma neka oseba v KPK želela škodovati njej osebno (npr. osebne ali strankarske zamere, sovraštvo, maščevanje). Ni se mogoče strinjati s pritožbenim razlogovanjem, da »zgodba« ne bi dosegla takšnih razsežnosti, kot jih je, če bi bil v izjavi za javnost objavljen zgolj vrednostno nevtralen podatek.4 Pojem nevtralnosti objave, s katerim operira prvostopenjsko sodišče, je treba razumeti kot objavo, ki je brez moralno, etično ali čustveno obarvanih interpretacij, komentarjev, vrednotenja ali očitkov. V sporni izjavi za javnost ni ničesar takega.

19. Tožnica mnogo prevelik pomen pripisuje dejstvu, da je toženka izrecno omenila funkcionarja, kar naj bi bila le tožnica. Pritožnica pri tem očitno zelo selektivno bere in razumeva prvostopenjsko sodbo, ko navaja, da »ni pojasnjeno,« na kakšen način je prvostopenjsko sodišče prišlo do drugačnih zaključkov oziroma da iz obrazložitve (59. točka) izhaja, da je sodišče samo ugotovilo, da je bila tožnica edina s to funkcijo izmed dvanajstih imen, ki jih je ponudila aplikacija. Prvič, toženka oziroma KPK ni objavila nobenega »seznama imen« ali »lestvice.« Listina, ki jo v dokaz tega ponuja tožnica (priloga A3) je rezultat iskalnega procesa, torej že uporabe algoritma aplikacije.5 Kakšne iskalne kriterije je uporabila oseba, ki je napravila ta zaslonski izpis, ni jasno. Drugič, v 59. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da so bili v aplikaciji dostopni podatki za (vsaj) še dva funkcionarja – predsednika vlade D. D. in nekdanjega ministra E. E. Tako je razvidno, da se sporna izjava ni mogla nanašati zgolj in samo na tožnico.

20. Tudi izjavi predsednika KPK (in ne toženke, kot nepravilno navaja pritožba) F. F., ki jo je 10. 3. 2015 podal v oddaji Odmevi, pritožnica pripisuje pomene, ki iz same izjave niso razvidni. Predsednik je izjavil (ta del izjave citira pritožba6), da »se bo morda res pokazalo, da so (izplačila) zakonita«. Kaj naj bi bilo v tem žaljivega ali obtožujočega in usmerjenega osebno v tožnico, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Interpretacija pritožbe, da naj bi ta izjava »usmerila javnost v to, da so bila nakazila najverjetneje nezakonita,« je le tožničino subjektivno mnenje. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo informacijske pooblaščenke na naroku dne 18. 9. 2019 (31. stran prepisa zaslišanja), ki je (citirano po pritožnici) »povedala, da je na sestanku s predsednikom tožene stranke [sic!] sama zaznala, da je bilo samo postopanje: nekako bolj pet minut slave samega predsednika, ker pač glede na to, kako se je vse skupaj odvijalo in to njegovo imenovanje in kako KPK ne dela in ti očitki, da je on želel vendarle pokazati, da je on velik borec za transparentnost in tako ...« Ta izpoved odraža le subjektivno mnenje priče o predsedniku KPK.

21. Pritožnica (edini konkretno citirani in zato v pritožbenem postopku upoštevni) izjavi predsednika KPK pripisuje pomene, ki jih v zgoraj citiranem besedilu ni najti, ko navaja, da naj bi zgoraj citirana izjava predsednika tožene stranke [sic!] »prav gotovo več kot potrdila sum o nezakonitosti.« V tej izjavi ni nobenega konkretnega očitka zoper nobeno konkretno osebo, zato si ni mogoče predstavljati, kako naj bi KPK s to izjavo »jasno (in zavestno) kršila domnevo nedolžnosti.« Te svoje očitke pritožnica v nadaljevanju sama relativizira, ko navaja, da se je predsednik »v izjavah morebiti res držal svojih mnenj (kot je to obrazložilo prvostopenjsko sodišče v točki 58. obrazložitve izpodbijane sodbe), vendarle pa je njegovo mnenje očitno bilo, da je tožeča stranka postopala nezakonito.« Četudi bi to morda bilo njegovo mnenje (subjektivno stališče), pa ga v javno podanih izjavah (vsaj tistih, ki jih konkretizirano izpostavi pritožba) ni izrazil. S katerimi konkretnimi izjavami »ni govoril na načelni ravni, temveč je izhajal iz konkretnih primerov in konkretnih osebnih podatkov, med katerimi so bili tudi podatki tožeče stranke,« pritožba konkretizirano ne pojasni, zato na te pavšalne očitke tudi pritožbeno sodišče ne more odgovarjati.

22. Glede premoženjske škode pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje (zopet v luči stališča VSRS, da gre za kvalificirano protipravno ravnanje organa toženke) pomanjkljivi. V 91. točki obrazložitve se sodišče prve stopnje sklicuje na podatke FURS, ki da izkazujejo druge dohodke v »približno enaki višini,« vendar ne pojasni, kateri so ti drugi dohodki in za kakšne višine gre; pritožba omenja nekakšne zavarovalnine, o čemer sodba prve stopnje nima razlogov (kar je bilo smiselno in smotrno glede na to, da je bil zahtevek zavrnjen že po temelju). Glede na to, da je sodišče prve stopnje pridobilo podatke FURS, tudi ni videti razloga, da bi tožničine navedbe o razliki v dohodkih a priori štelo za pomanjkljive le zato, ker ni predložila dohodninskih odločb. _Sklepno:_

23. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so razlogi prvostopenjskega sodišča o vzročni zvezi in škodi glede na spremenjeno stališče VSRS o protipravnosti vsaj preuranjeni, saj se v precejšnji meri navezujejo na stališče, da (kvalificirane) protipravnosti ni. V luči teh stališč bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati svoja stališča o vzročni zvezi in vseh oblikah škode, pri čemer bo moralo tudi odgovoriti na nekatere ugovore toženke, ki v prvem sojenju niti niso bili relevantni (npr., da ni vzročne zveze, ker je tožnica sama odstopila s funkcije). Nato bo moralo presoditi, če bo ugotovilo, da obstaja vzročna zveza in škoda, kolikšna oz. katera oblika odškodnine tožnici pripada.

24. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje vsaj preuranjena, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča pa sodišče prve stopnje ni v celoti in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku7 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je že izvedlo več personalnih dokazov (zaslišanj), ki bi jih moralo pritožbeno sodišče zaradi varovanja načela neposrednosti ponoviti, če bi hotelo odločitev spremeniti, medtem ko sodišču prve stopnje tega ne bo treba (ali pa bo le v manjši meri dopolnilo katero od zaslišanj), zato se bo pred sodiščem prve stopnje postopek lažje in hitreje izpeljal. 25. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1. 2 Uradni list RS, št. 69/2011 – UPB-2, v nadaljevanju ZIntPK. 3 Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZDIJZ. 4 Izjava za javnost, s katero pritožba obsežno polemizira, se (citirano po tožnici) glasi: »Ker komisija ugotavlja, da obstaja možnost, da je pri posameznih primerih prišlo do kršitev dolžnosti izogibanja nasprotja interesov, da je prišlo do kršitev obveznosti v zvezi s prepovedjo opravljanja poklicne in druge dejavnosti ...« 5 To jasno izhaja iz zapisov »preveč zadetkov« in »vneseni iskalni pojem ustreza več kot enemu poslovnemu subjektu.« Da tožnica ni bila v ničemer »posebej izpostavljena,« dodatno dokazuje dejstvo, da je iskanje, katerega rezultat prikazuje zaslonska slika, vrglo 12 zadetkov (oseb), ki so razporejene po abecedi, brez kakršnih koli dodatnih navedb (npr. funkcije) in nobena ni posebej izpostavljena. 6 Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, v katerem morajo biti kršitve glede ugotovitve dejanskega stanja konkretizirano zatrjevane, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v analizo drugih F. F. izjav, s katerimi pritožba obrazloženo ne polemizira. 7 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.