Jedro

Storitev prekrška mora biti v izreku odločbe opredeljena na način, ki omogoča pravno vrednotenje dejanja ter uresničevanje storilčeve pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijske postaje Šmarje pri Jelšah je z odločbo št. 555005427135-7, 555005427163-7, 555005427154-7 z dne 12. 4. 2009 zaradi prekrška po prvem odstavku 8. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) kršitelju J. L. izrekel globo 83,46 € ter mu naložil plačilo stroškov postopka. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo ZSV 146/2009 z dne 19. 1. 2012 odločbo o prekršku spremenilo tako, da je plačilni nalog prekrškovnega organa št. 0000089368207 odpravilo, zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika pa je zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb zahteve za sodno varstvo, da se kršitelju očita odgovornost, ker naj bi bil kot zakoniti zastopnik društva motoristov odgovoren za dogajanje v prostorih društva. V izreku odločbe o prekršku pa tudi ni konkretiziran dejanski stan prekrška. Z ničemer ni namreč konkretiziran zakonski očitek o motenju miru in počitka ljudi s hrupom, navedba v opisu, da je kršitelj kot zakoniti zastopnik društva motil mir in počitek ljudi s hrupom, pa še dodatno prispeva k popolni nejasnosti izreka. S tem je podana kršitev materialnih določb iz 1. točke 156. člena ZP-1 glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je tekel postopek o prekršku, prekršek. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper kršitelja ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena kršitelju in njegovemu zagovorniku. Slednji je v odgovoru navedel, da z vloženo zahtevo v celoti soglaša. B.

4. Kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe prekrškovnega organa je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 8. člena ZJRM-1, ker je „dne 12. 2. 2009 ob 01.30 uri v prostorih Društva … na naslovu I., občina P. kot zakoniti zastopnik omenjenega društva med 22.00 in 6.00 uro motil mir in počitek ljudi s hrupom.“

5. Ni mogoče pritrditi mnenju vlagateljice, da je sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker se ni opredelilo do navedb v zahtevi za sodno varstvo, da kršiteljeva odgovornost za obravnavani prekršek temelji na dejstvu, da je zakoniti zastopnik društva, v prostorih katerega je prišlo do kršitve javnega reda in miru. Že iz citiranega izreka odločbe o prekršku je namreč mogoče razbrati, da naj bi kršitelj obravnavani prekršek neposredno izvršil sam. Slednje izhaja tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku ter sodbe sodišča. Prekrškovni organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da je dejanski stan prekrška ugotovil na podlagi izjave J. P., ki je dne 12. 2. 2009 ob 01.30 uri Policijsko postajo Šmarje pri Jelšah telefonsko obvestila, da pred lokalom J. v I. kršitelj J. L. kriči skupaj še z dvema gostoma. Iz navedenega izhaja, da kršiteljeva odgovornost za obravnavani prekršek temelji na dejstvu, da je prekršek storil osebno (prvi odstavek 20. člena KZ-1 v zvezi z 8. členom ZP-1) in torej ne gre za odgovornost odgovorne osebe (15. člen ZP-1). Res je sicer, da se v obrazložitvi odločbe o prekršku navaja tudi, da je kršitelj kot zakoniti zastopnik društva odgovoren za dogajanje v prostorih društva, vendar navedeno ne more vplivati na predhodne ugotovitve, iz katerih izhaja, da kršiteljeva odgovornost podana na podlagi dejstva, da je prekršek neposredno izvršil sam. Podobno ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in sicer, da je J. P. naznanila, da je bil ravno storilec J. L. tisti, ki je skupaj z dvema gostoma vreščal, ter da je ravnanje izvršil naklepno. Ker torej sodišče kršiteljeve odgovornosti ni oprlo na dejstvo, da je kršitelj zastopnik društva, v prostorih katerega je prišlo do kršitve javnega reda in miru, pač pa je ugotovilo, da je kršitelj sam storilec prekrška, se sodišče ni bilo dolžno še dodatno opredeliti do navedb zahteve za sodno varstvo o temelju kršiteljeve odgovornosti.

6. Utemeljeno pa vrhovna državna tožilka opozarja, da dejanski stan prekrška ni ustrezno konkretiziran. Zakon o prekrških v 2. členu določa, da nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnaje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek.

7. V obravnavanem primeru je v izreku odločbe o prekršku naveden zgolj kraj in čas storitve prekrška ter ponovljen zakonski tekst prvega odstavka 8. člena ZJRM-1, brez konkretizacije izvršitvenega ravnanja. Iz izreka odločbe o prekršku tako ne izhaja konkretno ravnanje kršitelja, s katerim naj bi povzročal hrup, prav tako pa tudi ni konkretiziran zakonski znak o motenju miru in počitka. Storitev prekrška torej v izreku odločbe ni opredeljena na način, ki bi omogočal pravno vrednotenje dejanja ter uresničevanje storilčeve pravice do obrambe.

8. Ustrezen opis dejanja sicer izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ugotavlja, da je kršitelj skupaj z dvema gostoma lokala vreščal in s tem motil J. P. in njenega otroka pri nočnem počitku. Vendar pomanjkljivosti v izreku odločbe o prekršku ni mogoče sanirati z obrazložitvijo. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mora biti že v izreku odločbe o prekršku dejanje ustrezno konkretizirano (glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 81/2011 z dne 20. 12. 2011, IV Ips 11/2012 z dne 21. 2. 2012, IV Ips 84/2012 z dne 13. 9. 2012 in druge).

9. Ker v opisu dejanja v izreku ni konkretiziran način izvršitve prekrška ter zakonski znak o motenju miru in počitka, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, nima znakov prekrška in je zato podana kršitev materialnih določb po 1. točki 156. člena ZP-1. C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek zoper kršitelja zaradi prekrška po prvem odstavku 8. člena ZJRM-1

ustavilo.

11. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).