Jedro

Pravilen je zaključek sodbe, da se toženec (po nasprotni tožbi) ob vedenju o uporabi spornega prehoda ne more sklicevati na zaupanje v zemljiško knjigo.

Ugotovitev, da se je sporni prehod uporabljal le enkrat do dvakrat letno, narekuje odločitev o obstoju stvarne služnosti poti za prehod in vodenje živine v takem obsegu. Ker je bilo pravilno ugotovljeno, da sporni prehod z dokupom nepremičnin ni postal nekoristen niti se s tem niso bistveno spremenile okoliščine izvrševanja služnosti, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ukinitev služnosti pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, - da se v prvem odstavku I. točke izreka za besedami "stvarna služnost poti za prehod živine in vodenje živine" dodata besedi "dvakrat letno", - da se v drugem odstavku I. točke izreka besede "v bodoče pa se mu prepoveduje nameščanje žice prečno na prehod v kateremkoli delu" nadomestijo z besedami "v bodoče pa se mu prepoveduje tako nameščanje žice prečno na prehod v kateremkoli delu, ki bi onemogočalo izvrševanje služnosti, opisane v prejšnjem odstavku tega izreka," in - da se v III. točki izreka za besedami "vzdrževanja prehoda in" doda še "služnosti poti za prehod živine in vodenje živine in prepovedi preprečevanja služnosti v večjem obsegu, kot je ugotovljeno v I. točki izreka ter".

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 314,02 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, po katerem za potrebe nepremičnine parc. št. 1011/0 k. o. X v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine obstaja stvarna služnost poti za prehod in vodenje živine, ki poteka po južnem delu parcel 1015/0 k. o. X in 1012/0 k. o. X (kot je zarisana na skici št. 1 izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del sodbe) v breme vsakokratnega lastnika navedenih nepremičnin (prvi odstavek I. točke izreka), 2) ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, po katerem je tožnik dolžan sam ali po izpolnitvenih pomočnikih preprečevati prej opisano služnost ali vanjo kakorkoli posegati, zaradi česar je dolžan odstraniti žico, nameščeno prečno na prehod z mesta, kjer poteka služnost, in je tako dolžan odstraniti žico in odpreti prehod iz parcele 1016/1 k. o. X na parcelo 1015/0 k. o. X in po njej ter parceli št. 1012/0 k. o. X dopuščati prost prehod za potrebe služnostne poti iz prejšnjega odstavka, prav tako pa je dolžan odstraniti žico tudi na drugi strani, torej na parceli 1012/0 k. o. X, tako da bo prost prehod na parc. št. 1011/0 k. o. X, v bodoče pa se mu prepoveduje nameščanje žice prečno na prehod v kateremkoli delu in vsa dejanja, s katerimi bi bilo onemogočeno izvrševanje ugotovljene služnosti (drugi odstavek I. točke izreka), 3) v presežku, kolikor toženec zahteva priznanje služnostne pravice voženj za potrebe obdelovanja kmetijskih zemljišč, peš hoje in vzdrževanja prehoda in zahteva od tožnika odstranitev ovir zaradi izvrševanja posestnih dejanj, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), 4) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na južnem delu nepremičnin parc. št. 1012/0 in 1015/0 obe k. o. X, in še posebej nameščanje stebričkov in žice ter hoditi in voditi in pasti živino na teh parcelah (IV. točka izreka), 5) zavrnilo eventualni tožbeni zahtevek, po katerem se služnostna pravica, ugotovljena v I. točki izreka, ukine in preneha (V. točka izreka), 6) tožniku naložilo povrnitev dela toženčevih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (II. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo trdi, da je napačna v dejanskem in pravnem pogledu. Predlaga, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene okoliščine, zaradi katerih je sodba napačna, so, 1) da toženec in njegovi predniki služnosti niso izvrševali oziroma je niso izvrševali celotno priposestvovalno dobo, 2) da je služnost, četudi je bila izvrševana, prenehala zaradi več kot 20-letne opustitve izvrševanja, tj. v času od 1960 do 1984, 3) da tožnik ob pridobitvi nepremičnin leta 2010 ni vedel za obstoj služnosti in je v dobri veri zaupal v javne knjige, 4) da ima toženec vsaj od leta 2012 bistveno olajšan neposreden dostop do svojih nepremičnin z javne površine in služnostne pravice prek tožnikovega zemljišča ne potrebuje, ter 5) da služnost ni ustrezno omejena in da odstranitev žice ni nujna za njeno izvajanje.

Kar je bilo ugotovljeno za parcelo 1016/1, velja tudi za parcelo 1011/0. Priposestvovalna doba je znašala kvečjemu 19 let in pol. Četudi so toženčevi predniki pasli živino v Š. od leta 1947, so s pašo prenehali leta 1960. A. J. in H. K. sta izpovedala, da se je služnost izvajala le do leta 1960, ponovno pa se je pričela izvajati v letu 1984. Po več kot dvajsetletni prekinitvi toženec s svojimi predniki ni dosegel dvajsetletne priposestvovalne dobe. Iz 6. točke obrazložitve ni razvidno, kako je sodišče štelo priposestvovalno dobo. Če se sklicuje na priči D. C. in V. J., pa ti priči nista trdili, da bi toženec živino vodil v Š. prek spornega prehoda. Do parcele 1011/0 je ves čas obstajala gozdna in travnata pot prek parcel S., U. in G., kar je ugotovljeno tudi v sodbi. Logično je, da se je po tej poti vodilo tudi živino. Izpovedba N. J., da je njen tast vodil živino prek spornega prehoda tudi v letih 1987 do 1995, je neverodostojna.

Toženec do 9. 1. 2015 ni eksplicitno zanikal tožnikovih trditev, da po smrti M. v letu 1960 ni pasel in uporabljal prehoda za gonjo živine. Tako trditev je postavil šele 9. 1. 2015 in zato predstavlja neupoštevno novoto. Drugačno stališče sodišča nima opore v spisovnem gradivu. V sodbi ni navedeno, kdaj je toženec drugače zatrjeval. Gre za nesporno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati.

Tožnik ni vedel za obstoj služnostne pravice. V sodbi je ugotovljeno le, da je tožnik vedel, da je toženec s predniki vodil živino prek južnega dela parcel 1012/0 in 1015/0, kar pa ne pomeni, da je vedel za obstoj služnostne pravice, tj. da je živinogonja trajala strnjeno 20 let. Morebitno nenasprotovanje I. in H. K. še ne pomeni, da sta za živinogonjo vedela. Iz izpovedbe H. K. izhaja nasprotno. K. je povedal le o M. vožnjah, ki pa so z ločitvijo in smrtjo prenehale. Ravno zato, ker tožnik v B. B. živi že od rojstva, ve, da toženec ali njegovi predniki niso dosegli potrebne priposestvovalne dobe. Na njegovo zavest o obstoju služnostne pravice ni mogoče sklepati niti iz poziva 24. 10. 2011, naj odstrani električnega pastirja.

V oporo trditvi, da ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, je predlagal dokaz z vpogledom v sodno poravnavo P 215/2010 z dne 26. 8. 2011 in dopise odvetnika R. z dne 20. 6. 2011, 12. 7. 2011 in 15. 8. 2011. V dolgotrajnih pogajanjih ni nihče niti z besedico omenil, da so nepremičnine parc. št. 1012 in 1015 obremenjene s služnostjo. V teh pogajanjih si je tožnik prizadeval pridobiti navedeni nepremičnini, a je med argumenti navedel le, da sta nepremičnini majhne vrednosti zaradi služnostne pravice, povezane z daljnovodom. Ker bi obremenitev s služnostjo živinogonje in prehoda še zmanjševala vrednost teh nepremičnin, bi ta argument zagotovo uporabil v teh pogajanjih. Navedeno kaže, da zanjo ni vedel. Stališče sodbe, da je bil ta dokaz predlagan prepozno, je napačno. Dokaz je bil predlagan ob postavitvi eventualnega zahtevka za ukinitev služnosti in je z njim utemeljeval trditev, da za služnost ni vedel in da zato ta preneha. Dejstvo, da se je že v odgovoru na nasprotno tožbo skliceval na dobroverno zaupanje v zemljiško knjigo, ne pomeni, da ne bi smel po zaključku prvega naroka vložiti pogojne nasprotne tožbe in v zvezi z njo predlagati dokazov.

Ker ima toženec po letu 2011 močno olajšan neposreden dostop do svojih nepremičnin z javne površine, je služnost nepotrebna tudi iz tega razloga. Tedaj je toženec dokupil parc. št. 1056/1 in 1052/1 k. o. X in posekal na njem stoječi vinograd. S tem je omogočil neposreden in varen vstop živine ne le na parcelo 1047/4, pač pa tudi na parceli 1056/1 in 1052/1 ter na z njima povezan pašniški kompleks (parc. št. 1047/4 in 1011/0). Drugačno stališče sodišča nima podlage v izvedenih dokazih in ni obrazloženo. Ni bistveno, da vse parcele ležijo ob javni poti, pač pa je pomembno, da je možnost dostopa prek novo kupljenih parcel bistveno lažja kot prej. Ni jasno, zakaj bi bilo nesmotrno vračanje živine iz pašniškega kompleksa severovzhodno od prehoda na pašniški kompleks jugozahodno od prehoda, če pa je v isti točki obrazložitve (13.) navedeno, da nekoliko daljša razdalja po javni poti do pašnikov na jugozahodni strani prehoda ni odločilna. Za 300 m daljša razdalja v celi pašni sezoni ne more biti odločilna, poleg tega pa lahko toženec del živine namesti na pašniku severno od spornega sveta, del pa na južnem delu. Sporni prehod zato ni več potreben. Gre zgolj za šikaniranje tožnika. O tem se sodba ne izreče. S tem, ko ima pravico prehoda le živina, ne pa tudi toženec, se koristnost prehoda še zmanjša. Napačen je tudi zaključek, da služnost za tožnika ne predstavlja posebnega bremena oziroma omejitve. Sodišče je podcenilo pomen nemotene uporabe vseh lastnih parcel za tožnika. Sporni prehod predstavlja zemljišče, prek katerega se povezuje in zaokroža tožnikovo posestvo oziroma pašniki. Z odstranitvijo žice, ki mu je naložena s sodbo, se dejansko odstrani del ograde, v kateri tožnik pase živino. Na drugi strani ima toženec od uporabe prehoda le neznatno korist. Ker je prehod možno omogočiti tudi z namestitvijo snemljive žice, ni podlage za odločitev, da je treba žico povsem odstraniti. Nedopustno je tudi, da ima tožnik možnost številčno neomejenega prehajanja prek njegove parcele. Takšna omejitev je sestavni del vsebine služnosti in bi morala biti tako tudi zapisana. Tako opredeljena služnost predstavlja tudi merilo za (bodočo) presojo, ali je izvajanje služnostne pravice še v njenih okvirih ali pa pomeni prekoračitev.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Pravilno je stališče sodbe, da so bili dokazi v zvezi s trditvijo, da tožnik ni vedel za sporno služnost, predlagani prepozno in da so zato neupoštevni (286. člen ZPP). Ta trditev se ne nanaša na eventualno postavljen zahtevek za ukinitev služnosti, marveč utemeljuje tožnikovo nasprotovanje (nasprotnemu) tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja služnosti. Ker je bil ta postavljen pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo, so upoštevni le dokazi, predlagani do njegovega zaključka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženec do 9. 1. 2015 ni zanikal tožnikovih trditev, da po smrti M. v letu 1960 ni pasel in uporabljal prehoda za gonjo živine. Toženec je že v nasprotni tožbi zatrjeval, da se je sporni prehod že pred letom 1969 in ves čas potem uporabljal za prehod živine. Kasnejše njegove navedbe pomenijo le odgovor na toženčeve navedbe o neizvrševanju služnosti bodisi sploh bodisi v določenih obdobjih. Navedeno ne omogoča zaključka, da gre za neprerekano trditev, ki je ni treba dokazovati.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz sodbe ne izhaja, katero obdobje je bilo šteto v priposestvovalno dobo. V sodbi je ugotovljeno, da so J. na parc. št. 1011/0 pasli živino že pred letom 1984 in da so jo vodili prek nekdaj enovite parc. št. 1016/0 in nato skozi sporni prehod, ter da so sporni prehod uporabljali tudi v obdobju med letom 1987 in 1995 (6. točka obrazložitve). V 11. točki je izrecno navedeno, da so toženec in njegovi predniki že vsaj od leta 1947 vodili živino skozi sporni prehod. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik postal lastnik spornih služečih nepremičnin 26. 9. 2011, 24. 10. 2011 pa je tožnik tožencu poslal dopis, iz katerega izhaja, da se z uporabo prehoda ne strinja, v sodbi pa je tudi ugotovljeno, da se tožnikova pravna prednica prehodu in vodenju živine skozi prehod ni upirala.

8. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokaznega zaključka, da so toženec in njegovi predniki gnali živino prek spornega prehoda do parc. št. 1011/0 vsaj dvajset let, preden je tožnik v letu 2011 pridobil nepremičnini parc. št. 1012/0 in 1015/0. Zaključek temelji na izpovedbah več prič, ki so sicer vsaka zase izpovedovale le o nekaterih okoliščinah v zvezi z uporabo spornega prehoda, iz celote teh izpovedb pa izhaja, prvič, da so toženec oziroma njegovi predniki v celotnem obdobju, relevantnem za priposestvovanje, nepremičnino parc. št. 1011/0 uporabljali za pašo, in, drugič, da so živino s svojih nepremičnin na nepremičnino parc. št. 1011/0 gnali skozi sporni prehod. Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma o tem, da so bili v dokazno oceno vključeni vsi relevantni deli izpovedb, niti o tem, da je bila posameznim izpovedbam dana prava teža. Tožnik v pritožbi izpostavlja le posamezne dele izpovedb, ki jim deloma – kot utemeljeno opozarja odgovor na pritožbo – daje vsebino, ki iz izpovedbe same neposredno ne izhaja. Tako v delu izpovedbe, na katerega opozarja pritožba, priča A. J. ne ločuje povsem jasno med pašo na parc. št. 1016/0 in pašo na parc. št. 1011/0, priča H. K. pa o letnici 1960 sploh ni izpovedal. Ob izpovedbi tožnikove žene, ki se nanaša na stanje po letu 1977, da so toženec in njegovi predniki ves čas pasli na parc. št. 1011/0, je sodba imela dovolj podlage za zaključek, da se je sporni prehod uporabljal za prehod živine tudi v obdobju pred letom 1984. Priči D. C. in N. J. resda nista izpovedovali o tem, da se je živina v tem obdobju vodila prek spornega prehoda, vendar pa je bilo na podlagi drugih dokazov ugotovljeno, da toženec in njegovi predniki na nepremičnino parc. št. 1011/0 živine niso vodili prek javne ceste, ampak prek nekdaj enovite parc. št. 1016/0 in skozi sporni prehod. Obstoj druge poti, kar posebej izpostavlja pritožba – te okoliščine pa sodba ni spregledala, sam po sebi ne pomeni, da ni bil uporabljan sporni prehod. Četudi bi bilo sporno obdobje od 22. 6. 1987, ko se je toženec z družino izselil z M., do 3. 5. 1995, ko je toženčev brat kupil M. zemljo, se je priposestvovalna doba do prehoda lastninske pravice glede služečih nepremičnin na tožnika že iztekla.

9. Ne glede na to, ali pravno podlago za priposestvovanje služnosti predstavljajo pravna pravila Občega državljanskega zakonika (§§ 1460 do 1464 in § 1479 v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960), Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (54. člen) ali Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ)(drugi odstavek 217. člena), je pravilen zaključek sodbe, da je izpolnjena predpostavka dvajsetletne dobe, potrebne za priposestvovanje služnosti.

10. Neutemeljeni so očitki o zmotnosti zaključka, da s prenosom služečih nepremičnin na tožnika s priposestvovanjem pridobljena služnost ni prenehala. V sodbi je ugotovljeno, da je glede na tožnikovo izpovedbo, da od rojstva živi v Z. in da so mu razmere na tem območju dobro znane, moral biti seznanjen z uporabo sporne poti za prehod živine do parc. št. 1011/0. Pritožbena trditev, da bi moral biti seznanjen z obstojem služnosti, ni utemeljena. Pravilen je zaključek sodbe, da se ob vedenju o uporabi prehoda ne more sklicevati na zaupanje v zemljiško knjigo (10. člen SPZ).(1)(2)

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka sodbe, da služnosti ni treba omejiti na prehode enkrat do dvakrat letno, ker ni dokazov, da bi toženec vodil živino skozi prehod pogosteje. Tožnik utemeljeno opozarja, da je taka omejitev sestavni del vsebine služnosti in da je le na tak način možna morebitna kasneje potrebna presoja o obsegu dovoljenega izvrševanja služnosti.

12. Toženčev pomislek v odgovoru na pritožbo, da tožnik ni postavil dovolj konkretiziranih trditev, da bi bila možna omejitev števila prehodov, in da gre zato za v pritožbi nedovoljeno navajanje novega dejstva, ni utemeljen. Tožnik je v vlogi, podani po naroku, na katerem je toženec izpovedal o obsegu izvrševanja služnosti, in pred naslednjim narokom zatrjeval, da toženec ni mogel priposestvovati služnosti glede neomejenega števila prehodov živine, če je prehod uporabljal le enkrat do dvakrat letno.

13. V sodbi je ugotovljeno, da so toženčevi predniki uporabljali sporni prehod enkrat do dvakrat letno in da ga dvakrat letno uporablja tudi toženec, odkar je pašo ogradil in se profesionalno ukvarja z živinorejo. Te ugotovitve dajejo dovolj podlage za spremembo sodbe v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev obsega služnosti, in sicer za njeno omejitev na prehod dvakrat letno.

14. Posledično je delno utemeljen tudi pritožbeni očitek o preširoko opredeljeni prepovedi v zvezi z bodočim izvrševanjem služnosti. Ker je služnost omejena na prehod dvakrat letno, pritožnik utemeljeno opozarja, da je prehodnost mogoče zagotoviti tudi na drug način (npr. z namestitvijo snemljive žice) in ne le s popolno odstranitvijo žice na ogradi. Ni pa utemeljena pritožbena navedba, da bi morala biti snemljivost žice upoštevana tudi pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred ugotovljenim oviranjem služnostne pravice. Toženec v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni zatrjeval, da bi bila žica snemljiva. Take ugotovitve tudi ni v sodbi, da bi bila s tem storjena bistvena kršitev določb postopka, pa pritožnik ne trdi. Ker v pritožbi ni navedel razlogov, ki bi upravičevali zamudo, je navedba o snemljivosti žice v pritožbenem postopku neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za ukinitev služnosti. Na podlagi prvega odstavka 222. člena SPZ lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

16. V sodbi je ugotovljeno, 1) da je ves čas uporabe spornega prehoda obstajala povezava nepremičnine parc. št. 1011/0 prek parc. št. 1047/4 z javno potjo, 2) da se način uporabe prehoda v celotnem obdobju ni spremenil (s posekom vinograda na parc. št. 1047/4 in nakupom dveh nepremičnin je toženec povečal pašne površine, v sam prehod pa ni posegel), 3) da strma in nekoliko daljša javna pot ne more biti ovira za živino, vendar pa bi bilo, odkar toženec pase severovzhodno od prehoda, nesmotrno, da bi jo vračal na javno cesto in po javni cesti spuščal na pašniški kompleks jugozahodno od prehoda (ki vključuje nepremičnino parc. št. 1011/0) in 4) da ima tožnik na obeh straneh prehoda velike pašnike, tako da je površina prehoda v primerjavi s površinami pašnikov skoraj zanemarljiva in na njej ne more pridobiti omembe vredne količine sena.

17. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka, da prehod z dokupom nepremičnin ni postal nekoristen, niti da so s tem okoliščine bistveno spremenile okoliščine, v katerih je nastala. Sodna praksa je že zavzela stališče, da kljub načelu omejevanja služnosti praviloma ni mogoče zahtevati njenega prenehanja v primeru, če je dostop mogoč drugje.(3) Sodba je ustrezno upoštevala vse pomembne okoliščine – tako tiste, ki so povezane z uporabo gospodujočih nepremičnin, kot tudi tiste, ki so povezane z obremenitvijo služečih nepremičnin. Pritožbene navedbe ne dajejo podlage za drugačen zaključek. K drugačni oceni bi morda lahko pripomoglo mnenje izvedenca, česar pa tožnik za potrditev svojih navedb ni predlagal. Okoliščine v zvezi s povezanostjo tožnikovih nepremičnin so dovolj upoštevane že z možnostjo namestitve snemljive žice, na kar v zvezi z negatornim zahtevkom opozarja sam tožnik in kar se je odrazilo v spremembi sodbe.(4)

18. Po ugotovitvi, da je bilo delno zmotno uporabljeno materialno pravo, sicer pa niso podani niti pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, 1) da se v prvem odstavku I. točke izreka za besedami "stvarna služnost poti za prehod živine in vodenje živine" dodata besedi "dvakrat letno", 2) da se v drugem odstavku I. točke izreka besede "v bodoče pa se mu prepoveduje nameščanje žice prečno na prehod v kateremkoli delu" nadomestijo z besedami "v bodoče pa se mu prepoveduje tako nameščanje žice prečno na prehod v kateremkoli delu, ki bi onemogočalo izvrševanje služnosti, opisane v prejšnjem odstavku tega izreka," in 3) da se v III. točki izreka za besedami "vzdrževanja prehoda in" doda še "služnosti poti za prehod živine in vodenje živine in prepovedi preprečevanja služnosti v večjem obsegu, kot je ugotovljeno v I. točki izreka ter". Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo. Sprememba izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku ni tako obsežna, da bi narekovala spremembo odločitve o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

19. Glede na delno omejitev z izpodbijano sodbo ugotovljenega obsega služnostne pravice in posledično delno spremembo odločitve o prepovedi bodočega oviranja služnostne pravice ter upoštevaje dejstvo, da v ostalem delu s pritožbo zoper odločitev o ugotovitvi služnosti in prepovedi motenja ter v celoti zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za ukinitev služnosti ni uspel, je pritožnik upravičen do povrnitve 20 % pritožbenih stroškov, toženec pa do povrnitve 80 % pritožbenih stroškov.

20. Tožnikovi pritožbeni stroški znašajo 612,20 EUR. Gre za nagrado za pritožbeni postopek (427,20 EUR), za administrativne stroške (20 EUR) in za sodno takso za pritožbo (165 EUR). Toženčevi stroški znašajo 545,58 EUR. Gre za nagrado za pritožbeni postopek (427,20 EUR) in za administrativne stroške (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Glede na to, da je tožnik upravičen do povrnitve 122,44 EUR, toženec pa do povrnitve 436,46 EUR, je tožnik dolžan tožencu povrniti 314,02 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Določba se glasi: Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS II Ips 875/2008 z dne 9. 2. 2012. Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 830/2009 z dne 23. 6. 2011. Op. št. (4): Ker je odločitev pravilna, se ni treba izreči o toženčevih navedbah v odgovoru na pritožbo, nasprotnih preudarkom v izpodbijani sodbi.