Jedro

Osnovno plačo delavca je mogoče pravno-veljavno spremeniti le s spremembo pogodbe o zaposlitvi, torej s soglasjem volj obeh strank ali na podlagi dokončnega sklepa delodajalca o določitvi spremenjene osnovne plače v zvezi z razporeditvijo na določeno delovno mesto in razvrstitvijo tožnikovega delovnega mesta v ustrezni tarifni in plačilni razred.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbene.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da mu je tožena stranka iz naslova razlike premalo izplačanih plač od meseca julija 1991 do vključno oktobra 1992 dolžna plačati zneske v višini, razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega dosojenega mesečnega zneska do plačila (1. tč. izreka) ter povrniti stroške postopka v znesku 257.242,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja na stališču, da dosojeni zneski že po temelju niso utemeljeni. Meni, da temelji izpodbijana ugoditvena sodba na napačnem zaključku sodišča, o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 29.4.1991 v delu, ki se nanaša na plačo vse do razporeditve tožnika s 1.11.1992. Zaradi ugotovitve, da je tožnik delo vodje splošno-kadrovskega sektorja opravljal do 1.11.1992 in sočasnega zaključka, da je iste naloge že v mesecu septembru prevzel drugi delavec, naj bi bila podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka.

Sklicuje se na spremembe v notranji organizaciji in dogovor o znižanju plače, sprejet na kolegiju, ki bi ga moral realizirati prav tožnik v okviru svojih delovnih zadolžitev, saj ni bilo na razpolago nadomestnih kadrov, ki bi to nalogo izvršili namesto njega. Meni, da dosojeni zneski temeljijo na nevzdržnem izvedeniškem mneju. V kolikor bi obveljala izpodbijana sodba, bi tožnik prejel celo višjo plačo kot direktor, zato bi mu ob pravilni interpretaciji pogodbe o zaposlitvi bilo mogoče kvečjemu dosoditi razliko v višini 16.003,60 SIT iz variantnega izračuna v izvedeniškem mnenju. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Za presojanje zahtevka po temelju je bistveno le, da tožena stranka po spremenjeni makroorganizacijski shemi, sprejeti na seji delavskega sveta 28.6.1991, s katero je bilo nedopustno poseženo celo v pogoje za zasedbo delovnega mesta vodje splošno-kadrovskega sektorja med trajanjem mandata, o tožnikovem pravnem položaju ni izdala nobenega konkretnega pravnega akta, ki bi se nanašal na razporeditev ali plačo vse do sklepa o njegovi razporeditvi na delovno mesto samostojni referent s 1.11.1992 (priloga B 7). Šele iz tega razporeditvenega akta izhaja razvrstitev delovnega mesta v VI. tarifni razred z osnovnim osebnim dohodkom delavca v višini RR 2,05 s pripadajočimi dodatki. Za vtoževano razliko v plači je zato pravno-relevantna le vsebina 5. tč. pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 5.2.1991. Ker kolegij ni pristojni organ za odločanje o pravicah delavcev, se toženka ne more uspešno sklicevati na dogovore, sprejete na tem "organu", niti ni dopustno vsakomesečno arbitrarno določanje osnovne plače delavcu.

Za zakonitost ugoditvene sodbe tudi ni bistvena navedba pritožnice, po kateri naj bi za pripravo podlag za spremembo pogodbe o zaposlitvi, bil zadolžen prav tožnik v okviru svojih delovnih obveznosti, niti vztrajanje pri trditvah, da v obravnavanem obdobju ni opravljal del vodje kadrovsko-splošnega sektorja, pač pa le koordinacijske zadolžitve v tem sektorju. Za razporejanje in urejanje plač delavcem je lahko odgovoren le pristojni organ delodajalca, v konkretnem primeru direktor tožene stranke, ki je bil v okviru pooblastil dolžan ukrepati ob morebitnem neizpolnjevanju nalog podrejenih delavcev. V tem postopku zato tožena stranka tožniku ne more uspešno očitati namerne opustitve priprave pravnih podlag za spremembo pogodbe o zaposlitvi, niti uspešno zatrjevati, da ni imela na razpolago drugih kadrov, ki bi opravili takšno nalogo namesto tožnika. Ker je za obstoj terjatve v obravnavanem obdobju po temelju bistveno le dejstvo, da o razporeditvi in plači ni bil izdan noben konkretni pravni akt, s katerim bi bila osnovna plača drugače urejena od dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi z dne 5.2.1991, je morala pritožba v tej smeri ostati brezuspešna.

Na zakonitost izpodbijane sodbe nadalje nimajo nobenega odločujočega vpliva niti pritožbene navedbe glede višine dosojenih zneskov. Že iz razlogov, ki so bistveni za obstoj vtoževane terjatve po temelju, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na izvedenčev variantni izračun razlike v plači med dejansko prejetimi in pripadajočimi do višine osnovne plače za delovno mesto, na katero je bil razporejen šele s 1.11.1992. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je imelo sodišče prve stopnje v izvedeniškem mnenju B. Z. (list. št. 133 do 139) dovolj prepričljivo strokovno podlago za prisoditev razlik v višini dosojenih zneskov. Le posplošenih pritožbenih navedb o nevzdržnosti izvedeniškega mnenja, ker naj bi tožnik na njegovi podlagi za mesec december 1991 prejel celo večjo plačo od direktorja, brez predložitve kakršnega koli dokaza o zatrjevanem, v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, potrditi pravilno ter zakonito sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati glede na izid pritožbenega postopka odločiti, da trpi tožena stranka sama svoje stroške pritožbe.