Jedro

V teoriji in sodni praksi je morda sporno, ali mora biti oškodovančevo ravnanje zakrivljeno, ali zadošča že vsako (tudi nezakrivljeno dejanje). Vsekakor pa je tisti, ki je objektivno odgovoren, (deloma) prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec (deloma) kriv za škodo. Za oprostitev odgovornosti zadošča vsaka oškodovančeva krivda, torej zadošča že lažja oblika malomarnosti.

Sodišči nista našli opustitve na strani rudnika, pač pa sta našli kršitvi na tožnikovi strani, ker ob slabi osvetljenosti ni uporabljal svoje svetilke in ker ni hodil po nasipanih tleh med tiri, ki niso bila ne vlažna, ne spolzka. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik očitno malomarno hodil oziroma stopal po tleh rova, ki ga je poznal, sodišče druge stopnje pa je zapisalo, da je hoja zahtevala le povprečno previdnost, ki jo pri tožniku ni bilo. Tako je tožnik v znatni meri prispeval k nastali škodi in vrhovno sodišče ne dvomi v njegovo 40 % sokrivdo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 3.883.307 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od posameznih glavnic, kot so opredeljene v izreku prve sodbe. V presežku je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v nesreči pri delu dne 26.11.1993, ko je šel v rudniškem rovu proti komandi kretnice, stopil na tirnico in si zvil levi skočni sklep. Za škodo je odgovoren delodajalec, to je Rudnik lignita Velenje, ki je imel v času nesreče zavarovano odgovornost pri toženi stranki.

Sodišče je štelo, da gre za objektivno odgovornost rudnika, in sicer do 60%, za preostalih 40% pa je ugotovilo tožnikovo soodgovornost. Po ugotovljenem obsegu premoženjske in nepremoženjske škode je sodišče pri premoženjski škodi upoštevalo tožnikovo sokrivdo in dejstvo, da je tožena stranka že plačala del premoženjske škode ter mu prisodilo še skupaj 103.307 tolarjev s pripadajočimi obrestmi. Za nepremoženjsko škodo pa mu je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.500.000 tolarjev oz. 60% od tega zneska, to je 1.500.000 tolarjev , za strah mu je prisodilo zahtevanih 300.000 tolarjev oz. 60% od tega zneska, to je 180.000 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vseh zahtevanih 3.500.000 tolarjev oz. 60% od tega zneska, kar znese 2.100.000 tolarjev. Zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in presežni tožbeni zahtevek za ostale oblike nepremoženjske škode je sodišče zavrnilo.

Po pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo tožnikovi pritožbi, tako da je razveljavilo odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti ter zadevo (skupaj s sklepanjem o stroških) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je tožnikovo pritožbo in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo in dopolnitev revizije. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil podan zato, ker je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da tožnik ni izpodbijal ugotovitve prvega sodišča, da se je tožnik poškodoval na poti od lokomotive proti kretnici, čeprav je v resnici izpodbijal dejansko stanje. Uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da je sodišče zmotno ocenilo, da je tožnik sokriv za nastalo škodo. Vztraja pri trditvi, da se je tožnik ponesrečil pri sestopu z lokomotive in sodiščema očita, da se nista opredelili, ali je tožniku mogoče očitati naklep ali zavestno oz. nezavestno malomarnost (kar je tudi procesna kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Pritožbenemu sodišču zlasti očita ugotovitev, da pri tožnikovi hoji ni bila podana povprečna previdnost in da je zato soodgovoren za nastalo škodo do 40%. Po stališču tožeče stranke je delavec odgovoren le, če je škodo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti, česar pa tožniku ni mogoče očitati. Dodaja, da je delal v težkih delovnih pogojih in da je bil kraj škodnega dogodka slabo osvetljen. Dejansko stanje v konkretni zadevi primerja s tistim, ki jo je vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi pod opr. št. VIII Ips 218/98, v kateri je zapisalo, da delavcu ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo, ker delavec ni ravnal s stopnjo zavestne malomarnosti. Pri tem posega v ugotovljeno dejansko stanje, navaja izpovedi nekaterih prič in podaja svojo dokazno oceno. Na koncu meni, da sta sodišči tudi za primer, če bi bila podana tožnikova soodgovornost, določili previsok delež, saj bi zadoščalo 5%. V zvezi s pravično odškodnino, ki sta jo sodišči prisodili za posamezne oblike nepremoženjske škode trdi, da sta sodišči prisodili prenizek znesek za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Navaja, da je zahteval primeren denarni znesek in dodaja, da so 22.12.1998 v bolnišnici v Valdoltri ugotovili razvoj degenerativnih sprememb, ki tožniku povzročajo vsakodnevne močne bolečine v skočnem sklepu, zaradi česar lahko hodi le še s pomočjo bergel in bo potrebna nova operacija. Prilaga zdravniška izvida. Glede na navedeno tožnik predlaga spremembo sodbe in ugoditev vsemu tožbenemu zahtevku ali razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve v odločanje temu sodišče, toda pred povsem spremenjenim senatom.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene ugotovilo, da se je tožnik poškodoval tedaj, ko je že sestopil z lokomotive in šel peš proti komandi kretnice, pri čemer mu je spodrsnilo na železni talni tirnici, ki je potekala najmanj 7 cm nad nivojem tal. Sodišče druge stopnje, ki je sprejelo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, je v utemeljitvi svoje sodbe res zapisalo, da tožeča stranka "trdi, da se je tožnik poškodoval pri sestopu iz lokomotive in opisuje sestopanje iz lokomotive, ne izpodbija pa v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, da se je tožnik poškodoval po sestopu ob hoji po tirnicah" in da tožeča stranka "takšnega ugotovljenega dejanskega stanja ni izpodbijala" (prvi in zadnji odstavek na 2. strani utemeljitve sodbe). Stavka sta resnična, saj je tožeča stranka v pritožbi uvodoma napisala, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, na 3. in 4. strani pritožbe je obširno opisovala, kako se je tožnik poškodoval pri sestopu z lokomotive, na koncu pa je predlaga spremembo izpodbijane sodbe, kar ob zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne bi bilo mogoče. Navsezadnje tožeča stranka tudi v reviziji poudarja, da se je tožnik poškodoval pri sestopu z lokomotive, toda revizijsko sodišče tega ni upoštevalo, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Zaradi tega, ker revizijsko sodišče odloča o izrednem pravnem sredstvu in se ukvarja samo še s pravilno uporabo procesnega in materialnega prava, v reviziji tudi ni mogoče predlagati novih dokazov. Zlasti ni mogoče upoštevati dokazov o dejstvih, ki so nastala ob pregledu v bolnišnici v Valdoltri dne 22.12.1998, ker so nastala po sklenitvi glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje 8.6.1998. Po 304. členu ZPP 1977 razsodi sodišče tedaj, ko je dejansko stanje v zadevi dovolj pojasnjeno, da se lahko izda sodba. Izdana sodba se nanaša na tisto dejansko in pravno stanje, kot je obstajalo na koncu zadnje ustne obravnave, poznejših sprememb pa ne zajema, ker bi s tem kršilo časovne meje pravnomočnosti.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotavljali obstoj škodnega dogodka in vzročno zvezo med njim in nastalo škodo.

Ugotovili sta tudi objektivno odgovornost rudnika in ker je vložila revizijo samo tožeča stranka, za katero je objektivna odgovornost ugodnejša od krivdne, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, če je rudnik res odgovoren po načelu vzročnosti in sta nižji sodišči pravilno uporabili 173. in 174. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in ne prvega odstavka 154. člena ZOR, ki na splošno uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Natančno je presojalo le tožnikovo soodgovornost po tretjem odstavku 177. člena ZOR, ki določa, da se rudnik lahko oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. V teoriji in sodni praksi je morda sporno, ali mora biti oškodovančevo ravnanje zakrivljeno, ali zadošča že vsako (tudi nezakrivljeno dejanje). Vsekakor pa je tisti, ki je objektivno odgovoren, (deloma) prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec (deloma) kriv za škodo. Za oprostitev odgovornosti zadošča vsaka oškodovančeva krivda, torej zadošča že lažja oblika malomarnosti. Glede na to, izvajanja revizije, češ da sta nižji sodišči pri sojenju storili napako, ker nista opredelili, ali gre za naklep tožnika ali za zavestno ali nezavestno malomarnost, nimajo podlage v ZOR.

Konkretnega primera tudi ni mogoče primerjati s tistim, o katerem je odločalo sodišče v zadevi pod opr. št. VIII Ips 218/98, ker ne gre za enak primer. V zadevi, ki jo želi tožnik primerjati s svojo, je bila tožena stranka poleg tega, da je bila odgovorna po načelu vzročnosti, tudi kriva, ker je kršila svoj pravilnik o HTV ukrepih pri delu z obremenjenim konzolnim dvigalom. Za tak primer je sodišče štelo, da tedaj, ko odgovorni delavec opusti varstvene ukrepe in oškodovana delavka ob normalni pazljivosti pri delu ni varna pred nesrečo, ne more nositi rizika zaradi pomanjkanja posebne pazljivosti pri takem delu. V navedenem primeru bi bila oškodovanka sokriva le tedaj, če bi ravnala z veliko stopnjo malomarnosti, toda na sploh ta omejitev ne velja; do deljene odgovornosti lahko pride pri vsaki stopnji delavčeve krivde. V tožnikovem primeru pa sodišči prve in druge stopnje nista našli opustitve na strani delodajalca, pač pa sta našli kršitvi na tožnikovi strani, ker ob slabi osvetljenosti ni uporabljal svoje svetilke in ker ni hodil po nasipanih tleh med tiri, ki niso bila ne vlažna, ne spolzka. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik očitno malomarno hodil oziroma stopal po tleh rova, ki ga je poznal, sodišče druge stopnje pa je utemeljeno zapisalo, da je hoja zahtevala le povprečno previdnost, ki jo pri tožniku ni bilo. Zaradi tega je tožnik v znatni meri prispeval k nastali škodi in vrhovno sodišče ne dvomi v njegovo 40% sokrivdo.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju revizijsko sodišče tudi nima pomislekov, da je treba po 192. členu ZOR upoštevati tožnikovo sokrivdo pri nastanku škode in da je treba za 40% zmanjšati odškodnino. Ker znesek premoženjske škode ni več sporen, se je revizijsko sodišče ukvarjalo samo s prisojeno nepremoženjsko škodo. O odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti ni sodilo, ker ta del sodbe ni pravnomočen. Tudi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in z odškodnino za strah se ni ukvarjalo, ker je sodišče prisodilo vso zahtevano denarno odškodnino in ker je vložil revizijo samo tožnik. Zato se je ukvarjalo samo z vprašanjem, če je prisojena pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Ugotovilo je, da sta nižji sodišči pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR in da je znesek 2.500.000 tolarjev pravična odškodnina za ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Znesek je v času sojenja presegal 25 poprečnih plač v državi, zato je primeren za trpljenje, ki ga je prestajal med zdravljenjem in v zvezi z zdravljenjem, pa tudi za bodoče bolečine, ki jih bo trpel relativno mlad tožnik.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 166. člena ZPP 1977, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).