Jedro

Pri odmeri odškodnine zaradi neupravičenega pripora je potrebno upoštevati okoliščino konkretnega primera. Med okoliščine obravnavanega primera, ki ob upoštevanju drugih kriterijev navedenih v 200. čl. ZOR (pomen prizadete dobrine, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) odločilno vpliva na odmero višine denarnega zadoščenja in utemeljuje materialno pravno pravilno odmero odškodnine na 2.000,00 SIT, pa sodi tudi tožnikova depresija, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti in je trajne narave, pri tožniku pa povzroča vsakodnevno hudo trpljenje.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z delno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki iz naslova negmotne škode zaradi neupravičenega pripora znesek 2.400.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1992 dalje in povrniti stroške postopka v znesku 448.400 SIT. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojeno odškodnino za negmotno škodo znižalo na 2.000.000 SIT, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa odmerilo na 373.517,20 SIT. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 4.848,20 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki. Uveljavljali sta revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je v reviziji mnenja, da je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, res morda višja od povprečnih odškodnin, ki se za neupravičen pripor prisojajo v sodni praksi, vendar pa je bila celotna ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku utemeljena, saj je potrebno upoštevati tožnikovo osebnost, ki ji je neupravičen pripor povzročil izredno hudo duševno trpljenje, ki je bilo daleč nadpovprečno v primerjavi s trpljenjem drugih pripornikov. Osebnost tožnika je uničena. Neupravičen pripor je povzročil depresivna stanja, ki so trajna. Z uveljavljanjem odškodnine tožnik nima nobenih obogatitvenih namenov. Prisojeno odškodnino bo porabil za zdravljenje. Za kritje teh stroškov (med katerimi so tudi stroški zdravljenja v Kanadi) se je moral že zadolžiti. Reviziji naj se zato tako ugodi, da se tožeči stranki prisodi odškodnina v celotnem zahtevanem znesku, tedaj v višini 2.400.000 SIT.

Tožena stranka pa je v reviziji mnenja, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili določbe 200. člena ZOR. Po tej določbi mora biti odškodnina pravična, upoštevati je potrebno namen odškodnine za negmotno škodo pa tudi pomen prizadete dobrine. Pri prisoji odškodnine pa tudi ni mogoče prezreti obstoječe družbene realnosti katere član je oškodovanec in splošnih vrednostnih meril, ki veljajo v družbi na drugih področjih kot npr. pri življenjskih stroških, osebnih dohodkih, osebnem standardu itd. Ob pravilni uporabi 200. člena ZOR prisojena odškodnina ne bi smela presegati 600.000 SIT.

V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija tožeče stranke vročena toženi stranki, revizija tožene stranke pa tožeči stranki. Tožeča stranka je na revizijo tožene stranke odgovorila. Javni tožilec Republike Slovenije se o vročenih revizijah (390. člen ZPP) ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija tožene stranke ni utemeljena, je pa utemeljena revizija tožnika. Sodišče druge stopnje je res kršilo materialno pravo, vendar pa ne na škodo tožene stranke. Zato naj se revizija tožene stranke kot neutemeljena zavrne.

Reviziji nista utemeljeni.

Po mnenju revizijskega sodišča je v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, na katere je revizijsko sodišče vezano, pravdni stranki pa jih z revizijo ne moreta izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), določba 200. člena ZOR materialnopravno pravilno uporabljena. Zlasti je pomembno, da so bile pri prisoji odškodnine za negmotno škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi neupravičenega odvzema prostosti, upoštevane okoliščine konkretnega primera, kar je omogočilo, za pravilno uporabo določbe 200. člena ZOR, nujno potrebno individualizacijo pri odmeri denarnega zadoščenja. Med okoliščine konkretnega primera, ki ob upoštevanju drugih kriterijev navedenih v 200. členu ZOR (pomen prizadete dobrine, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) tudi po mnenju revizijskega sodišča odločilno vpliva na odmero višine denarnega zadoščenja in utemeljuje materialnopravno pravilno odmero odškodnine na 2.000.000 SIT, pa brez dvoma sodi tudi v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljena tožnikova depresija, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti in je trajne narave, pri tožniku pa po ugotovitvah nižjih sodišč povzroča vsakodnevno hudo trpljenje. Odločitev sodišča druge stopnje, da znaša denarno zadoščenje 2.000.000 SIT je zato materialnopravno pravilna, reviziji tožeče stranke, ki zahteva višjo odškodnino in tožene stranke, ki meni, da bi odškodnina lahko znašala največ 600.000 SIT, pa nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP) temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP. Z revizijo ni uspela nobena od pravdnih strank. Zato mora vsaka trpeti svoje stroške, ki so ji z vložitvijo revizije nastali. Tožeča stranka pa mora sama nositi tudi stroške revizijskega odgovora, ker teh stroškov, če se upoštevata vsebina tega odgovora in revizije tožene stranke, ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.