Jedro

Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep, št. 2142-3687/2025/10 (1221-06) z dne 29. 1. 2026, s katerim je toženka zavrgla tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III1 odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka) in določila, da se predaja tožnice izvrši najkasneje v šestih mesecih od 26. 11. 2025, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka), ter da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka). S sklepom pa je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je sklep upravnega organa z dne 29. 1. 2026 pravilen in zakonit, zato se je po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicevalo na njegove razloge. Pri tem je v nadaljevanju pritrdilo toženki, da za predajo tožnice Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj tožnica ni izkazala obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilka v dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško, niti okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanjo pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper izpodbijano sodbo vložila pritožbo2 iz vseh pritožbenih razlogov. V njej Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila. Na poziv Vrhovnega sodišča z dne 2. 6. 2026, naj se opredeli do vloge pritožnice z dne 27. 5. 2026,3 v kateri se ta sklicuje na potek roka za predajo iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, pa je v odgovoru z dne 3. 6. 2026 navedla, da je z vpogledom v interne evidence in dokumentacijo ugotovila, da je od odobritve zahteve za ponovni sprejem v odgovorno državo članico preteklo več kot šest mesecev, zaradi česar predaja prosilke Republiki Hrvaški ni več mogoča.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7.Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katerega je Republika Hrvaška glede pritožnice poslala obvestilo, da sprejema odgovornost za obravnavanje njene prošnje, določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

8.Uredba Dublin III poleg pogojev za določitev odgovorne države članice ureja tudi postopek predaje prosilca tej državi. V zvezi s tem določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prva poved 29. člena Uredbe Dublin III). Kadar pa se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).

9.Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnice, to je od dne 26. 11. 2025, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilke ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane sodbe Upravnega sodišča z dne 20. 3. 2026, zato pritožnica teh okoliščin v postopku pred Upravnim sodiščem ni mogla uveljavljati. Vrhovno sodišče jih je zato upoštevalo v tem pritožbenem postopku.4

10.Ker se torej glede na navedeno predaja pritožnice ni izvršila v roku šestih mesecev,5 se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo.

11.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo morala torej toženka ravnati na navedeni način.

12.Glede na predstavljeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih toženka sklepa z dne 29. 1. 2026 ne bo smela izvršiti. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati. Učinki, za katere se zavzema, so namreč že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).6

13.Ker so s tem odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Vrhovno sodišče je pritožbo prejelo 1. 6. 2026.

3Vloga je bila vložena po vložitvi pritožbe in pred odstopom zadeve Vrhovnemu sodišču.

4Primerjaj sodbo Sodišča EU v zadevi C-201/16 z dne 25. 10. 2017. V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito po ZMZ-1 odložilni učinek zaradi vložitve tožbe zoper tovrstni sklep ali pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča v taki zadevi ni predviden in lahko toženka predajo izvrši ne glede na obstoj upravnega spora.

5V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko se tak rok v skladu z Uredbo Dublin III podaljša.

6Tako Vrhovno sodišče tudi na primer v sklepih I Up 245/2024 z dne 21. 10. 2024, I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024, I Up 291/2024 z dne 7. 2. 2025 in I Up 150/2025 z dne 27. 8. 2025.