Jedro

Tožnik, ki ni več zmožen za opravljanje pridobitnega dela, se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. O izplačevanju in višini invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s sklepom o popravi sodbe št. I Ps 1049/2010 z dne 16. 4. 2013 spremeni tako, da se v izreku (I. in II. točka izreka) datum „7. 2. 2007“ nadomesti z datumom „17. 6. 2009“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2010 in št. ... z dne 21. 8. 2009 in ugotovilo, da je pri tožniku od 7. 2. 2017 (s sklepom o popravi sodbe št. I Ps 1049/2010 z dne 16. 4. 2013 je navedeni datum popravilo tako, da pravilno glasi: 7. 2. 2007) dalje podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (I. točka izreka). Tožniku je od 7. 2. 2007 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o izplačevanju in odmeri invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 595,80 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnik s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 17. 6. 2009 dalje in od tega dne dalje tudi priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Kot datum nastanka I. kategorije je določilo 17. 6. 2009, ko je bil tožnik predstavljen invalidski komisiji I. stopnje. Sodišče prve stopnje pa je kot datum nastanka invalidnosti določilo 7. 2. 2007 in od tega dne dalje tožniku tudi priznalo pravico do invalidske pokojnine. Taka odločitev pa je v neskladju s samo obrazložitvijo, saj sodišče v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je svojo odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca. V 9. točki pa je še zapisalo, da je sodišče tožnika v skladu s podanim mnenjem razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 17. 6. 2009 dalje in ker izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je tožniku od dneva nastanka invalidnosti dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. V zadevi je podana bistvena kršitev določb postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.). Izrek sodbe je namreč nerazumljiv, saj nasprotuje samemu sebi, hkrati pa tudi razlogom sodbe. Poleg tega je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tožniku je namreč I. kategorijo invalidnosti mogoče datirati šele na dan 20. 12. 2012, ko je bil tožnik osebno pregledan pri sodnem izvedencu. Tožnik se je namreč 7. 2. 2007 poškodoval v prometni nesreči. Dne 17. 6. 2009 se je zdravil zaradi posledic poškodbe pri delu (prometne nesreče), kjer so nastale komplikacije in je bil zaradi tega večkrat operiran. Šele 20. 12. 2012 je po mnenju tožene stranke nastopilo stanje, da se je lahko ocenilo trajne posledice oziroma neuspešnost dotedanjih operativnih posegov. V anamnezi je tožnik tudi povedal, da je od avgusta 2012 dalje opravljal svoje delo, vendar je imel pri tem težave, čeprav so bile upoštevane razbremenitve v sklopu III. kategorije invalidnosti. Glede na to, da I. kategorija invalidnosti v času izdaje izpodbijanih odločb z dne 24. 3. 2010 in 21. 8. 2009 še ni obstajala, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Posledično je nepravilna tudi odločitev o višini stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Je pa zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in samo obrazložitvijo sodbe.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 8. 2009. Tožena stranka je v predsodnem postopku tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo, v ostalem času brez hoje po neravnem terenu, brez čepenja in poklekanja, ni zmožen za terensko delo, niti za vožnjo motornega vozila v službene namene, s polnim delovnim časom od 17. 6. 2009 dalje. Tožnik je s tožbo uveljavljal, da se ga z 17. 6. 2009 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu od tega dne dalje tudi prizna pravica do invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo dejansko stanje med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. A. A., stalnega sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo. Iz pisno podanega mnenja datiranega z 20. 12. 2012 in pa iz dopolnilnega mnenja datiranega z dne 21. 2. 2013 izhaja izvid, ki ga je sodni izvedenec podal na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu in ostale medicinske dokumentacije ter na podlagi osebnega pregleda tožnika. Sodni izvedenec ugotavlja, da gre pri tožniku za stanje po hudi poškodbi levega kolka z izpahom. Tožnik je bil namreč 7. 2. 2007 poškodovan v prometni nesreči. Ker konzervativna narava zdravljenja ni bila možna, je bila kasneje vstavljena endoproteza sklepa, ki pa ni rešila problema stabilnosti. Kolk ostaja ohlapen. Tožnik je po poškodbi v 5 letih imel več kot 15 izpahov, kjer je bila potrebna repozicija v narkozi. Pogosto ima delne izpahe tako, da kolk sam sicer naravna, spremlja pa ga bolečina z moteno funkcijo. Tožnik je zaradi vsega opisanega funkcijsko močno prizadet pri normalnem gibanju, prav tako tudi pri dolgotrajnejšem sedenju, pri dvigovanju s stola, pri usedanju v avto. Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da tožnik za kakršnokoli pridobitno delo ni sposoben. V dopolnilnem mnenju pa je kot datum nastanka invalidnosti določil datum 17. 6. 2009. Takrat je bil tožnik predstavljen tudi invalidski komisiji I. stopnje v B. Kot vzrok nastanka invalidnosti pa je določil poškodbo dne 7. 2. 2007, ko si je tožnik v prometni nesreči izpahnil levi kolk. Zdravljenje je trajalo več kot 2 leti od obravnavane poškodbe. Zdravljenje je končano, vendar okvara kolka definitivno ostaja. Pogosti pregledi pri zdravniku in ponovna zdravljenja bodo potrebna še v prihodnje, saj je pričakovati še naprej spontane polne ali delne izpahe kolka.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pri tožniku nedvomno prišlo do izgube delazmožnosti. Kot to pojasnjuje sodni izvedenec je bil tožnik v prometni nesreči hudo poškodovan. Od tedaj dalje ima težave predvsem s pogostimi izpahi leve noge. Zaradi vseh teh težav sodni izvedenec prepričljivo ugotavlja, da tožnik ni več zmožen za pridobitno delo. Vse omenjeno med strankama očitno tudi ni sporno. Glede na pritožbene navedbe je sporen zgolj datum nastanka invalidnosti. Toženec namreč meni, da je invalidnost nastala šele potem, ko je bil tožnik osebno pregledan pri sodnem izvedencu, kar pomeni, da naj bi po stališču tožene stranke do izgube delazmožnosti prišlo šele po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

Po stališču pritožbenega sodišča so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč povsem jasno izhaja, da je do izgube delazmožnosti prišlo že v času vodenja postopka pri toženi stranki. Že invalidska komisija I. stopnje je namreč 17. 6. 2009 pri tožniku po preučitvi medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu ugotavljala II. kategorijo invalidnosti od 17. 6. 2009 dalje. V revizijskem postopku pa je invalidska komisija II. stopnje dne 6. 8. 2009 podala mnenje, da je od istega dne dalje pri tožniku od 17. 6. 2009 dalje podana III. kategorija invalidnosti, kar je potrdila v pritožbenem postopku tudi invalidska komisija II. stopnje dne 11. 3. 2010, ko je pri tožniku ugotavljala III. kategorijo invalidnosti od 17. 6. 2009 dalje, zaradi posledic poškodbe pri delu. V nasprotju s tem je sodni izvedenec podal mnenje, da je od navedenega datuma dalje podana izguba delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti). Gre za razlike v podanih strokovnih mnenjih, s tem da je tudi po stališču pritožbenega sodišča, mnenje sodnega izvedenca bolj prepričljivo. Sodni izvedenec namreč ugotavlja, da je bilo tedaj, torej v času osebnega pregleda tožnika pred invalidsko komisijo I. stopnje zdravljenje končano ter da okvara kolka definitvno ostaja.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na neskladje med izrekom in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je v izreku kot datum nastanka invalidnosti določilo 7. 2. 2017 (s sklepom o popravi sodbe opr. št. I Ps 1049/2010 z dne 16. 4. 2013 je očitno napako popravilo tako, da je pravilen datum 7. 2. 2007). Od tega datuma dalje je tožniku tudi priznalo pravico do invalidske pokojnine. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 9) izhaja, da je sodišče tožnika v skladu z že podanim mnenjem razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 17. 6. 2009 dalje in mu od tega dne dalje tudi priznalo pravico do invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče glede na že obrazloženo v zvezi s samim dejanskim stanjem ugotavlja, da je pravilen datum nastanka I. kategorija invalidnosti 17. 6. 2009 in da je torej očitno sodišče napačno v izreku kot datum nastanka I. kategorija invalidnosti in datum priznanja pravice do invalidske pokojnine, določilo datum 7. 2. 2007 (tedaj je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči). Datum nastanka invalidnosti namreč ni 7. 2. 2007, saj je zdravljenje še potekalo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 354. člena ZPP odpravilo kršitev določb postopka, torej neskladje med izrekom in obrazložitvijo. V točki I v in točki II izreka izpodbijane sodbe v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 16. 4. 2013, je pritožbeno sodišče datum „7. 2. 2007“ nadomestilo z datumom „17. 6. 2009“. Sam datum nastanka I. kategorija invalidnosti in tudi priznanje pravice do invalidske pokojnine pa še ne pomeni, da se bo tožniku invalidska pokojnina izplačevala že od datuma priznanja same pravice dalje, temveč je za izplačevanje invalidske pokojnine bistvena določba 157. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki naložilo, da o datumu začetka izplačevanja invalidske pokojnine in pa o odmeri invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo.

Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.