Jedro

Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev v sodbi oprlo na izpovedb prič, ki so po določbi 236. člena ZKP lahko oproščene dolžnosti pričanja in ki jih na novo glavno obravnavo, na kateri je izreklo sodbo, sploh ni vabilo, je prekršilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obdolženih I. J. in F. J. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče obema obdolžencema, za kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 106. člena KZ RS, izreklo sodni opomin ter jima v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka; zasebno tožilko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zagovornika obeh obdolžencev.

Zagovornica obdolžene I.J. v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena ZKP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornik obdolženega F.J. v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena ZKP) kršitve kazenskega zakona (2. točka 370. čena ZKP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb obeh zagovornikov v pritožbah, sodišče druge stopnje ugotavlja, da obe pritožbi utemeljen uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje opira na dokaze, na katere se po določbah istega zakona, sodna odločba ne more opirati.

Sodišče prve stopnje je, v nasprotju z določbo tretjega odstavka 340. člena ZKP, svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki so v ožjem sorodstvenem razmerju z obdolžencema oziroma zasebno tožilko (mož in hčerka zasebne tožilke; brat obdolženca oziroma zasebne tožilke) in z katere velja v smislu 236. člena ZKP pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričanja. Vse navedene priče so se ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 21.2.1997 tej pravni dobroti sicer odpovedale. Na glavn obravnavo dne 27.5.1997, ki se je zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 311. člena, začela znova, pa sodišče navedenih prič niti ni povabilo, temveč je njihove izpovedbe s prejšnje glavne obravnave prebralo. Taka odločitev sodišča pa je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 340. člena ZKP, ki določa, da se zapisniki o prešnjem zaslišanju oseb, ki so oproščene dolžnosti pričanja (236. člena ZKP) ne smejo prebrati, če te osebe sploh niso bile povabljene na glavno obravnavo (ali če so na glavni obravnavi izjavile, da nočejo pričati) Ker je sodišče svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na izpoved navedenih priviligiranih prič, torej na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodna odločba ne more opirati, j sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama obeh zagovornikov (ki sta navedeno kršitev določb kazenskega postopka v pritožbah tudi izrecno uveljavljala) ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.