Jedro

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 12. 2025 potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2026 spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 9. 12. 2025 ugodi in se plačilni nalog razveljavi.

III.Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V tej zadevi je bila prvotno izdana sodba delno razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena v novo sojenje. V ponovljenem postopku sta pravdni stranki 24. 12. 2024 sklenili sodno poravnavo, v okviru katere sta se dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka (III. točka sodne poravnave), toženec pa se je zavezal tožnici plačati znesek v višini 105.000 EUR (I. točka sodne poravnave).

2.Sodišče prve stopnje je štelo, da sta si stranki s tem, ko sta se dogovorili, da bo vsaka sama nosila svoje stroške postopka, posredno priznali enakovreden uspeh v pravdi. Ker je tožnica v postopku oproščena plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah,1 upoštevaje njen delni uspeh (50 %), sklenilo, da je takso v tolikšnem obsegu dolžan poravnati tudi toženec.

O sklepu z dne 3. 12. 2025

3.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožnice in plačilni nalog z dne 5. 5. 2025, za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifni številki 1111 ZST-1,2 v znesku 3.225 EUR, razveljavilo.3

4.Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka se zoper sklep,4 pritožuje tožnica. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, pri katerem naj sodišče prve stopnje odloči o povračilu njenih stroškov iz ugovornega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je v sodni praksi poudarjeno, da je treba o priglašenih stroških odločiti posebej, ločeno od odločitve o taksni obveznosti (VDSS Sklep Pdp 380/2024). Ker gre pri ugovornem postopku po 34.a členu ZST-1 za samostojen postopek, je stranka, ki v njem uspe, upravičena do povrnitve potrebnih stroškov po splošnih pravilih postopka. V nasprotnem primeru ostane pravica do povrnitve stroškov neuresničena. Tožnica je stroške ugovornega postopka priglasila in z ugovorom uspela, sodišče prve stopnje pa je z opustitvijo odločitve o povrnitvi teh stroškov postopalo nezakonito in v nasprotju z materialnim pravom.

5.Odgovor na pritožbo ni bil podan.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Prvi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka.5 Temeljno načelo povrnitve pravdnih stroškov pa je načelo končnega uspeha strank (154. člen Zakona o pravdnem postopku6). Slednje med drugim pomeni, da uspešnost posameznega procesnega dejanja, kot na primer uspeh z ugovorom zoper plačilni nalog, ni odločilen. Takšno tožničino stališče ne izhaja niti iz v pritožbi navedenega primera sodne prakse.7

8.V primeru, ko se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave, vsaka stranka krije svoje stroške, če ni v poravnavi dogovorjeno drugače (prvi odstavek 159. člena ZPP). Toliko bolj to velja v primeru, ko je v sodni poravnavi takšen dogovor izrecno zapisan, saj se določila sodne poravnave uporabljajo izključno tako, kot se glasijo. Pri njihovi razlagi pa je potrebno upoštevati pravila, določena v 82. do 84. členu Obligacijskega zakonika.8

9.Ker sta se pravdni stranki v sodni poravnavi izrecno dogovorili, da bo vsaka krila svoje stroške postopka, njun dogovor pa je jasen in nedvoumen, sodišče tudi ni postopalo nezakonito, ko o priglašenih tožničinih stroških ugovornega postopka ni (posebej) odločilo. Do odločanja o stroških med pravdnima strankama namreč ne pride (in ne bo), ker sta se o njih poravnali.

10.Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje drugi odstavek 15. člena ZST-1 zmotno uporabilo in posledično (naknadno) tožnici izdalo plačilni nalog zgolj za polovico njene taksne obveznosti, medtem ko je plačilni nalog, ki jo je pravilno zavezoval k plačilu celotne sodne takse, razveljavilo. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti sicer preverja pravilno uporabo materialnega prava, vendar je hkrati omejeno s prepovedjo sprejetja odločitve v škodo pritožnice - reformatio in peius (359. člen ZPP). Na tem mestu zato zgolj opozarja na četrti odstavek 15. člena ZST-1, ki določa, da mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, ta del takse poravnati.

11.Zaradi neutemeljenosti pritožbe je bilo treba to zavrniti in sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 12. 2025 potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

12.Skladno z zavezo iz sodne poravnave tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

O sklepu z dne 15. 1. 2026

13.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper plačilni nalog z dne 9. 12. 2025 v znesku 1.612,50 EUR.9

14.Zoper sklep se pritožuje toženec, in sicer zaradi zmotne razlage in uporabe določb ZST-1, bistvenih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. in 14. člena Ustave. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in ta razveljavi oz. podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Izpostavlja, da je že v ugovoru pojasnil, da se je konkretni postopek zaključil s sodno poravnavo, katere predmet ni bil le ugotovitveni tožbeni zahtevek in ki določb o vrednotenju uspeha pravdnih strank ni vsebovala. Taksna obveznost ni nastala, prav tako ni prišlo do prevalitve taksnega bremena. Sodišče prve stopnje se do teh ugovornih navedb, primeroma podkrepljenih z veljavno sodno prakso, ni opredelilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in pravice do poštenega sojenja. Posledično je spregledalo, da je starejša sodna praksa, na katero se izrecno sklicuje v izpodbijanem sklepu, presežena z novejšo (kot npr. VSL II Cp 1558/2020, VSL III Cp 522/2025). Po tej v primeru sklenitve sodne poravnave v kateri sta se stranki dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka, ne gre šteti, da sta v postopku dosegli enakovreden uspeh. Sodišče prve stopnje je s takšno razlago drugega odstavka 15. člena ZST-1 materialno pravo napačno uporabilo. S sodno poravnavo sta pravdni stranki sporazumno uredili medsebojna razmerja in se glede stroškov postopka izrecno dogovorili, da krijeta vsaka svoje. Takšen dogovor izraža voljo strank, da medsebojnih stroškovnih terjatev ne uveljavljata, ne pomeni pa ugotovitve njunega uspeha. V opisanem položaju, kjer ZST-1 ne vsebuje določb, ki bi v primeru sodne poravnave brez opredelitve uspeha omogočale prevalitev taksnega bremena, te tudi ni dopustno razlagati oz. širiti v škodo toženca.

15.Odgovor na pritožbo ni bil podan.

16.Pritožba je utemeljena.

17.Ob nastanku taksne obveznosti je k plačilu sodne takse zavezan tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (5. člen ZST-1). Skladno s 152. členom ZPP vsaka stranka predhodno sama krije svoje stroške, v konkretni zadevi pa do plačila sodne takse še ni prišlo, saj je tožnica plačila le-te oproščena. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje plačilo taksnega bremena (in sicer v skladu z ugotovljenim delnim uspehom) prevalilo na toženca. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna.

18.Sodna poravnava je akt dispozicije pravdnih strank. To pomeni, da predstavlja izraz volje strank in ne izraz uspeha v postopku.10 V novejši sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da je presojanje oz. ugotavljanje uspeha pravdnih strank v nasprotju s samim bistvom sodne poravnave.11 Pritožba upravičeno opozarja, da predmet sodne poravnave ni nujno enak tožbenemu zahtevku, lahko je širši, obravnava še druga sporna vprašanja ali vključuje druge osebe.

19.Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.12 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba drugega odstavka 15. člena ZST-1, po kateri mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke, nepravilna. Plačila sodne takse, plačila katere je bila tožnica oproščena, na toženca v konkretni zadevi ni mogoče prevaliti.

20.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2026 zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je toženčevemu ugovoru zoper plačilni nalog z dne 9. 12. 2025 ugodilo in izpodbijani plačilni nalog razveljavilo (3. točka 365. člena, 366. člen in 355. člen ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 37/08 in nadaljnji, vključno z najnovejšimi spremembami in dopolnitvami, ki so se začele uporabljati 12. 2. 2022 (v nadaljevanju ZST-1).

2Sodišče je sodno takso pravilno odmerilo po tar. št. 1111 ZST-1 in ustrezno pojasnilo, da ne gre za primer odmere po tar. št. 1112 ZST-1.

3V obrazložitvi je navedlo, da je nov plačilni nalog sestavni del sklepa o ugovoru in tožnici izdalo nov plačilni nalog z dne 9. 12. 2025 v znesku 1.612,50 EUR (upoštevajoč 4. odstavek 15. člena ZST-1).

4V pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zoper sklep v delu, ki se nanaša na stroške. Ker izpodbijani sklep ločene stroškovne odločitve ne vsebuje, je pritožbeno sodišče štelo, da gre za pritožbo zoper sklep v celoti.

5Drugi odstavek 168. člena ZPP pa jih nadalje specificira kot del pravdnih stroškov.

6Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

7VDSS Pdp 380/2024 obravnava odškodninsko odgovornost delodajalca in soprispevek delavca k škodnemu dogodku in se vprašanj stroškov in sodne takse ne loteva.

8Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ.

9Kot že rečeno, 1/2 celotne taksne obveznosti predmetnega postopka.

10N. Betetto, A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 28-30.

11Gl. VSL I Cpg 506/2018, VSC I Cp 152/2019, VSL II Cp 1558/2020, VSL III Cp 522/2025.

12Stališče sklepa VSL I Cp 2274/2017, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je v novejši sodni praksi preseženo.