Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo vložila zoper A. A., kar pomeni, da je ta tožen kot fizična oseba. Naknadna navedba "nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji" in navedba matične številke ni vplivala na njegov procesni položaj kot stranke (fizične osebe) v postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

II.Tožeča stranka sama krije svoj strošek odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve je s sklepom o izvršbi tožencu naložilo v plačilo glavnico v znesku 638,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršbe v znesku 44 EUR. Po toženčevemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, je sklep razveljavilo in postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Z izpodbijano odločbo je dovolilo spremembo tožbe zoper toženca tako, da se za imenom navede "nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji" in matična številka. Razsodilo je, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 638,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2023 dalje.

2.Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dovolitev subjektivne spremembe tožbe v nasprotju z določbami ZPP, saj je napačno naziranje sodišča, da se je spustil v pravdanje. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da je na verodostojni listini drugačen znesek od vtoževanega. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, mu je onemogočilo, da dokaže svoje trditve, da je med strankama sporna višina plačila, saj se račun glasi na znesek 746,36 EUR, tožbeni zahtevek pa na znesek 638,68 EUR.

3.Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporu majhne vrednosti so zaradi njegove bagatelnosti reducirane posamezne faze postopka. Tako se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, lahko izpodbijata samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). T.i. relativne bistvene kršitve določb postopka (kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP) ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja, prav tako ne zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Dejansko stanje odločitve v postopku v sporu majhne vrednosti je torej dejanska podlaga tudi pritožbene odločitve.

6.Iz dejanske podlage izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da je toženec kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji naročil pri tožeči stranki opravo servisiranja kmetijskega stroja - traktorja Class. Tožeča stranka je storitev opravila in tožencu izdala račun, ki se glasi na znesek 746,36 EUR. Kasneje je tožencu zaradi ugovora preveč zaračunane kilometrine izdala dobropis v višini 88,26 EUR z DDV oziroma v znesku 107,68 EUR. Toženec tako tožeči stranki po računu ... z dne 28. 2. 2023, ki je zapadel v plačilo 10. 3. 2023, dolguje še vtoževani znesek 638,68 (746,36 minus 107,68) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po zapadlosti računa oziroma od 11. 3. 2023 dalje.

7.Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ga ni zaslišalo, prav tako ne tehnika, ki je opravil servis traktorja in B. A. Toženec je predlagal navedena zaslišanja v dokaz svojih prvotnih trditev, da mu je tožeča stranka preveč obračunala kilometrino in preveliko število servisnih ur. Tekom postopka je svoj ugovor omejil na trditev, da je svojo obveznost (že) v celoti poravnal in sicer v znesku 746,36 EUR. Okoliščino izpolnitve svoje obveznosti je v pripravljalni vlogi opredelil kot edino sporno vprašanje v tej zadevi. Prvostopenjsko sodišče zato pravilno ni izvedlo dokazov z omenjenimi zaslišanji, ampak se je osredotočilo na dokazovanje izpolnitve obveznosti. To je toženec dokazoval z listino, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni avtentična in da ne dokazuje izpolnitve vtoževane obveznosti. Takšnemu zaključku pa toženec v pritožbi sploh ne nasprotuje.

8.Glede v pritožbi izpostavljene razlike med zneskom računa v višini 746,36 EUR in vtoževanim zneskom 638,68 EUR je prvostopenjsko sodišče jasno navedlo, da ta razlika (107,68 EUR) predstavlja znesek po dobropisu, ki ga je 9. 3. 2023 tožencu izstavila tožeča stranka na račun njegovega ugovora preveč zaračunane kilometrine. Toženčev očitek neskladnosti navedenih zneskov je zato neutemeljen.

9.Neutemeljen pa je tudi toženčev pritožbeni očitek, ki se nanaša na vprašanje njegove privolitve v t. i. subjektivno spremembo tožbe. Toženec s takšnim očitkom uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 187. člena ZPP oziroma relativno kršitev določb postopka, ki je, kot je bilo pojasnjeno, v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog. Ne glede na navedeno pa očitana kršitev tudi ne bi bila podana. Tožeča stranka namreč s tem, ko je toženčevemu imenu A. A., njegovemu naslovu in davčni številki dodala "nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji" in matično številko1, ni spremenila tožbe. Prvi odstavek 76. člena ZPP določa, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. V obravnavani zadevi je tožeča stranka tožbo vložila zoper A. A., kar pomeni, da je ta tožen kot fizična oseba. Naknadna navedba "nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji" in navedba matične številke ni vplivala na njegov procesni položaj kot stranke (fizične osebe) v postopku. Ker je že od vsega začetka postopka tožena stranka ista fizična oseba, ni šlo za subjektivno spremembo tožbe, zato iskanje soglasja toženca za njeno spremembo ni bilo potrebno. Postopanje prvostopenjskega sodišča po drugem odstavku 187. člena ZPP in odločanje o spremembi tožbe je bilo torej odveč, kar pa ni in, kot je bilo že zgoraj navedeno, tudi ni moglo vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževano terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Pritožbeno sodišče je strošek tožeče stranke za odgovor na pritožbo ocenilo kot nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj v njem zgolj ponavlja zaključke prvostopenjskega sodišča, zato je odločilo, da ga tožeča stranka krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Gre za podatka, ki ju terja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pri vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (tretji odstavek 16.a člena v zvezi z 41. členom ZIZ) in sta potrebna v izvršbi zaradi popolne identifikacije dolžnika, saj je na podlagi popolnih identifikacijskih podatkov in z uporabo informacijske tehnologije mogoče hitro ugotoviti dolžnikovo premoženje.